*naslov sem graciozno sunil Borisu Novkoviću
”Turn on tha radio, nah fuck it turn it off
Fear is your only god on the radio
Nah fuck it, turn it off
Turn it off, turn on tha radio, nah fuck it turn it off
Fear is your only god on the radio” (Rage Against The Machine v pesmi Vietnow)
Malce nostalgije ne škodi, še posebej, če živite na območju, kjer se nostalgija prodaja in nudi na vsakem koraku. Ah, a ni lepo upati na prihodnost, ki stremi k begu v preteklost? No, tokrat sem se na vaše veselje odločil ostati v sedanjem času, spregovoril pa bi o radiu. Vem – gotovo ste pomislili: ”Glej ga, zdaj pa nam bo tukaj s tem Radiem Študent nabijal.” Bom in ne bom.
Namreč, ”nabijal” bom o oddaji in o Radiu Študent. Oddaji se reče Metal Detektor in rola se vsak torek ob 22:00 na Radiu Študent. Upam, da mi Rockonnet ekipa ne zameri na tej dobronamerni samo reklami. Sem eden tistih, ki verjame, da radio ima prihodnost. In da je – kljub vsem živim medijskim oblikam, ki verjetno (nisem preverjal statistik, torej pametujem kar tako) prednjačijo v svetu sodobnega človeka – še kako zaželen, priljubljen in mogoče tudi potreben.
”Marty, we have to go back.
Back where, Doc?
Back – to the future.” (Back To The Future, part I)
Nekoč davno je tale mladenič slišal disko hit (ali hit nasploh) Video killed the Radio Star, pod katerega je podpisan bend The Buggles. Danes bi lahko parafrazirali: Podcast killed the radio star. Ampak to bi bilo preveč splošno, nenatančno in morda celo plehko. Mogoče bi bilo bolje: Špikerji killed the radio star. Tako, to bo bolje ustrezalo običajno zaznanim kritikam poslušalcem radia, ki pravijo, da jim je kul poslušati radio, a ne špikerjev (špiker oziroma spiker – oseba, ki blebeta v mikrofon med komadi itd.).
Glede na vso prevladujočo tehnologijo parafraziram še dalje: _____ killed the radio star!
No, ko sem prvič slišal ta hit, mi je v ušesih verjetno zvenel prijetno kot kak Phill Collins, Bonney M, Duško Lokin, Božidar Wolfgang Wolf itd. Saj veste – otroci smo pač taki, nekritični (vsaj jaz nisem bil kritičen, temveč sem kimal vsemu, kar je zvenelo prijetno). Nisem vedel, o čem govori/poje, a danes bi del mene sklepal, da je pač nek drug medij popapal radio. ”Ljudje več ne poslušajo radia, ker je TV boljši.” Seveda. V letu 2014 smo in trenutno imamo poleg Radia Študent v Sloveniji vsaj še dva radia, ki se osredotočata (or so they claim) na rock in podobno glasbo – Rock Radio (ali pa je Radio Rock?) in Radio Evropa (za slednjega si bolj drzno trdim, da ve, kaj počne). Mogoče še kakega, ki izstopa, ampak sem metalsko nerazgledan in se niti ne obremenjujem preveč s tem, da sem morda kaj izpustil. Ker itak običajno poslušam zgolj RŠ – in to raje špikerje/-rke, kot hipsterske kvazi hite, ki jih ponuja podmladek v Glasbeni redakciji (love you, guys and gals!).
Če vam izdam, da sem rojen leta 1981, potem vam je lahko jasno, da se je v času mojega otroštva vsaj v sklopu RŠ-a skrbelo za to, da se na radijskih valovih ponuja nekaj več kot le povsod prisotni pop hitići, popevke ali narodnjaci. Tega seveda takrat nisem vedel, saj je moj prvi stik z metalom na radiu bil nekje v devetdesetih, ko sem na Valu 202 slišal oddajo Težka kronika in lepi glas Anje Rupel, ki je napovedoval Kreator, Mordred in celo Nuclear Assault. Mislim (ali pa kar upam), da je bila Anja, za bende sem čisto prepričan. Vem pa, da je RŠ na sceni že od 1969 in da je bojda sam Šifrer prvi rolal pank na radio valovih – prav prek RŠ-a, torej je kredibilnost zagotovljena.
V nedeljo ob 19:30 sem na Val 202 torej lahko poslušal People of the Lie od Kreator! Hot damn! (nikoli si ne bi predstavljal, da bom dotično oddajo na dotičnem radiu v živo vodil slabo leto (tekste in glasbo pa pripravljal 4 leta), dokler nas pač vse honorarce na Valu ni poslala v kurac neka vladna uredba – tnx, JJ, how’s the prison?)
In medtem, ko sem bil vesel, da Metal Mania na HRT-ju ima še svoj slovenski radijski ekvivalent, se je na RŠ-u že dobro desetletje dogajalo mnogo več. Namreč, v intervjuju za Master Magazin leta 2009 mi je Boštjan Jurešič razkril detajle o oddaji, ki jo je vodil, mislim, da z Mitjo Prezljem na Radiu Študent. Imena oddaje se ne spomnim, spomnim pa se, da mi je na široko in prijetno dolgo opisoval, kako je bil v kontaktih z Borivojem Krginom (možakarjem, ki je odgovoren za najbolj znan metal portal Blabbermouth.net in ki je svetu pripeljal zvoke Death, Possessed in mnogih drugih kultov), kako so mu demote pošiljali Annihilator (podkrepljeno s pisemskim gradivom in fotko) itd. Pred tem mi je Boštjan Doblekar (a.k.a. Vrag Vollant), ki je na RŠ-u vodil oddajo Vražje urice (po mojem mnenju najboljša metal oddaja v Sloveniji in na Balkanu ever!!!), dostikrat razlagal o svojih radijskih dogodivščinah na RŠ-u (dokazano – imam kar nekaj posnetih oddaj, v katerih razlaga, kako so Norther drek, ob katerem kozla Yngwie Malmsteen, ali pa, kako Glen Benton kadi slovenski hašiš in hodi k nam fukat nune in slično) – ne pozabimo pa na epizode, ko je oddajo vodil brutal Sandi himself –, od njegovega prijatelja, Musta Delića (legendarni DJ, metal entuziast, metal pisec itd.) pa sem izvedel, da je na področju Sevnice (ne me jebat! – Sevnice!) obstajala radio oddaja, ki jo je vodil Sebastjan Bartol (danes ga lepo najdete na netu, zanimiv možakar!) in je šopala kar ekstremne, predvsem metal as fuck and beyond zadeve.
Vmes je gotovo obstajalo še kaj, kar sem pozabil (no, mogoče bi k temu lahko prišteli kar nekaj glasbenih oddaj na RŠ-u, Valu itd., a če sem striktno v metalu in ekstremih, potem sem nekako že zaobjel prava mesta – no, dodajam še Encota in njegovo Podzemlje, al’ kako je že bilo na Radiu Koper, poskuse metal oddaje ob sobotah na Radiu MARŠ, ki jo vodi Eršta iz benda Verminate in to bo to).
In zdaj se vprašamo – končno! – a se sploh splača verjeti v radio?
Jaz verjamem, da se, kar je seveda odgovor, ki je všeč in smiseln ter prijeten meni, vam pa predstavlja slab argument. Namreč – ljudje – in to globoko verjamem! – hočejo poslušati nekoga, ki lahko odlično poveže dva metal benda, ki se predvajata drug za drugim. Nekoga, ki da kakšno informacijo, ki je še niste slišali. Ali pa je niste že dolgo slišali. Ali pa ste jo slišali in lahko izpodbijate izrečeno in se imate za legendo kot tako. Nekoga, ki to stori kot vsaj v mojih očeh mitizirani kultni DJ Wolfman (glejte kult vseh kultov – Ameriške grafite), liki, ki jih predstavlja film The Boat That Rocked (Piratski radio al’ kako že), Howard Stern (poglejte film Private Parts) ali pa tisti trije butci iz filma Airheads. Da Johna Peela in njegovih oddaj na BBC-ju sploh ne omenjam.
Potem seveda slišim, da ni res. Da imate raje podcast ali pa net stran, kjer se vrti vse živo, a nihče ne govori in ne moti z vpadi. No, moteči vpadi so res zoprni, tega ne zanikam, ampak – a res želite poslušati oddajo ali playlisto na netu brez duše in vmesnih povezav (z izjemo jinglov, ki so toliko zanimivi kot pričeska Vilija Resnika danes)? Ne verjamem. Ker zato že imate svoje predvajalnike in playliste. Kaj pa je drugačnega? A ja – tokrat niste komadov naklikali sami, to je storil URL-naslov. Rezultat pa je isti: rola se pač glasba, ki je poslušate nonstop, le da vas preseneti vsebina playliste kot take.
So-ul-less. Brez vmesnega člena.
Zato verjamem, da radio oddaje z živimi osebami še palijo. Ne rečem, da mi vedno/pogosto uspeva, a marsikdaj še sebe presenetim, ko v Metal Detektorju pribijem kakšno, ki naredi napoved komada ali sam komad toliko bolj efektivno. Že Čop (danes vodja založbe On Parole) je pred mano to počel mojstrsko, če je imel zares dober dan, tako da upam, da je ta kontinuiteta ostala. Hej, nekateri si vsaj drznemo javno kurcati Nightwish – kako drugačni smo od časopisov, kjer so politike založb še vedno močne. In kurcanje prek radijskih valov? Why not?
Kaj pa nam ostane, da zarolamo?
Nekoč se je zdelo, da radio res lahko izstreli zvezde. In mislim, da lahko to isto stori danes. A je en problem – založbe kot po tekočem traku najprej predstavijo en komad prek nekega URL-naslova, nato zarolajo kar celo plato. Surprise! You’re dead! Folk običajno sliši plato/komad, še preden radio dobi stvar v roke. Ups! There were many who tried to prove they are faster, but they didn’t last and they died as they tried. Bojda tako rečejo Judas Priest in Rob Halford že ve. Torej, cel element presenečenja je šel po gobe. Poslušalec izgubi razlog, da se usede pred radio, izklopi svet in našpiči ušesa.
Kaj nam potem ostane? Aha, intervjuji. Na srečo imate v Sloveniji kar nekaj pametnih organizatorjev, ki se potrudijo, da dobiš intervju s kakim bendom in ga potem predvajaš v oddaji. Če je vse po sreči, novodobna ADD-generacija zdrži do prvega odstavka. A to ni več krivda radia. To je družba in časi, v katerih živimo, pravijo stare mame. A ja, pa računalniške igrice. Tako da se trudimo delati intervjuje, ki ne bi bili sestavljeni iz tistih ”sem že slišal” vprašanj in upamo, da bomo dobili odgovore, ki bi res pritegnili vsega naveličane in vajene poslušalce.
Ostanejo nam potem ”mali” a.k.a. neznani bendi. Teh je žal three-much. Vsak, ki ima dostop do neta, ti pošlje komad. Hi, check out my band … Jeps, jeps, jeps. Vem. Bendov je veliko, mojega časa pa malo. Entuziazma pa tudi vse manj, ko me nekdo nonstop zatrpava z glasbo.
Nisem fer? Tožite me.
Zdi se, da ima vsaka založba svoj ”cybernetic” ali raje ”internetic” organizem, ki išče ljudi, ki se ukvarjajo z glasbenim ali podobnim novinarstvom. Naenkrat ti nudijo ful bendov, ful materiala za oddajo. Dostikrat me kar mrazi, ko poslušam kakšne bende. Tudi tiste, ki niso iz Italije. Zato jih vedno skušam vsaj malo umestiti med ”znane” bende, ker se zdi, da ne glede na vse Chronosphere, Lazer/Wulf, Pantheon I itd., ljudje še vedno najbolj skačejo, če zarolaš War Ensemble od Slayer. Uf, pa mi jih je le uspelo stisniti v tekst. Slayer, namreč.
V glavnem – odneslo me je že predaleč, vi pa ste tudi verjetno že obupali ob dolžini. In stranpoteh teksta kot takega.
A vedite na koncu koncev le to – splača se delati radio oddajo in sodeč po odzivih, je radio še kako živ. Priprava vzame veliko časa, izvedba tudi, včasih je komade treba rippati, ker jih založbe pač ne dajo vsakemu, včasih se vse skupaj sestavi tik pred zdajci, včasih je cheap ass oddaja. A gotovo je to mnogo bolj zanimivo poslušati kot en ter isti radio hit. Ali pa že desetkrat slišani jingle, ki napoveduje neko neumnost na komercialnem radiu.
”We want the airwaves.” (The Ramones)
Ivan Cepanec
Facebook
Twitter