Ivan Cepanec
*naslov je naslov otvoritvenega komada zasedbe Sepultura na albumu Schizophrenia
”Pičko jedna nostalgična” (Damir Avdić)
Pri svojih triintridesetih sem ravno dovolj star in ravno dovolj dolgo na svetu, da se lahko lepo in diplomatsko štejem nekam med generaciji X in Y. Kar pomeni, da – vsaj v smislu glasbenega življenja – istočasno tripam na vinilke in vztrajno obnavljam playliste v svojem MP3-predvajalniku.
Na dnevni bazi me boste opazili, kako istočasno navdušeno čakam na nov Machine Head album Bloodstone & Diamonds ter v glavi prebujam refrene Sepulturinega Slaves Of Pain. Če poskenirate globlje v zmešane možganske vijuge, boste odkrili napeve komada Fa-fa-fašista od Plavog Orkestra ali pa kakšen starejši, bolj obskuren Čorbin hit.
Nostalgičar, ja.
Oziram se v otroštvo in skušam prebuditi barve sivega socializma. Ker me tolažijo v času, ko ne vem, če bom čez mesec imel – pri dvojni diplomi, ne vem koliko letih delovnih izkušenj itd. (in vem, da nisem edini) in blagoslovu ter prekletstvu, ki se mu reče s. p. – dovolj denarja za preživetje. Zato se vračam v otroštvo, ko je vse bilo OK, ko so položnice in kredite plačevali starši, ko so sosedje viseli pred blokom in je iz kasetarja lokalnega hišnika v Brežicah brnela Lepa Brena in se to nobenem ni zdelo kot poceni turbofolk.
A s stališča glasbenega entuziasta bi raje ostal v tem času. Tukaj in zdaj.
Kot mulc nisem znal ceniti institucije banke in načina življenja, ki mu rečemo šparanje. Ironično sem kasneje preživel 4 leta v ekonomski srednji šoli. Kar pomeni, da je pridobivanje glasbe zame predstavljalo žicanje mame (odgovor: ”Ne!”) ali očeta, ki se je mene in brata usmilil tako, da smo v lokalni ”robnoj kući” kupovali LP-jke predvsem jugorock zasedb, z veliko izjemo Europe in albuma Final Countdown. Moja (ali pa bratova, če sem bolj iskren) prva ”metal” plošča. Kasneje je brat – ki je vedno bil bolj vešč z dinarji – nabavil Skid Row itd., The Ramones in še kaj. LP-ji so bili edina možnost poleg poslušanja kakšne glasbene oddaje na TV (če je sobna antena imela tisti dan ravno dovolj moči, da je sprejela signal kabelske iz Novega mesta in s tem ali kak italijanski kanal ali pa celo MTV – rezultat: Bon Jovi, baby), edina možnost poslušati glasbo po lastni izbiri. Tastara sta imela bogato zbirko plošč, tako da je doma caroval gramofon (nisem torej imel istih težav kot junak Mazzinijeve knjige Kralj ropotajočih duhov – zelo priporočam!). Kaset nismo kupovali, ker je prvi kasetnik prišel šele leto dni pred osamosvojitvijo Slovenije. V avtu imeti kasetnik pa je bila isto tako oddaljena misel. A kot sem že omenjal, nisem bil vešč s financami, ergo, nisem imel keša za nabavljanje kaset, plošč itd. – torej sem bil pri tem odvisen od navdiha predvsem drugih. Hvala bogu, da je foter nekoč domov prinesel live plato od Queen in ne zgolj novi hit single od Magazin.
Vir za iskanje glasbe je torej bil lokalen radio in kasetne kompilacije, ki so lahko istočasno zajele Poison, Bijelo Dugme in reklamo za Sutla Šenkovec. Torej, zdaj že govorimo o letu 1990, ko je doma našel svoj prostor nek mali kasetar. Presnemavanje kaset, če imaš one-tape deck? Nič lažjega. Dober prijatelj ima doma kasetar iste znamke. Isti problem, torej. Ko staršev ni doma – ker to pomeni pomanjkanje avdio interferenc s strani mame, predvsem –, frend pride na obisk. Kaseta A, ki predstavlja vir novega avdio užitka, je v predvajalniku A. Frend stisne play. Istočasno je v predvajalniku B pripravljena kaseta B. Stisneš record+play. Nato si vsaj 30 minut tiho in vso pozornost posvečaš glasbi. Rezultat: dodaten šum, ki spremlja kak hit od AC/DC, Snap, Winger ipd. Isto se da početi, če hočeš na kaseto dobili komad, ki se predvaja na TV-ju. Le treba si je vzeti čas in naštimati kasetar pred ustrezen TV-zvočnik.
Starši na tedenski bazi opažajo, da po nekem čudu imaš dinare (z leti se le naučiš vsaj malce prišparat, četudi si hopeless slučaj kot sem bil) ali pa kasneje po letu 1991 SLT-je za nabavo kaset. Foter nabavi v Puli kompilacijo Hard N Heavy nr. 1 in v svet priplavajo zvoki Metallice, Warrant, Judas Priest, Ozzyja, Gunsov itd. Edina punca v bloku, ki je starejša od brata in zgleda kot utelešenje vseh lepotic Warrant spotov – in je na srečo njen mlajši brat tvoj dober kolega, starši pa so itak frendi že od pamtiveka – te včasih prezirljivo (saj si le šmrklast mulc) ošvrkne s pogledom, a ravno prav te draži s pogledom v sobo, kjer vidiš, da so stene polepljene s postri iz Bravota in srbske odlične revije Ćao! oziroma njene sekcije Hevi Metal Majstori. Kmalu se ostanki teh revij (ali pa le nažicaš mamo, da kupi kakšen izvod) znajdejo pri tebi doma in seveda stene dobijo nove junake – Alice Cooper, Sebastian Bach, James Hetfield, Lemmy.
Nekdo pomotoma prinese iz Italije Metal Hammer in po nekem čudu tvojo steno krasi največji možen poster Metallicinega albuma Master Of Puppets, medtem ko pa frend (lucky bastard!) dobi koncertni plakat Slayer – Reign In Blood.
Ja, s samostalnikom ”frend” označujem več ljudi hkrati, spomini pa skačejo skozi nekajletno obdobje.
Torej, če na vaše veselje, stvar skrajšam: kot vir informacij so tu Antena, revija Studio, dve strani v Bravotu posvečene metalu in hard rocku, Ćao! (sekcija Hevi Metal Majstori) in seveda tu pa tam kakšna bolj ”scharf” radio oddaja predvsem na hrvaško govorečih radijskih postajah, ki so v Brežicah pač imele močnejši signal. TV-oddaje so Hit Depo, Metal Mania (prva metal oddaja ever, ki jo je vodil Goran Peneva – Pišta in ti je dala možnost gledati spot od Mr. Big in Morbid Angel drugega za drugim) ter ob dobrih dnevih z močnim signalom spiratiziran MTV z oddajama Beavis & Butthead ter Headbangers Ball. Videošpon z Jonasom pride šele malce kasneje, ob tem pa tudi tista oddaja na Kanalu A, ki jo je vodil nek dreadast tip in je trajala 30 minut (PON-PET, 19:30 do 20:00, če se ne motim).
Foter nabavi jugo 45, ki ima kasetnik, gramofon na veliko žalost pristane pri babici. Kasete so cenejše in bolj priročne. Ne vem, kje in kdaj smo nabavili stolp. Z dvema kasetnima deckoma. LP-jke gredo v omare ali ostanejo na policah, medtem ko brat doma ročno izdeluje ovitke za kasete (ne vem, koliko jih je sam narisal, nato pa opremil ročno ali pa s pisalnim strojem; kar v bistvu počne še danes!), v svojem malem svetu pa ugotavljaš, da en sosed fura imidž Cliffa Burtona, dva brata pa zgledata kot neka thrasherja iz nemških kultnih zasedb (OK, če sem bolj natančen, eden zgleda kot Jeff Waters iz Annihilator v spotu Alison Hell), nek kolega fura original majice, naročene iz nizozemskega Roadrunnerja (ja, šele leta 1993 sem izvedel, kaj je original T-shirt), medtem ko ti za jurja naročaš Sepulturine bootlege – in to prek revije PIL, ki je, btw, bila tudi pomemben vir. Na koncu koncev, je prav PIL objavil poster Iron Maiden, fuck yes! Ni pa PIL prodajal majic – je pa ravno ob pravem času podal oglas, da nekdo z Obale za male pare nabavlja majice. ”Halo, naročil bi Sepulturo, Morbid Angel …”
Original kasete se kupujejo takoj čez mejo ali pa se trejdajo s kom, ki jih nabavi v Ljubljani. Iron Maiden za toliko kun, menjam za Napalm Death. Ali obratno? Ne vem več. Police se šibijo pod albumi, ki so običajno le deli celotnih albumov. Tako sem do ne vem kdaj mislil, da je 5 komadov, ki jih je imela bratova skopirana kaseta Panterinega albuma Cowboys From Hell, celoten album. In ni bil edini tak album v kolekciji.
Majice – originali – so še vedno predrage in leta bo trajalo, preden bom odkril trgovino Rec Rec v Ljubljani ali Iz Sve Snage v Zagrebu (v katero resda nisem nikoli stopil, a je brat tam nabavil vsaj majico od Sick Of It All in kaseto od Paternov). Leta bo trajalo, preden me bodo stari pustili na prvi koncert, kjer si lahko majico kupiš sam. Leta, preden bom na srednji šoli spoznal nekaj like-minded metalcev in metalk, ki naročujejo prek Nuclear Blast. Torej, imam cel kup bootleg majic (predvsem tistih, ki so jih pred tabo natisnili na morju), nekaj denarja od žepnine, ki ga porabljam za nakupovanje kaset prek studia Britoff nekje na Štajerskem (Sodom – dva albuma na kromodioksidni kaseti za samo 320 SIT!), veliko informacij iz revij in nekaj frendov, ki mislijo podobno.
Posterji s člani bendov (nikoli ne bom pozabil velikega Sepulturinega posterja v reviji Stop), ki nosijo majice drugih bendov. Aha, Igor Cavalera nosi majico od Nuclear Assault, Max ima na kitari nalepko GBH, Andreas fura Candlemass. Zapiši in išči.
Vse nekako do leta 1995 ali 1996, ko se vsaj v mojih očeh CD-ji pocenijo ravno dovolj, da si jih lahko kupim, CD-rom na domačem PC-ju pa je dober substitut stolpa – in predvaja mislim, da prvi in edini album A Je To! ter Biohazard kultni album Urban Discipline brez težav. Celo bonus komade!
Original CD-ji (kopije CD-jev so za razliko od kaset vsaj nekaj časa bile mnogo bolj težko dosegljive kot originali) so drag, a hvaležen material. So priročni za nošenje v torbi, praktični za police, zdržljivi, če jih mama tu pa tam knock-outira na tla. Imajo booklete z besedili, ki se jih da brati povsod; berem jih, požiram jih, jih prepisujem v zvezke v šoli, kjer smo verjetno bili v manjšini tisti, ki nas ni brigalo za Alanis Morissete ali pa Take That. Ki smo prek bratov in sester skrivaj šopali Sepulturo, Kreator, Metallico, Body Count, Morbid Angel itd. Pišem besedila, ki niso nič kaj posebnega, a me navdajajo z občutkom, da nekaj sprejemam in da nečemu pripadam, pa čeprav sem v bistvu tudi znotraj tega precej samotarski. Kar me sploh ne moti. ”Moja snaga je u tome što sam to, što jesam” al’ kako že pravijo Partibrejkers.
Vse te stvari se prepletajo, zato skačem od ene k drugi, kakor me pač navdih popelje. Za kar se opravičujem, ker izpade dolgovezenje brez cilja in smisla. A ni. Je dejanski prikaz kombinacije avrikularnih in optičnih napadov na dražljaje mladeniča/fantiča, ki kljub poplavi informacij strastno zbira, predano posluša in kritično izloča glasbo. Ja, Candlemass mi niso sedli, Benediction pa pač so. Morbid Angel in plošča Blessed Are The Sick po gledanju končne scene Čarovnic iz Eastwicka ima močnejši efekt kot katerikoli današnji ”atmosferični” album. Mi pa gredo novejši Maidni na kurac. Torej, kljub poplavi vsega (da ne omenjam ”radosti” odraščanja in poskusov impresionirati sošolke s pomočjo risanja logota Deicide ali kaj takega), kljub poplavi obveznosti itd., se je čas za poslušanje in spoznavanje glasbe vedno našel.
Tudi starejši v lokalnem Alfa Baru ali pa v Pivnici ali v Dei niso imeli arogantnega odnosa, kot ga imamo danes nekateri, ki hočeš-nočeš pametujemo mulcem na Metelkovi, kako nimajo pojma, ker častijo Eluveitie. Ja, tudi sam včasih jemljem to ”holier than thou” stanco. Še zdaj se spomnim, kako mi je A Je To! vokalist, Goran Smuković – Smuras razlagal, kako je bilo na Kreator v Rožni dolini ali pa, kako mi je brat dal S. O. D. našitek na jakno, kljub temu, da ga je Smuras al’ kdo že, dal izrecno njemu. Takrat ti niso pravili, da se jim spelješ izpred oči – bolj se mi je zdelo, da so ponosni na to, da ”nisi dio ove jebene mase” in da mnogo bolj ceniš slabo posnet At The Gates kot pa vsem ljubi Backstreet Boys.
Če si le imel čas in približno vedel, kaj iščeš (oziroma si ponižno poslušal zgodbe in nasvete starejših v tem obširnem undergroundu in ne takoj pametoval, temveč prvo poslušal, potem pa govoril), se je pred tabo razpiral svet, ki ga na nek način danes okrog mene doživljajo in odkrivajo mnogo mlajši. A hitro-hitreje-najhitreje pozabljajo na tole in se pustijo zapeljati vsakem dražljaju, za katerega se zdi, da imajo le 5 sekund časa.
Kot bi rekel moj dobri prijatelj Nenad, poslušajo glasbo – a je ne slišijo.
In zato pogrešam čase, ki jih označim s prislovom ”nekoč”.
Ivan Cepanec
Facebook
Twitter