”We’re still right here, we’re right fucking here’‘ (Agnostic Front)
Če sem prejšnji torek marsikoga popeljal v preteklost, je zdaj edino fer, če izstopim z vlaka in se sprehodim skozi prehod na železniški postaji, katere ime je Sedanjost. Zdi se mi fascinantno, kako neiskren izpadem, kadar govorim ”o dobrih starih časih”, a hkrati vztrajno izrabljam svoj MP3 predvajalnik, uporabljam Bandcamp, YouTube, Last.fm in še kaj, da sem na tekočem z dogajanjem v ekstremnejšem glasbenem miljeju ter seveda še vedno vztrajno in na dnevni bazi napadam Blabbermouth.net in žicam kolega Matevža, naj mi le za kak teden prepusti najnovejšo številko revije Decibel (nekoč pred tem pa Terrorizer).
Ker hočem živeti tukaj in zdaj.
Ah, to pa ja zveni preveč izumetničeno. Po vseh teh letih igranja v bendu (no, od leta 2010 v dveh), po vseh teh letih pisanja najprej za bratov fanzin Picajzl zine, nato za ”the almighty” Paranoid Webzine, po stresih in užitkih, ki mi jih je povzročal Master Magazin in po vsem, kar me izpolnjuje ob trenutnem delu pri webzinu Profanity.si, da metal radio oddaje Metal Detektor, ki jo vodim že nekaj let, sploh ne omenjam, se še vedno nisem nasitil glasbe. Ampak ta zadnja trditev je zdaj zavila že malce preveč stran. Vrnimo se.
No, kot vneti nostalgičar bi po eni strani moral najbolj skrbeti za svoj walkman in nakupljene CD-je/LP-je/zripane MP3-je itd. posneti na kasete. Saj ste bralci in bralke, mlajši od 30, seznanjeni s kasetami? Ne? Wikipedia saves. Ali pa Google. Ali pa Jesus (ha, spet sem uspešno vstavil vsaj eno Slayer referenco v tekst!). Pa walkmana ne jebem že od leta 2007, ko sem si nabavil prvi MP3 in ugotovil, da lahko daljši sprehod posvetim več albumom. In da so kasete – če so sploh še prisotne – drage ko pes. MP3 torej ponuja na enem mestu več albumov. Pa ne hkrati, ker za razliko od marsikoga danes, uspešno vzdržujem fokus ob poslušanju plošč od začetka do konca. Jeps, nisem eden tistih, ki ti zarola prvih par sekund novega Sunn O))) albuma in ti potem takoj reče ”Čakaj, da slišiš naslednjega! Koji šus!” (in seveda, šundr se nadaljuje do onemoglosti in dokler ne izgubiš živce in ponosnega lastnika ADD-ja pošlješ v tri krasne!)
MP3-predvajalniki (iZadev nimam) so zakon! Na vsaj 8 GB naložiš plate, ki ti res sekajo in kar naenkrat lahko izbiraš med Suffocation za popestritev ponedeljka, Bad Religion za objokovanje nedelje, NoMeansNo za razturavanje petka. Treba je le biti pozoren na to, da je MP3 čim boljše kvalitete.
Kaj pa mladi konzumenti glasbe, ki glasbo večkrat ”poslušajo, a ne slišijo”, danes? Nič jim ne manjka. Če hočejo priti do najnovejše plate, počakajo na dan izida ali kak dan prej, dva klika in download ist krieg. Če hočejo slišati, kako bo plata zvenela, slišijo na večini forumov ali pa internetnih časopisov ponujeni advanced single. Kakšna ekskluziva novinarja recenzenta, ki je nekoč kot princ med prašiči hodil ves ponosen in ostalim, nevrednim natolceval z absolutno aroganco, kako je on že poslušal nove Amon Amarth?!! Danes tega ni več, no, razen v slučaju res velikih medijev. Danes se vam ne more zgoditi šok, kot ste ga doživeli, ko ste prvič slišali vsaj en komad recimo s plate Renewal od Kreator ob dnevu izida. Šok doživite že prej in ste vsaj malo pripravljeni na trenutek resnice.
Se vam zdi pametno investirati 15 € v nov CD vam ljube zasedbe, ne da bi slišali vsaj en komad? Obstaja še boljša rešitev, konzumenti 21. stoletja – počakajte na celotno ploščo, ki jo lahko tudi legalno uživate, ako se vas bend usmili in jo ponudi v ”full album streaming” prek kakšnega medija. Ja, Machine Head nisem rabil downloadat – so bili kar prek Official MH YouTube muthafuckin’ channela.
Kaj pa tista situacija, ki jo gotovo poznate? Nadebudni glasbofil sliši fotra, kako razlaga o arhaični zvrsti glasbe z nenavadnim nazivom stari rock in recimo o imenu Pink Floyd. Ma, kakšno poslušanje ene pesmi. Enega albuma. Full discography download – potem pa po abecedi spoznavati rast in razvoj ustvarjanja benda, ki se računalniku primerno začne z albumom Animals in konča z The Wall.
”Pogovarjanje s prijatelji me dolgočasi. Poslušajmo glasbo skupaj.”, misli nadebudni glasbofil. In vzame s seboj telefon (!), na katerem ima vsaj celotno ero 1987 ameriškega thrasha. Ni boljšega, kot s kolegi sedeti v parku, si predstavljati, kako smešno je moralo biti, ko mladi člani Vio-Lence in Exodus niso poznali downloadanja, ampak so – AHAHAHA! – tapetradali, in seveda poslušati 320 kbps ali še bolje – FLAC! verzijo kultnega albuma. S to razliko, da naenkrat album vsak s polovico glave posluša najprej en par frendov, nato drugi, nato tretji … Sama sreča, da so razvili bluetooth in tiste zvočnike, ki gredo v vsak žep.
Pri tem odnosu mladih, ki bolj kot v odkrivanju glasbe raje uživajo in tekmujejo, kdo ima bolj obsežno diskografijo ameriškega tehničnega death metala, kdo zna kak bend čim bolje opisati kot ”extremely technical yet progressive power metal with folk influences” in seveda, kdo zna nadebudnega novega fana glasbe čim bolj zabiti z naštevanjem wikipedičnih faktov.
Uh, zdaj mi je jasno, zakaj so vinilke spet ”in” ter zakaj jih ljudje kupujejo kljub dejstvu, da danes dostikrat stanejo vsaj 3x več kot nekoč. Run to the hills, my friends. Ni boljšega kot beg v preteklost.
Ah, spet ta nostalgija.
Cinizma se dokončno znebim s sprijaznjenostjo, da čas in tehnologija gresta naprej in da tudi studijska kompresija plošč ni najslabša stvar na svetu. Za to imamo raje kak bend kot tak. In že na YouTubu iščem kultne demote, ki jih še na kaseti ni več moč dobiti. Ko pa gledam mulca, ki ob poslušanju 138 albumov, ki tvorijo celoten ameriški kalifornijski death metal spekter leta 2014, preskakuje iz komada v komad hitreje kot igra bobne model iz Archspire, se tolažim, da to verjetno počne v duhu novodobne muzike, ki je redkokdaj sposobna sestaviti dobro pesem ali kvaliteten riff in se raje osredotoča v to, da ti v čim manjšem času ponudi čim več informacij.*
*avtor se seveda prepozno zave 70s rock revivala … a mu tega tudi najmanj ni žal
Ivan Cepanec
Facebook
Twitter