Noctiferia
Izjemna medsebojna kemija, turbulentna sla po ustvarjanju in nečem večjem ter močnejšem od ega določa premise skupin, ki prvotni ogenj kreative uspejo ne samo zanetiti, temveč ohraniti pri življenju dolgo časa. Zgodba slovenskih veljakov ekstremnega metala, skupine Noctiferia, je domala neverjetna zgodba o sanjah, ki so postale resničnost. Pisalo se je zdaj že davno leto 1992. S statičnostjo dvodimenzionalnega sveta nezadovoljni kitarist Igor Nardin in njegov sošolec Uroš Lipovec sta se odločila premakniti postano dogajanje na slovenski sceni vstran od vseh pop komercialnih klišejev ter okrcati prej nedotakljive in neokrcane. Na tnalu kritike religije in družbe se v družbi bobnarja Roberta Steblovnika skuje pakt, da je čas za akcijo ter premike vstran od slovenske mainstream morbide. Slovensko glasbeno podzemlje je v zavetju ljubljanskih garaž ter zaklonišč povilo nov ekstremni kolektiv, ki ni priznaval poraza in dominacije precej abotnih smernic svetovne glasbe ali sistemske ukaze. Bolj kot alternativo s prodajnih polic in MTV-ja so mladi fantje iz zasedbe Noctiferia priznavali drugačno alternativo – tisto bolj temačno in zavito v misticizem nordijske teme ter črnine, v iskanju pravega ravnotežja moči pa so zasedbo definirali prihodi in odhodi članov. Najprej in najvidneje vokalistov. Po Davidu Kiseliču je prvo pravo razpoznavnost markantno zaznamoval sedanji prvi mož zasedbe Dekadent, Artur Felicijan.
Noctiferia so bili od nekdaj posebneži na slovenskih glasbenih tleh, saj so raje kot da bi prisegali na pečat konvencionalnega razvijali sebi lasten izraz. Postali so ekstremni aksiom slovenske metal godbe in to na sebi lasten, izviren način predstavljajo tudi dandanes. Ta aksiom je obenem spremenljivka, ki po krvavem demu Gods Of Počka iz leta 1996 ter prvencu Baptism At The Savica Fall leto kasneje dalje beleži konstantne odklone vstran od že storjenega in ustvarjenega. Priznati jim je potrebno, da so bili že s prvim poganskim black metalskim začetkom zasedba, ki je stopala par korakov pred tusvetnimi sodobniki, od leta 2002 ter Per Asperi pa se standardi samo nadgrajujejo in evolucijsko razvijajo. Sledila je levitev v ekstremni death metal, po odhodu Arturja Felicijana pa je nov veter v zasedbi zavel s prihodom karizmatičnega in razpoznavnega frontmana Gianija Poposkega, kitarski pol pa je dopolnil tehnično močni kitarist Roman Files. Bolj industrialno ter s kataklizmičnim pridihom Petra Tägtgrena prepojena Slovenska Morbida, še bolj pa Death Culture izpovedujejo dejstvo, da je produkcijska perfekcija in stilska agilnost tisto, kar odpira vrata v svet tudi slovenskim zasedbam, a le tistim z jasno in prefinjeno dopolnjeno vizijo. Noctiferia so garači in obenem so na nek poseben način tako prekleti kot tudi blagoslovljeni z gonom, da postanka in počitka na lovorikah stare slave ni bil nikoli opcija. Obredli so domala vso Evropo ter ponesli svoj glas revolta in upora daleč v svet ter od upornikov postopoma postali tudi blagovna znamka, ki obeta nekaj avantgardnega in kar je postalo, zanimivo, celo splošno sprejemljivo ter medijsko čislano. Pred predsednikom in slovensko smetano so razvili svoje bojne prapore na podelitvi nagrade za najboljšega športnika leta 2012, nato so bili tu tudi Viktorji 2013, z vsem pa so se spodžigale intrige ter vprašanja, ali je esenca zasedbe še sploh prava in ista, ali pa je Noctiferia postala zavoljo tovrstne medijske izpostavljenosti v soju žarometov oropana svoje prave esence.
Bi si mislili, da bo šlo vse tako radikalno daleč ter bo postala Noctiferia del splošne (medijske) zavesti? Kritike in obrekovanja, nacionalni šport podalpskih zavidljivcev, se ne umirja s pregovarjanji, temveč z dejanji in tu je poleg odrske kilometrine, ki so jo Noctiferia opravili v družbi najprestižnejših imen metala, tudi niz nesporno razvijajočih se albumov. To je dosežek, ki priča, da so Noctiferia bend s potenco, potencialom in da premore njihov arsenal še kaj več kot samo topove kratkega dometa. Tega veča tudi kreativni potencial novih podkrepitev. Poleg izrednega ritmika Mathiasa Gergete velja izpostaviti tudi dvig vitalnosti, ki jo je v zasedbo vnesel prihod mladega študenta glasbene kompozicije na ljubljanskem konzervatoriju za glasbo, Dameja Tomoskega. Slovenski udarni invertni pentagram je prerasel v heksagram, ki prinaša z izjemnim petim studijskim albumom PAX nove empirične dokaze, da jim na slovenskem ni para. Tudi zavoljo tega je bil prihod na njihov prostor za vaje nekaj posebnega. V duhu priprave novih korakov v igri popolne dominacije sveta so se v zavetju prostora za vaje sestali domala vsi vpleteni v sedanjo zgodbo zasedbe ter v pogovoru za oddajo Aritmija razkrili še veliko tistega, kar je vredno deliti s svetom, s tem pa se vsaj malce bolj razpirajo vrata v svet zasedbe, ki buri duhove ter premika mejnike kakovosti za novih nekaj svetlobnih let naprej.
Štiri leta po albumu Death Culture se je zgodilo novo nadaljevanje – vaš peti studijski otrok in najprej iskrene čestitke za PAX. Izšel bi najprej z estetskim ter tudi glasbenim obratom in razlikami med predhodnjo ploščo ter albumom PAX. Kako sami dojemate PAX?
Igor Nardin: PAX je v bistvu nadaljevanje plošče Death Culture, kjer smo načeli temo, da je v svetu nekaj hudo narobe in da nič dejansko ne funkcionira, na PAX pa ponujamo nekaj drugega, o čemer bi lahko Uroš več povedal, ker je to bolj njegov rajon, jaz bi se pa bolj glasbeni plati posvetil …
Uroš Lipovec: Kar se tiče same tematike je PAX nadaljevanje Death Culture, samo na nekem novem nivoju. Tako, kot smo začeli na Death Culture opominjati na to, da v bistvu sistem in stvari, ki so povezane z njim, niso v prid človeštva, ampak bolj mi delamo za sistem – na nek način se ta zgodba nadaljuje, ampak s tem, da na PAX podajamo tudi bolj pozitivna sporočila in podajamo tudi neke rešitve. Ne samo kritike, kot je bilo na Detah Culture. Death Culture je izjemno kritična plošča, ta plošča pa bom rekel, da je pozitivna. Nima te temačne note v tem smislu, kot je bilo prej, ampak prikazuje bolj svetlo plat. Kljub temu, da so časi izjemno negotovi, mislimo, da v bistvu na koncu se da nekaj pozitivnega naresti, samo k temu je potrebno stremet, k temu pa mora stremeti vsak posameznik sam pri sebi. In to je sporočilo te plošče, da se da doseči nek nov nivo, boljši nivo, ampak je potrebno začeti delati na sebi, pri sebi doživeti nekak ta notranji mir in potem to graditi v neko celoto.
Pa se dotakniva tudi imena samega. PAX nakazuje na mir, pomiritev. Gre torej za vašo osebno pomiritev s situacijo, za sprejetje statusa quo, ali je v igri nekaj drugega?
Uroš: Ne, nikakor ne sprejemamo statusa quo. Bom rekel raje, da je naslov plošče nekak simboličen in obenem kontradiktoren. Kot sem rekel: gre bolj za to, da mora vsak pri sebi doživeti mir. Ko bomo ljudje doživeli nek svoj parcialni osebni mir, bomo lahko gradili skupaj na nekem bolj celovitem miru. Dokler imamo razkole pri sebi, toliko časa ne moremo funkcionirati skupaj kot družba. To je to!
Zvokovno pa se je zgodil zgostitveni preobrat, saj je Noctiferia zazvenela bolj organsko kot na Death Culture in če so vam z industrializacijo očitali izgubo samih sebe ter krhanje ostrine, ki pa ste jo zdaj konkretno podkrepili. Kako se je sama stvar zvokovno postavljala in kako ste gradili in sestavljali tega petega otroka?
Igor: Za to ploščo smo naredili zelo natančen pre-production – komplet za vse komade – in ko smo prišli do tega, da je vse končano, smo se odločali, da naredimo vse tako kot je danes trend – digitalno, triggerji, skompresirati vse, v računalniku narest ali naredit analogno, komplet drugo smer. In ubrali smo drugo smer ter se odločili za analogno, ker bolj organsko zveni. Zaradi tega je tudi muzika bolj organska, bolj odrasla in ne vem zakaj bi težil vsi v isto smer – te produkcije je ful danes – in smo želel nekaj drugače naredit.
Eden pomembnih faktorjev poprej je bil pri zvoku tudi sodelovanje s Petrom Tägtränom. Tokrat ste se odločili za gravitiranje k slovenski grudi ter ste album posneli v studiu Negligence na Gorenjskem. Kako je samo snemanje potekalo?
Igor: PAX smo posneli v Sloveniji, v studiu Negligence z Urošem in Janom. V bistvu je bil filing zelo sproščen, družinski, dosti smo eksperimentirali … Bobne in kitare smo posneli tu, jih poeditirali, nato pa smo poslali na Švedsko v post produkcijo in re-ampanje v Fascination Street Studios z Jensom Bogrenom in Johanom Örnborgom.
Pa se dotaknimo tudi estetike Noctiferie. Nepristranski opazovalec bi lahko vlekel paralele z Laibachi, kar ni negativna kritika, a po Death Culture je na PAX zraven čutiti laibachovski pridih.
Igor: To je po mojem že v vseh nas, ker je enako okolje in menim, da imajo Laibach popolnoma metalsko estetiko, temna estetika je blizu naši muzki in ne vem ali že razmišljam na ta način, ampak to je to. To je ta filing, ki smo ga želeli prikazati in nima zveze z nobenim komunizmom; gre samo za pozo tega človeka, ki je pomembna – ponosna, sigurna vase, mirna.
Prav človeka dajete v svoj osrednji fokus že od nekdaj.
Igor: Tako je. Vse naše plate od štarta do zdaj izhajajo iz človeka, zato je naslovnica, dizajn, povezan s človekom. PAXje metalska naslovnica zato, ker producira in projecira težke občutke. Filingi so pravi, ni pa klasična metalska naslovnica, saj bi bilo nekaj neposrednega in prozaičnega izven našega konteksta. Tudi v muzki se neradi ponavljamo, pičimo nekaj, kar je shojeno. Tudi stil muzke mrbit zato toliko spreminjamo, ker zmeraj raziskujemo na novo in se ne ukvarjamo z nekimi mejami od tukaj do tukaj je varno – znotraj tega je metal in tukaj moramo mi bit! Mi furamo filing, ki je vezan na muzko, ki jo igramo. Menim, da je estetika tu v soskladju z našimi načeli. Popolnoma. Bolj kot je odpičena ideja, bolj kot je atipično za metalsko publiko, a filing ta prav, boljše mi je, ker bolj kot si poseben, v času poplave fotoshop naslovnic ena naslovnica, ki je drugačna, bo veliko bolj efektivna kot tipično metalska naslovnica.
Podoba v sozvočju z zvokom, a na bolj sublimni ravni … Veliko je bilo sprememb. Definiranje novega zvočnega jaza Noctiferie je bil tudi prehod iz zvočnega peterca na šesterec, ko je dobri dve leti nazaj Noctiferia dobila za klaviaturami novega člana, in je v sestavo vstopil za klaviaturami Dame Tomoski. Kako se je s tem redefinirala vaša glasbena kemija?
Uroš: Ko je on prišel v bend, je bilo to točno to, kar smo rabili. Ker smo bili takrat v obdobju, ko nam stvari niso tekle 100 %, smo mogoče rabili malce te mladostniške energije, neobremenjene, ne tako kot mi, ki vse malo preveč vemo o stvareh in nas te že mal preveč obremenjujejo, to pa je super, ker je ta mladostniška in – brez zamere – ta naivna energija in je to super – točno to smo rabili. Obenem sta se z Igorjem v kreativnem smislu idealno ujela in sta samo nadgradila to, kar smo delali, na višji nivo. To, kar smo potrebovali, to smo dobili in kot je to Igor včasih reče: imamo res srečo, da dobimo v bend tistega člana, ki ga v določenem obdobju potrebujemo. Na žalost je pol tako, da ne ostanejo vsi vedno, tisti ta pravi pa pač ja in to je bistveno.
Dame, ti si študijsko izobraženi glasbenik in študiraš na konzervatoriju kompozicijo? Kako je Noctiferia kot popolnoma drugačen glasbeni pristop in glasbeni izraz pri komponiranju in glasbeni izvedbi komplementarna s teboj kot akademskim glasbenikom in kako te nadgrajuje?
Dame Tomoski: Jaz sem se že prej ukvarjal z metal muzko in nisem bil prej šolan, tako sem na metal gledal najprej kot navaden metalec in kitarist. Šele ko sem začel s srednjo glasbeno šolo, sem naredil malce pavze in gledal glasbo iz bolj klasično analitične strani. Meni je u redu in mi popolnoma ustreza, me v ničemer ne moti ustvarjati klasiko in metal ter biti član benda – isto vidim in čutim podobne stvari, ker je vse glasba. Način v bendu je bolj simpl, ker niso vsi šolani, vsi malo vemo načela teorije in je bolj sproščeno, imamo nek svoj jezik in se razumemo. Za to ni potrebna teorija ter notna črtovja. Zame je bolj sproščeno, ker klasična glasba ter kompozicija – vse to je bolj resno.
Kako kompleksne pa so kompozicije v metalu? Koliko je metal tebi dejansko v izziv?
Dame: Ko delam metal muziko, se počutim bolj sproščenega, ker imam svobodo in vse bistveno, kar potrebujem. Še vedno je tu tisti boljši filing kot ga čutim pri klasični kompoziciji.
Kako pa se je ta bistveni stik najprej sploh navezal?
Gianni Poposki: V bistu je prišlo tako, da smo mi špilal v Skopju v Makedoniji in on je imel bend iz Makedonije – imenovali so se Titanium. Bili so ena izmed predskupin in tako smo se spoznali. V bistvu sva se spoznala v backstageu in je rekel: »Jaz sem Damjan, bla bla bla Delam muzko, vi ste meni ful d best bla bla bla…« In pol jst njemu »Ful tenks…« Po tem špilu me je dodal na Facebook in debata je stekla. Vsake toliko mi je poslal kak svoj komad ter prosil, če temu prisluhnem in povem, če mi je kul ter kako se mi zdi. Takoj sem videl, da je en mulček, ki se ful razvija in izhaja iz naše glasbe ter da ima pravi potencial. Nato je poslal en res hud komad, in ko sem to čul – zelo moderno in djent stil … Tako pridem sem in rečem Igorju: »Stari, to moraš čut, ker je ful noro«, s čimer se je tudi on strinjal. Nato je sledilo spoznavanje na Metaldays. Metaldays 2012 je bil tudi tvoj prvi Metalday, ne? Smo ga zažural skupaj in se bolj pokonektal, nakar mi je tudi sam javil, da se je vpisal tu na faks in da bo prišel sem in sem rekel: »Super, ga bomo jamali skupaj!« in iz tega sodelovanja je sledil spontani trenutek, ko sem rekel: »Kaj pa če bi bil skupaj v bendu?« s čimer so se tudi ostali strinjali. Ni bilo dileme. A se vam zdi preveč, da nas je šest pa to … Ja. In je bilo potem vse skupaj kul in eto ga … Zdej je v bendu in je super!
Igor: Še jaz bi dodal tisto bistveno prelomno točko. Delali smo ravno Rudro (skladbo Rudra The Roarer z zadnje plošče op.p.), predprodukcijo v Negligence in smo imeli en problem z aranžmajem, nakar uleti Dame mimo ter reši težavo, ki je bila enigma dlje časa v le par minutah. Težavo sva rešila v hipu, kar je noro. Tako je padlo povabilo v bend in dobrodošlici se je Dame rad odzval.
Se je kakorkoli spreminjala komunikacija, saj ste se ostali že prej dobro poznali ter ste se čutili na tem organskem nivoju?
Igor: Res je, če ponovim Uroševe in svoje besede: mi zmeraj dobimo pravega tipa v pravem cajtu in to se nam poklopi že naslednji dan tako, kot da bi se poznali že sto let. Ni nikoli nobene zategnjene scene v štartu.
Gianni: Imeli smo neko obdobje rahlega zastajanja. Ko smo delali na začetnih rifih in so bili to zelo dobri rifi, nekaj pa je vseeno manjkalo – Bili smo, kot je Uroš rekel, preveč izčrpani od samega lajfa in dost težje je bilo vse skupaj dobro zapakirat v soliden paket. Ko je prišel Dame ves svež in neobremenjen, je prinesel serijo dobrih in konkretnih predlogov, ki so nas premaknili z mrtve točke. Videli smo, da super deluje vse skupaj in dosti hitro smo začel delat vse skupaj, celota pa je stekla od prvega trenutka dalje.
Po skoraj dveh dekadah zelo trdega dela,bi naivneži lahko trdili, da vam ni potrebno niti razmišljati, kje bi lahko dobili špile, pa resnica ni tako preprosta. Kako je to pri vas? Garanje za ploščo je dalo dober studijski izdelek. Kaj sledi naprej?
Roman Fileš: Metal je močna scena na področju glasbe celotnega sveta in je konkurenca, zato moraš skoz biti prisoten, izdajat in moraš biti v stiku s tem, kar se dogaja. Ni vse tako preprosto. Mi smo preigrali doslej sicer veliko evropskih turnej, ampak zmeraj pride do nekega momenta, ki te mora prevalit naprej – to pomeni, da rataš samozadosten – mi se skozi na tej smernici gibljemo, tako da mislim, da s to plato in s tem nam bo ratal. V to smo prepičani. Nikoli nismo obupali (smeh)
Začetek je res obetaven, saj imate napovedanih ogromno koncertov, a so vsi po večini v Sloveniji. Ni prebrati toliko tujine, kot je bilo to poprej …
Roman: Rekli smo si, da gremo z novimi komadi ven in jih preigramo najprej pred domačo publiko. V celi državi je ratala luknja klubskih koncertov in smo rekli, da naredimo nekaj malce drugače kot vsi ostali – dejmo mi pomagat ostalim, a ne? Rekli smo, da bomo preigrali vse, kar ima dva zvočnika in oder in naši pogoji so: »Odprite vrata, za drugo bomo mi poskrbel!«, tako lahko pokažemo vsem bendom, da v bistvu se da, zraven pa v vsakem mestu vzamemo en do dva lokalna benda in jim nudimo nastopat. Tako bomo naredili nekaj za dobrobit cele glasbene scene in vrnili nekaj sceni nazaj ter pokazali, da znamo metalci rešit sami sebe.
Super! Leto 2014 se sklepa s pozitivno mislijo in daje za 2015 vse nove, še nepreizkušene opcije. Kakšne so vaše želje za 2015?
Uroš: Predvsem sfurat ploščo na nivoju, se pravi čimveč igrat, promovirat, kjerkoli in kadarkoli po svetu. Na to smo pripravljeni. Istočasno pa stremimo k temu, da smo kreativni in material, ki nam ga je kar nekaj ostalo, spraviti v novo formo. Ogromno je idej, ki so trenutno še vroča in imamo namen tudi v letu 2015 nekak to spraviti v realnost. Prekinili bomo naš klasični cikel, ki je trajal 15 let – se pravi plošča, pa 4 leta koncertiranja, pisanje novega materiala in po 4 letih spet nova plošča. Mislim, da lahko od Noctiferie že v roku enega leta pričakujete nov audio izdelek, novo studijsko ploščo pa v roku enega leta in pol. Tako da bomo tudi način dela spremenili in prilagodili modernim časom.
Več digitalnega downloada in manj plošč?
Uroš: V bistvu se s tem ne obremenjujemo, saj nam je sleherna promocija dobrodošla. Če folk nima namena podpreti benda, naj plošče downloada – preprečiti jim tega ne moremo, smo pa za vsako podporo bendu in za vsak prodani CD hvaležni, tako da … Mi bomo delali svoje, ne glede na to, kaj bodo industrija in konzumcija glasbe narekovali.
Še sklepna misel, ki je popolnoma vaša.
Roman: Morali bi napovedati koncert 22. januarja. Razmišljal smo, kaj lahko naredimo novega, da ne bo samo jamranja, ampak naredimo nekaj, da bo vsem bolje. Odločili smo se po teh koncertih po Sloveniji narediti en velik koncert v Kinu Šiška z enim novim konceptom, ki ga odpiramo za naprej. Imenuje se »Metal za metal« in vabimo vse metalce in glasbenike, da se ga udeležijo. Če finančno niso sposobni, jim ga mi častimo gratis, tako da so vsi dobrodošli, tudi če nimajo za koncert, poleg tega pa bo lahko vsak dal en prostovoljni prispevek in ko ga bo dal, bo dobil naš CD gratis, s čimer bomo lahko vsakemu obiskovalcu podarili gratis zraven tudi našo muzko. Namen je preprost: dokazali bomo, kako metalci, rockerji in glasbeniki skupaj stojimo, s to donacijo pa bomo mi šli na evropsko turnejo in v bistu se bo en pozitivni cikel tako nekako zaprl, sklenil tako, da odpiramo ena nova vrata, kako lahko bend samemu sebi pomaga, da lahko ulica v bistvu pomaga sama sebi ali ti ulici in ona tebi nazaj.
Pozitivna misel za novo leto, torej.
Roman: Dosti je bilo jamranja, dejansko in mislim, da je metal tudi tako specifična glasbena zvrst, ki bo pokazala, da se da premikati meje naprej.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter