( 1982, Casablanca)
Serija treh komercialno neuspešnih plošč, odhod originalnih članov in drastičen upad prodaje kart so jasen dokaz, da začetek osemdesetih let ni bil čas za visoke pete in pisanje zabavljaških himn, ampak čas, ko se je v svetu glasbe začenjala nova era glasbe, era ameriškega heavy metala, ki so ga sprožili britanski metal pomladniki kova Iron Maiden in Saxon. In ker zasedbo Kiss niti slučajno ne sestavljajo glasbeniki, ampak zabavljaški poslovneži, ki vedo kako narediti publiko veselo, hkrati pa od njih iztržiti čim več zelencev, je bila končna oblika izdelka pričakovana. Nastali album Creatures Of The Night je napovedal vrnitev skupine k ritmom, ki so jo postavili na zemljevid glasbene industrije. A pot se je pravzaprav šele začela.
Spogledovanje z ritmi disca, pop glasbe in celo konceptnimi albumi ranga Tommy in The Wall je skupino izučil, da se je najbolje držati tistega, kar znaš, saj je lahko vsakršno eksperimentiranje slabo za posel..
Creatures of the Night predstavlja nekaj, kar si je skupina dolgo želela, osvežitev, ki je vsaj delno popravila grenkobo preteklosti. Vmesni nekoliko neposrečeni, a še vedno predobri za hranjenje v arhivu, Saint and Sinner in Keep Me Comin kmalu preklopita v višjo prestavo. Rock and Roll Hell je namreč še ena izmed tistih, ki dokazujejo, da so stvari v skupini začele obračati na bolje. Temačni rock & roll pekel je delno tudi delo Bryana Adamsa (da, the Bryana Adamsa), ki je tu pokazal svojo temačnejšo plat. Danger je skladba, ki se lahko brez težav primerja z nekaj let starejšo Love Gun, saj obe nosita zelo podobno refrensko strukturo, ki je ni bilo slišati že zelo dolgo. Love It Loud je rojeni singel in je še danes nepogrešljivi del skoraj vsakega koncerta. I Still Love You je ena najbolj iskrenih ljubezenskih pesmi skupine, saj nam Paul Stanley s svojim petjem pričara občutek, da smo mi sami v vlogi lirskega subjekta, ki hrepeni po propadli ljubezni. Album se zaključi s skladbama Killer in War Machine, ki poskrbita za prepoznavne hardrock-ego izpade, ki jih lahko izvaja le Gene Simmons.
Čeprav se lahko deseti studijski album, v primerjavi s tremi predhodnicami pohvali z neprimerljivo boljšim arzenalom skladb, se ta še vedno utaplja v povprečnosti Kiss plošč tistega obdobja. Devet dokaj podobnih skladb je dovolj za naznanitev nečesa novega, nečesa boljšega, a še zmeraj premalo, da bi lahko govorili o vrnitvi odpisanih. Plošča je namreč odličen dokaz krize identitete, ki jo je v tistih časih doživljala skupina. Odhoda dveh ustanovnih članov, bobnarja Petra Crissa in kitarista Acea Frehleyja, sta glavni tandem skupine, dvojec Stanley-Simmons postavila pred pomembno vprašanje, kako naprej? Čeprav so kritiki ploščo dobro sprejeli, ta ni dosegla načrtovanih ciljev. Zato je skupina naslednje leto storila nekaj, česar v kakšnem drugem času niti slučajno ne bi. Z razkritjem svojih identitet, na famozni MTV video konferenci, so iz narekovalcev trendov postali sledilci. Avtentične maske so namreč zamenjali dolgi lasje in kričeče barvne kombinacije, ki so preplavile takratno rock sceno.
Dotične legende pa boste letos junija lahko v živo ujeli tudi na Rock In Vienna festivalu.
Nejc Zupančič
Facebook
Twitter