Boštjan Levičar (foto: Nastija Fijolič)
Ležerno nedeljsko popoldne, rahla posobotna melanholija v nuklearni prestolnici Slovenije, beden film na televiziji, zunaj zima, ki to več niti ni, na mojih studijskih Adamih (to je firma zvočnikov 🙂 ) pa moja najljubša glasba. V trenutku, ko sem začel s pisanjem tega bloga, je iz njih odmeval jezni Chris Cornell z že razpuščenimi Audioslave. »You gave me life, now show me how to live!« Posrečena kombinacija štirih odličnih glasbenikov, ki je nadaljevala tam, kjer so Ragi in Soundgarden končali, žal pa je v času svojega obstoja premogla samo tri studijske albume. Gre za neke vrste moderniziran zvok nedavne preteklosti, ki je svetu glasbe ponudila tako veliko in inspirirala mnoge. Že v svoji prejšnji kolumni sem se dotaknil (zame) zlatih 90-ih, ko so v rock svetu vladali grunge in brit pop bandi. Nirvana, Peal Jam, Alice in Chains, že prej omenjeni Soundgarden, kot tudi Oasis, Blur, The Verve in ostali so konkurirali Michaelu Jacksonu in Madonni na najpomembnejših glasbenih lestvicah, hkrati pa so iz glasbenega Olimpa pregnali poženstvene lover boye z groznimi pričeskami in z (od svojih punc sposojenimi) oprijetimi pajkicami. Glasba se je takrat zdela bolj pomembna, saj je prisluhnila ljudem in prikazovala sliko takratne družbene situacije. Imela je velik vpliv in bila je iskrena. Ljudje so ji zaradi slednjega tako zelo radi prisluhnili nazaj. Kronično pomanjkanje časa ter na krožniku ponujena slab(š)a glasba je ob ubijalskem življenjskem tempu glavni krivec, zakaj ljudje danes (pre)drugače gledajo na njo. Dandanes se vedno bolj brišejo meje med pravo glasbo in šovbiznisom. Ob nedavnem idiotizmu nekaterih poslušalcev, ko so se zahvaljevali “bogu” Kanyeu Westu, da je Paulu McCartneyu dal veliko priložnost in mu omogočil uspešno kariero s tem ko sta nedavno skupaj posnela komad, bi za boljšo razlago priložil še tole slikico, ki je pred kratkim obkrožila allmighty internet. No comment needed, kajne? Magnifico o o o o … 🙂
Sam sem bil eden izmed tistih sanjačev, ki ga je glasba zelo zgodaj začarala. Spominjam se pretočenih osnovnošolskih solz, ko mi starši ob spremstvu 10 let starejšega bratranca niso pustili obiskati koncerta Nirvane v Hali Tivoli. Zaključek zgodbe glavnih protagonistov je vsem znan, zato je bil to zame takrat še toliko večji poraz. Nikoli nisem videl svojih velikih herojev, sem jih pa zato po tem dogodku še bolj goreče poslušal. To so bili časi po 10x presnetih obrabljenih kaset ter izposojenih videokaset. Časi, ko si ob nepoznavanju prihajajoče moči interneta cenil vsako najmanjšo novost o svojem priljubljenem bandu in ko ti je majica z logotom le-tega pomenila več kot število lajkov ali socialnih, v resnici pa antisocialnih prijateljev. Jap, spomini, spomini …
Do enega izmed največjih osebnih glasbenih razsvetljenj me je dolga leta nazaj pripeljal bivši sošolec Marko, za kar sem mu še danes maksimalno hvaležen. Povabil me je namreč, da obiščem vaje njegovega takratnega banda in ob prvih nekaj taktih, ob zvoku kričeče kitare in glasnih bobnov, mi je postalo vse jasno. To je to! Ta energija, ta svoboda! Odprla se mi je še nevidena paleta barv. To hočem tudi sam početi! Jaz, človek brez kakršnekoli glasbene izobrazbe, sem začel iskati podobno “nore” somišljenike. Kot vokalist, seveda, saj kaj drugega (razen spogledovanja s trianglom) takrat niti ne bi mogel ali znal početi. Vse skupaj je bilo še toliko bolj bizarno tudi zato, ker sicer pred tem početjem nikoli nisem zares kaj odpel. Imam sploh posluh? Aha – pa petje pred sorodniki na “kolmkišti” pri petih letih starosti ne šteje! 🙂 Hitro sem našel več ali manj neizkušene soborce in rodil se je Ideal. Drugs, sex and rock&roll! Dejansko so bile vse tri naštete zadeve na začetku praktično neobstoječe, ampak slišalo se je zelo kul. Sledil je Ad Libitum, sedaj pa se moja 13-letna glasbena pot ob občasnih izletih v samostojne glasbene vode že osem let mudi pri Momentu. Ob vzponih in padcih (a niso ti povsod?) lahko rečem, da se imamo super fajn. Takole po pesniško – s polnimi jadri plujemo novim izzivom (komadom, koncertom) naproti, a se vsake toliko časa ozremo tudi nazaj in razmišljamo o tisti, na začetku omenjeni iskrenosti. Ravno tisti, zaradi katere so ljudje od nekdaj tako radi prisluhnili glasbi in zaradi katere sem tudi sam začel svojo glasbeno odisejado …
Facebook
Twitter