Boštjan Levičar (foto: Nastija Fijolič)
Zgornja tema je sicer mnogokrat prediskutirana na raznih socialnih omrežjih, je predmet neskončnih pivskih debat in brezizhodnih frustracij slehernega slovenskega rokerja. Je pa zelo in celo (žal) vedno bolj aktualna. Zakaj hudiča se slovenske radijske postaje vedno bolj otepajo rock glasbe? Še bolj slovenske rock glasbe. Še bolj pa novejše slovenske rock glasbe. Moje razmišljanje seveda ne leti na vse. Obstajajo svetle izjeme, ki še vedno promovirajo svežo rock glasbo, le-to obdržijo več kot en sam teden na svoji playlisti, povabijo glasbenike na pogovor v studio, si celo drznejo zavrteti njihovo glasbo podnevi, v top terminu. Dobro veste, kdo ste … in imam vas zelo rad! Kaj pa ostali? V čem je problem? Emm … kvaliteta?
Kar se svetovne scene tiče, bi se delno strinjal s tem razlogom. Kot ne prevelik fan Nickelbackov in podobnih prekompresiranih, copy-paste komadov zasedb se verjetno ščepec resnice skriva ravno tu. Svetovna kvaliteta pada. Tudi še nedavni, le nekaj let nazaj zastavonoše komercialne rock glasbe (Muse, RHCP, U2, Linkin Park, Green Day …) zmanjšujejo glasnost kitar in se hkrati utapljajo v kompresiji, limitiranju in autotune-u. Ampak … ravno to najraje vrtite. Ni čustev, ni dinamike, ni globine. Ni … časa poslušalcev? Oziroma ga je ob naspidiranem kapitalističnem življenjskem tempu verjetno premalo za poglabljanje v glasbo. Nastopila je torej doba ekspresne konzumacije glasbe, ki prisega na uveljavljene oblike, poznane melodije in preverjene besedne zveze, s katerimi se slehernik lahko poistoveti. Zraven pa še nagradna igra in smo vsi srečni ter nasmejani nekje v prometni konici ob 7h zjutraj. Pijemo kavo “to go” in se brezskrbno spominjamo hedonističnega vikenda ali pa divjanja z otroki/trenutkov z ljubljeno osebo (za tiste bolj družinske duše). Vse lepo in prav, a problem bo nastopil takrat, ko bo zmanjkalo materiala in domišljije za reuporabo obstoječe forme. Če ostanem v okviru rock glasbe, bi si upal trditi, da tudi povprečnemu poslušalcu več ne bo do 10 let*3*dnevnega poslušanja November Raina (z barbarsko odsekanim Slash kitarskim solom, shame on you!), ali pa če se držim bolj sodobne Nickelback razlage – enega in istega novega komada.
Ob dvomljivi sedanji mainstream kvaliteti je problem tudi ta, da svet pozablja, kaj pravzaprav rock glasba je. Naj omenim zmagovalko zadnjih MTV VMA nagrad za najboljši rock video. Lorde. Fak. Izvajalka s sicer zame zelo v redu glasbo … ampak … rock? Imagine Dragons, Maroon 5? A temu se dandanes reče rock glasba? Aaa! Mogoče je problem v meni, saj sem glasbeno odraščal v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Grunge, brit pop – to sta bili gibanji, ki sta proizvedli malo morje odličnih rock bandov, ki so se dnevno pojavljali na radijskih prime time frekvencah/terminih. Še revijo Bravo (!) sem lačen (z denarjem za malico) kupoval tedaj, ko so bili na naslovnici samo omenjeni Nirvana, Oasis in podobni, pa četudi sem vedel, da mi bo ostala vsebina revije v 90% ponudila Kelly Family ter Caught in the Act. Pa ja, priznam, tudi tisti dve strani sveta erotike za najstnike sta bili zelo obiskani. Tam sem se na primer naučil, kaj pomeni beseda “petting”. Waaw! 🙂 No, če se vrnem nazaj k temi, je očitno današnje pojmovanje rock glasbe zelo drugačno kot je bilo 15, 20 let nazaj.
Menim, da sicer kvalitetna svetovna rock glasba še vedno obstaja. Potuhnjena je pač v alternativo in čaka na novo generacijo ljudi, ki jo bo sprejela odprtih rok … in ušes. Kot pri mnogih zadevah, se tudi pri popularni glasbi pojavlja cikličnost. In trenutno se nahajamo v vzponu golih riti (zadnjic, če “riti” ne bo šlo skozi recenzijo), talent oddaj, morja avtorjev, ki tem talentom pišejo idealne radio-friendly komade (in ki so verjetno na tak ali drugačen način povezani z zgoraj okracanimi radiji ali drugimi vplivnimi mediji) in lepih ljudi, ki pač pojejo mnogo bolje z uporabo sodobne tehnologije. Novi Kurti, Johni, Jimiji in Freddiji – prihaja obdobje sprememb in mi rokerji čakamo na vas! Čakamo na revolucijo. Na vas čakajo tudi vsi ostali, ampak se tega še ne zavedajo.
In kako je s kakovostjo pri nas v sLOVEniji? Kot zelo aktiven član slovenske rock scene imam dober vpogled vanjo in drznem si trditi, da je kvaliteta zelo v redu. A žal se jo premalo sliši in vidi. Živimo v času, ko glasbena založba ni več glasbena založba. Televizija ni več osrednji medij, kar posledično pomeni, da Točka ni = Videospotnice. Kupljeni Youtube ogledi in Facebook friendi so (kao) merilo kvalitete in zato posledično vidijo (nekateri) koncertni organizatorji na svojem repertoarju raje cover glasbo, kot nekaj kvalitetnega, nekaj svežega. Nekaj v stilu (tudi iz osebnih izkušenj): zelo ste mi všeč, imate poslušljivo glasbo – ampak igrate premalo priredb. Delno jih razumem, saj tudi oni živijo od dobička na koncu večera. Ampak potem pridejo med drugim v igro že prej omenjene (določene) radijske postaje in ostala medijska elita. Siddharta v glavnem daje samo strup v čaj, Dan D še naprej s časom vztrajno celi svet in Big Footi že milijontič opevajo črne tulipane. S tem ni nikakor nič narobe, saj gre za slovenske rock klasike, ampak … zakaj vseeno ne slišimo več novih zadev omenjenih in neomenjenih slovenskih rokerjev? Zakaj ne slišimo več novejših in mlajših glasbenih izvajalcev? Gre za kvalitetno glasbo, ki bi jo bilo potrebno podpreti in bolje spromovirati! Gre za začaran krog slovenske glasbe, saj lahko že en napačno postavljen kamenček poruši celotno palačo. Veze, poznanstva, polna (pa naj bo tokrat) zadnjica vsega in ponovno se nahajamo v t.i. “comfort zone”, ko se copy-paste PR sporočila imenujejo novinarstvo, izlet v Tanguzijo pa je medijski vrhunec glasbenikovega celoletnega ustvarjanja. Pa saj dolgo več ne more tako iti. Ali pač?
Povprečni poslušalci pač poslušajo, berejo in gledajo tisto, kar jim je ponujeno. Zaradi pomanjkanja časa se, kot sem že omenil, (tudi nehote) več ne posvečajo kvaliteti. To hkrati pomeni, da sami niti več ne iščejo ali raziskujejo nove glasbe. Glasbeni izvajalci so zaradi tega po mojem mišljenju odgovorni, da jim jo zagotovijo. Kvaliteto. Vi, dragi mediji, pa ste tisti, ki bi morali po eni strani ločiti zrno od plevela, po drugi pa se zavedati, da evergreen le ne bo vedno zelen. Vi jim servirate to enolončnico. Dolgoročen vpliv na slovensko glasbeno kulturo je lahko poguben. Avtorski bandi bodo številčno razpadali (ta pojav je opazen že danes), njihovi takrat že bivši člani pa se bodo zaradi neodplačanega kredita glasbeno: a) pridružili cover bandu “80’s forever”, b) ustanovili terasni duo “One man band”, c) začeli z DJ kariero (Winamp rules!), neglasbeno pa bodo končno začeli iskati resno službo (ker glasba pa to že ne more biti 🙂 ) in se posvetili družinski idili, saj jim band pobere preveč denarja. Ostali bodo nekateri, ki bodo lahko ob ugodnih finančnih in časovnih pogojih kljub neprofesionalizmu obdržali kvaliteto. Žal pa bodo ti v manjšini. Vedno več bo hobi glasbenikov, ki bodo igrali zase in svoje prijatelje, vedno manj bo sveže avtorske glasbe, ki bo premikala meje domišljije in povzročala kurjo polt. In kaj potem? Morda pa potrebujemo ravno manko prej naštetega, da se bo nekaj pa le premaknilo.
Obnašam se in zvenim seveda skrajno pesimistično. Ampak ravno pesimisti so tisti, ki najbolj glasno opozarjajo na probleme. Morda pa bo ravno moj čustven izliv eden izmed bolj trdnih kamenčkov v temelju tiste palače dveh milijonov, ki jo tako radi vedno znova kritiziram(o). Kritika včasih prinese spremembe. Pa saj res ni vse tako slabo in nekatere stvari so obetajoče. RTV prispevek je npr. za moje pojme zelo dobra naložba. In vedno se bo našla luč na koncu še tako temnega tunela. Mislim pa, da smo trenutno v situaciji, ko še nismo tako daleč, da bi iskali to luč. Iščemo še pravi tunel. V stilu zimsko-športnega radijskega napovedovalca: Dejmo naši!
Facebook
Twitter