Katarina Juvančič & Dejan Lapanja
13. 1. 2014
Ljubljana / Klub Cankarjevega doma
V torek smo bili v Klubu Cankarjevega doma deležni dvojnega koncertnega večera dveh uveljavljenih slovenskih zasedb. Večer je otvorila dvojica Katarina Juvančič in Dejan Lapajna , ki sta se za to in še kakšno bodočo priložnost koncertiranja v širši zasedbi na slovenskih odrih, prelevila v Katarina in Dejan Band. Na odru so se jima pridružili še violinist Matija Krečič, ki je pred kratkim izdal prvi album Architexture, basist Klemen Krajc in bobnar Gašper Peršl. Premierno so v Sloveniji predstavili album Hope’s Beautiful Daughters, ki sta ga pred tem konec poletja s škotsko glasbeno ekipo predstavila na Škotskem, kasneje kot duo v Nemčiji, sedaj pa s slovensko zasedbo še na naših tleh. Izvedba njunih pesmih ni nikoli enaka. Odvisna je od prostora/kluba/odra/ulice, kjer jih izvajata. Od trenutnega aranžmaja, navdiha posameznega večera, publike in zaporednega seznama pesmi. Tokrat sta ali so, v celoti izkoristili zvokovne danosti Kluba, v katerem so nastopili prvič. Pa tudi seznam pesmi enournega nastopa so bile izbrane tako, da piknejo – še bolj kot običajno. Zajebano! Beseda, ki jo je Katarina Juvančič ob najavi prve pesmi, Češnjev cvet, izjavila trikrat. Jezno in pogumno, o tem kje smo in kam gremo. Pa tudi o tem, da ne pojejo o lepih rečeh. Aktivistično! V besedilih in nagovorih ob pesmih ter elektro-akustični glasbeni podlagi, violinističnih solažah in bobnarskih udarcih. Kar je bilo obiskovalcem všeč ali pač ne. Srednja možnost je tu težja izbira. Preostane le iskanje razlogov kaj je bilo narobe še z glasbo in drugimi aspekti nastopa. Tako to gre pri jasnih pozicijah in družbeni angažiranosti. Na tokratnem koncertu je pač delovalo vse na njihovi strani. Glas Katarine Juvančič, kitarske mojstrovine Dejana Lapanje in violinista Matija Krečiča, ki se je posebej izkazal pri pesmi o Fridi. Težava je bila morda bolj na drugi. Pri delu publike, ki so verjetno prišli podpirat drugo zasedbo katere glasbeni izraz je daleč od njunega. Zato je pri zaključni Na kateri strani si? pevsko sodelovalo le del publike. Vsi nismo bili na isti strani.
Po krajšem odmoru se je na odru pojavila zasedba Lolita, ki je v 27. letih delovanja večkrat spreminjala svojo sestavo. Trenutno deluje v postavi Primož Simončič, saksofoni, in Iztok Vidmar, električni bas in kitara, ki sta ustanovna člana, ter Uroš Srpčič, bobni, tolkala; Neža Trobec, glas; Lado Jakša, klaviature, saksofoni, klarinet, in Matjaž Sekne, violina. Ti so tudi posneli in v torek v celoti predstavili trinajsti album z naslovom Uantauuantanara. Najlažje bi ga uvrstili med eksperimentalno glasbo, osnovano na jazzovski tradiciji, ki jo združujejo z rockom, punkom in fusionom ter glasovnimi zvoki. Za njimi stoji Neža katere vokal je največja novost napram preteklim ploščam. Z glasovnimi in besednim vokaliziranjem različnih zvokov, občutij, medmetov je zvokovnim posnetkom in nastopom v živo dodala svežino in ostrino. Izjema je pesem Luna, kjer tudi zapoje. Njeno gibanje in siceršnja pozicija na odru izkazuje, da se v novi glasbeni ekipi odlično počuti. V prihodnje lahko od njih pričakujemo še kakšen glasbeni izdelek.
V sodelovanju je sicer moč, angažiran pristop začetnega dua in melodično, na trenutke melanholično, pa tudi enolično, nadaljevanje Lolite se je medsebojno dobro prelilo. Klub Cankarjevega doma je bil polno zaseden. Del publike je sicer po prvem nastopu odšlo. A vendar bi veljalo zaključiti z omembo, da bi si obe zasedbi, ki predstavljata kakovost v glasbenem ustvarjanjem domače scene, zagotovo zaslužili samostojna večera, pa tudi če zasedenost takrat ne bi bila povsem polna.
tekst: Polona Černič
foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter