Mono
23. 4. 2015
Ljubljana / Kino Šiška
Mesec april je bil v Kinu Šiška res radodaren do ljubiteljev glasbe. Le dan po dotiku božanske navdihnjenosti skupine Wovenhand se je v Ljubljani obetala zenovska nadgradnja s skupino Mono, ki po petnajstih letih eksistence upravičeno predstavlja vrh bogate japonske tradicije glasbenega nadgrajevanja žanrov ter tehnike z deželi vzhajajočega sonca lastno senzualnostjo in bogatim duhovnim odnosom ter senzibilnostjo. V zadnjih desetih letih je četverica Slovenijo obiskala že več kot štirikrat, povod novega obiska pa je bil lani izdani studijski dvojček The Last Dawn / Rays Of Darkness. Dualizem, antipodi soobstoječih skrajnosti, harmonija sreče in žalosti, kozmične umirjenosti in intenzivnega nemira, zunaj vse forme pa zgolj samo slutnja nečesa večjega, presegajočega, neizrekljivega – to so Mono doslej slikali s pomočjo orkestralno bogate palete zvokov, zadnji izdelek pa daje slutiti, da je prišlo do premene in obrata k prvinskosti, izvornemu minimalizmu organske celote, ki od prvega dne eksistira ter se razvija iz skupnega štiriceličnega centra zasedbe, ki se v vsem tem času ni menjal. Prava redkost, da se popolni center ravnovesja, harmonije vseh idej in medosebne kemije najde že takoj na začetku, a prav slednja je doslej dosledno očarala tako publiko v dvoranah po svetu, kot tudi nenasitne ljubitelje konstantnih nadgradenj, ki so bili doslej vedno potešeni do stopnje, ko je bilo vprašanje ali je lahko bolje vedno potisnjeno za ped ali dve dalje, saj Mono svoj kompendij zvoka nadgrajujejo konstantno – tako v studiju kot na odru, kjer se uigranost vseh delov izkazuje intenzivno, brez rezerv in fig v žepih.
Prav zavoljo tega je bil odhod do Kina Šiška nuja, po prihodu v preddverje pa je postalo jasno, da se bo koncert tokrat odvil v prostorih pod centralno zvočno katedralo, v pritlično, recimo temu tako, posvečeno alternativno zakristijo intimnega koncertnega dogodja. Kopica analognih efektov, kompresorjev, delayev, reverbov ter stotere utripajoče lučke so dali vedeti, da bo večer poln eksperimentov, seveda pa je bilo vprašanje, kako bo svojo vlogo v tem odigrala prva nastopajoča – doomovsko zlovešča Helen Money. Slednja je prek naveze s Steveom Albinijem postala po Russian Circles, Anthrax in Disturbed ter po albumskih orkestracijah z Mono tudi samostojno čisto primerna dopolnitev koncerta razvpitih Japoncev. Vsi, ki so pričakovali predvidljivost zasedbe 2Cellos ali omejeni domet četverice iz zasedbe Apocalyptica, so bili tokrat upravičeno razoroženi in brez besed negativne kritike. Ko je Alison Chelsey na odru s svojim čelom, se prek zvočnih modulacij in intenzivnih dotikov strun svojega čela prek kopice efektov transformira v intenzivno, suvereno opozicijo klasičnim konceptom igre loka in čela. Kompozicijski gradniki tretje plošče Arriving Angels so tako zlahka nežni in milozvočni, obenem pa diabolično umazani, natrgani in zlovešči. Čelo postane s pomočjo efektov izvrstno zvočno orožje, s pomočjo katerega se ikonoklastično rušijo žanrske meje in stereotipi dovoljenega. Doom skupine SunnO))) se prek skladbe Radio Recorders pretaka v avantgardo skupine Sonic Youth. Ambientalije, primerne za napete trenutke Game Of Thrones, si prek floydovskih odmevov podajajo roko s Tool (denimo izjemni Rift). Samota se prek električnih vodov dopolni z nevidnimi bobnarskimi vstavki. Prav nasneti delci studijskih seans z Jasonom Roederjem, bobnarjem legendarnih Neurosis postanejo močnejši trenutki sicer napetega in intenzivnega Heleninega nastopa. Multidimenzionalna igra suspenza tišine in noiserske dominacije se prek napetih mišic in intenzivnih kompozicij spreminja v konglomerat močnega čutenja. Helen odlaga lok na tla močno, posega po trzalicah in izkorišča zvočni potencial resonantnega telesa čela briljantno, agresivnejši pristop do inštrumenta pa odpira oči in ušesa še tako rigidnim poslušalcem. Helen Money je do zadnjega centa vredna časa, energije in napora priti na koncert prej. Brutalni valovi emocij so virtuozno oluščili etikete post-rocka, klasicizma, avantgarde, noisa, dooma in metala ter postali samostojna entiteta, ki se hrani s fuzijskimi tokovi trenutnega navdiha in tistim, ki to dovolijo, krepko redefinira koncept prostora in časa. Nastop, ki ga lahko tudi sedaj nagradimo s stoječimi ovacijami.
Slednje pa so bile masovno rezervirane za nadaljevanje. Kmalu po umiku izvrstne Helen Money se oder pripravlja za prihod glavnih zvezd večera, skupine Mono. Dva stolčka pred dobro razgretimi Marshalli, v ozadju z gongom dopolnjeni set bobnov, s strani klaviature in glockenspieli in kmalu po deseti uri trenutek popolne razelektritve. Na levi strani odra si kitaro oprta Hideki Yoda Suematsu, za bobne sede umirjeni Yasunori Takada, bas si oprta nežna Tamaki Kunushi, kot zadnji pa na desni strani svojo kitaro poprime Takaakira Taka Goto. Že prvi trenutki skladbe Recoil, Ignite zanetijo tisto pravo – eklektični kres igre minimalizma ter hrupa. Moricone se prek Takinega dotikanja strun vmešava v kozmično sonično post-rockersko neskončnost sugestivnega ponavljanja milozvočnih zvočnih figur. Dinamika na odru je fenomenalna. Sleherni trenutek je polno nasičen z brezhibno odigranimi parti. Taka nehlinjeno pada v trans, potne srage pa v potokih mazilijo oder Kina Šiška. Z albuma For My Parents se v koncept večera krasno vplete Unseen Harbor. Tihi dih kitare in klavirja z občutkom umirjenosti kalejdoskopsko slika podobo varnega pristana, obdanega s češnjevimi cvetovi, tradicionalni pridih pa se vnovič s slutnjo Moriconeja v podobi zvoku popolnoma predanega četverca prek priprtih oči slika kot film globokih sporočil v sleherni sinapsi prijetno nadražemnih možganov. Kanata s plošče The Last Dawn asocira morda za trenutek na Mouse On The Keys, a imajo Mono v svoji malhi lastne in ne sposojene bisere. Takaakira dviga prste proti zraku in okuša goste niti kozmične, pravzaprav karmične vpetosti v intenzivni trenutek. Tu in Zdaj postaneta bolj znosna, z dotikom svetih tal plošče Hymn To The immortal Wind pa se Pure As Snow (Trails Of The Winter Storm) senzualno vtira v pore kot balzam za dušo in telo. Umirjenost do stanja popolnega zena se nadgrajuje v grandiozno igro nadgradenj ter dodajanja novih, estetsko prefinjenih plasti. Mono ne zapostavijo niti plošče Walking Cloud And Deep Red Sky, Flag Fluttered And The Sun Shined. Halcyon (Beautiful Days) pade v koncept kot naravni delček, brez katerega bi se miselna nit večera prav zlahka razblinila in bi po hipnotični zasanjanosti ter toplem objemu zvočne tolažbe lahko postali premraženi s kristalnim hladom vsakdana, a tokrat so bile sanje z odprtimi očmi dovoljene. Takina izjemna manipulacija popolno izžetega Fenderjevega Mustanga se na levi suvereno polni z Yodinimi ritmičnimi pikami na i, ki jo krona emotivno komplementiranje idealne ritem sekcije. Optimistični uvod krasne skladbe Where We Begin se nato eruptivno spremeni v radiofonično odisejado in izžemanje potenciala dobro ogretih lamp. In nato končno igra glockenspielov. Ashes In The Snow je sentimentalni odmev himn neskončnega vetra, ki ji redukcije na zgolj odrski četverec ne jemlje nič. Mono se z medsebojno sinergijo, fuzijo vseh idejnih elementalov, počutijo tokrat na dobro obleganem odru ljubljanskega Kina Šiška izjemno, saj po skoraj dveh urah intenzivne igre servirajo brezhibno tudi zadnji dih večera, skladbo Everlasting Light, ki je obenem zadnje obhajilo večera, kot tudi obet slovesa, po katerem se bomo absolutno morali še videti.
Po tako intenzivnem večeru so vse besede zgolj približki, saj je emocija in tisto nekaj v srcu tako veliko, da ga sleherna primerjava, sleherni besedni poskus ujetja, prikrajšuje za popolnost. Lahko se zgolj in samo zahvalim v lastnem imenu in imenu vseh čuječih in čutečih slednikov v dvorani ter obenem izrečem zahvalo tudi organizatorki, ki je v Slovenijo vnovič vnesla nekaj svežine optimizma, karmičnega miru in odrske briljance na to stran Alp. Uvod s Helen Money je bil izjemen, prekaljena čelistka pa je ta večer nedvomno pridobila še kakšnega oboževalca na tej strani oceana. Mono so fascinirali in nahranili vsa prisotna ušesa v koncertni zakristiji z maksimalno popolnostjo, perfekcijo in estetiko dualne popolnosti vsaj za hip umirili tok negativnosti, ki jo izžarevamo v tem milenijskem prebujanju v novo zoro, v nove čase. Pravzaprav so nas tokrat vnovič prepričali, da je na svetu še veliko tistega lepega, za kar je vredno živeti in odpirati ušesa, brez verzov, stihov, diktatov besed pa je edino pravo orodje vsesvetne pomiritve in harmonije enega samo božanski zvok, ki prinaša naposled tudi mir in stanje satori, odsotnosti vseh stremljenj po več, ki nas meče iz ravnovesja. Seveda to ne pomeni, da sle po vnovični repeticiji vrhunskega ne bi želeli še zadovoljevati, a smo bili perfekciji tako blizu že tokrat, da bi se lahko dotaknili samega centra univerzuma. Če ste to zamudili, vam je lahko upravičeno žal, skupini Mono pa za konec še enkrat čisto in iskreno: Arigatou gozaimasu in res na svidenje tudi prihodnjič!
Tekst: Sandi sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter