Wovenhand
22. 4. 2915
Ljubljana / Kino Šiška
Komaj smo čakali, a končno dočakali – dan, ko se bo na odru ljubljanskega templja kulture zgodil eden najintimnejših in obenem najbolj fanatično čutečih folk dogodkov koncertnega leta. Razlog za to se skriva v nekonformizmu ter razburkano vihravi nepredvidljivosti prvega moža zasedbe Wovenhand, gospoda Davida Eugena Edwardsa, ki je nedvomno ena markantnejših ter najvplivnejših person neodvisnega ameriškega avantgardnega alterja, novodobnega milenijskega folka, vsekakor pa je po dveh desetletjih delovanja prinašalec iskrenega gospela časov v katerih živimo in katerih odraz smo. Da je vsak album v zadnjem času dobro predstavljen tudi slovenski publiki priča o tem, da smo na tej strani Alp naklonjeni mešanici zapuščini prastare starodobne glasbene zapuščine ter sodobne alter udarnosti, s sedmim albumom Refractory Obdurate pa je prispeval razlog več za z moje strani tretjič videnega in slišanega spusta katehetskega odklopa na naša tla. Zanimiv bi znal biti predvsem popolni blend, popolna fuzija bolj umazanega zvoka, punkerska drža pa si vnovič poda bolj surovo roko s psalmi pokore, bluegrass pa se metafizično vrašča v sonično podstat rocka. Čas je za apokalipso in čiščenje, slednja pa se je sredi tedna zgodila v ljubljanskem Kinu Šiška, kot pravšnja pa je bila napovedana tudi uvertura skupine Marriages, sicer popolno zlitje eklektikov apokaliptične zasanjanosti Red Sparrowes ter sanjavega pop folk shoegaze gotherskega benda The Nocturnes.
Prav poroka slednjih leta 2011 je povila letos prvega konkretnega albumskega otroka, ploščo Salome, ki je luč sveta ugledal na založni Serpent House, slednji pa zveni nevsakdanje, globoko estetsko ter mistično. Malce po deveti uri na oder stopijo basist in klaviaturist Greg Burns, sicer član zasedbe Red Sparowes, ki se mu na bobnih pridruži Andrew Clinco, kot osrednji glas zasedbe pa se v frontalno pozicijo postavi Emma Ruth Rundle, soustvarjalka zasedbe Nocturnes, kitaristka ter senzualna vokalistka pa je sicer tudi sočlanica post-rockerjev iz LA-ja, skupine Red Sparowes. Rezultanta delovanja je impresivni zvočni izliv genialnosti, ki poenostavlja Red Sparrowes neskončnost, z Emminim vokalom pa se v celoto prikradejo asociacije na A Perfect Circle s sočnim podtonom Tori Amos. Odprti registri domiselno zabeljenega senzualizma odražajo samozavest, karakter zrelega benda, rezerve z EP-ja Kitsune pa so z erotično diaboliko Salome popolnoma odpravljene. Odrsko se trio publiki predstavi z mastnim, bolj resonantnim podtonom, v katerem je slišati krepke odmerke post-rockerske podstati Isis ter Red Sparowes, a na manj pretenciozni, manj kompleksni in manj strukturno upočasnjeni formi. Greg na levi strani odra podkrepi zvok basa z debelim slojem efektov in z minimalnim trudom dominira zvočni celoti. Osrednji del odra pripada tokrat tolkalni sekciji sicer pedantnega, a na svoj način ritmično popolnoma predvidljivega Andrewa, na desni strani odra pa se s svojim Gibson SG-jem za mikrofon postavi Emma. Ride in My Place se začne tipajoče ter stopnjuje osnovni zvočni temi komada do dvorani primernega maksimuma. Zvočna slika je polna in nič ne manjka. Morda je celo preveč – soničnega buma, ki se zvočno lepo zaje v vrzeli statične publike, statika pa je osnovno koreografsko načelo tudi samega benda na odru. Greg se občasno prestopi in pomigne z glavo, Emma se osredotoča samo na kitarski vrat in dualizem sebe ter mikrofona. Publika je iz te interakcije popolnoma izključena. In to ves set, ki se po Ten Tiny Fingers končno pritipa do novejše glasbene substance benda. Shoegazerski Southern Eye postane predigra temačnemu prasketanju kot vesolje ohlajene skladbe Less Than, ki nekje pod seboj nosi zvok novodobne psihedeličnosti, a na negativnem predikatu ločitve posameznika od nekdaj pozitivno percipirane celote. Hrepenimo po ljubezni, saj emocij novodobni milenijski človek očitno ne čuti s srcem temveč z ratiom. Po tem je, kakopak čas za razgaljanje s Skin, da se pred koncem predstave, ki ji krepko manjkajo projekcije ali kakšna druga estetska poživitev suhoparnega dogajanja na odru, vpletemo v ples sanjave Salome, na koncu, pred izklopom iz neksusa večernega dogajanja, pa se celota sklepa s starejšim komadom Part The Dark Again. Dve tretjini zadnjega studijskega napora ter zgolj ena tretjina s prvega izleta v studio zvenijo enako ustrojeno. Marriages se tokrat odločijo za bolj suh, bolj surov pristop, ki spomni tudi na Placebo, a da tokrat na odru namesto nedefiniranega hemafroditskega moškega vokala kristalna zrnca hladu osame servira ženska. Koncertna uvertura je bila sicer solidna, okusna, ne pa nadstandardna in takšna, da bi lahko nenadzorovano nizali samo pozitivne presežnike. Marriages, bodimo iskreni, potrebujejo še čas za popolno sintezo medosebne kemije, v celotni obari novodobne produkcije pa manjka morda malce več senzualnosti, malce več dogajanja in malce več erotike, zaradi katere bi ostal bend v trajnejšem, bolj izrazitem spominu.
Že kmalu po deseti uri se luči pridušijo in na oder stopi soldateska zasedbe Wovenhand. Že starima znancema slovenske publike, bobnarju Ordyju Garrisonu ter mastermindu Davidu Eugeneju Edwardsu se tokrat kot sveža kri pridružita kitarist in tolkalist Chuck French ter basist Neil Keenar. Prav slednja sta botrovala in soprispevala k rojstvu »najudarnejše in najtežje inkarnacije zasedbe«, saj je po subtilnih začetkih iz leta 2002 zadnja, lani izdana sedma plošča Refractory Obdurate. Traktat nezadovoljstva s stanjem duha v družbi obenem pa vabilo v sonični tempelj katarze se začne s skladbo In The Temple s predzadnje plošče The Laughing Stalk. Odmevi radiofonije in počasi hrumeča sinteza Eugenove Gertsch kitare ter grmečega kompendija ostalega inštrumentalija deluje polno in glasno, Eugene pa si s postavitvijo za dva mikrofona, enega starodobnega in enega postranskega, zastavi domet ter definicijsko območje dogodja večera. Verzi se izgubljajo v gostem tkanju distorzij, Chuck pa poseže po tarabukah in pri izteku skladbe prispeva svoj delež k psihedelični katarzi samega interluda, po tem pa eden zadnjih udarnih drobcev zadnje daritve, skladba Hiss, ruši zidove rezerv. Eugene gestikulira ter posega po nevidni božji luči ter vezeh med seboj in nebesi, solidno napolnjena dvorana osrednje katedrale pa molče in pasivno sprejema zgoščene sokove manj pridigarskega in bolj surovega muziciranja. Bend deluje suvereno in neusmiljeno kot oklepna enota, ešalon katehetov oborožen s soničnimi topovi ter hipnotičnimi pomagali. Eugene, pokrit s peresom ozaljšanim klobukom se s temačno estetskim štiklcom Closer premakne v morda malce prezgodnje stanje zamaknjenosti, bolj umazano nadaljevanje po šamanski skladbi Maize servira ritmično razgibani Masonic Youth. Dvorana resonira od težkih distorzij, udarni valovi zvoka pa so kot bič pokore, ki sladko kaznuje v usodo vdane vernike. Vnovični skok v leto 2010 ponudi konfuzna umazanija skladbe King O King, v dihotomijo pa se kot zrcalo postavi sodobno ogledalo tesnobni družbi postavi El-bow. Kralja vseh beračev, duhovno revnega sodobnega človeka posedi Eugene na kamniti hladni prestol realnosti. Močne metafore se v valovih popačenega zvoka izgubljajo in topijo v posamezniku slišani ali neslišani evangelij lastne ponižnosti, krajši izlet v temo pa se razjasni s po Korziki dišečo biserno melodiko skladbe Corsicana Clip. Wovenhand so ponovno konstituirali svoj zvok in podobo. Ta sicer diši po preteklosti in tudi načenja podobne teme, a so v bolj robatih vinjetah vtisnjeni preprostejši, a bolj zapomljivi vzorci. Zavoljo teh je pripoved o kralju Davidu primerna tudi manj bibilijsko ozaveščenim, zlepljeni dvojček prelestno sladke naslovne skladbe The Refractory pa s svojim estetskim ustavljanjem prostega pretoka energije lepo nadaljuje v obskurni podobnosti podaljšane, domala doorovske skladbe Obdurate Obscura. David Eugene Edwards je prosti kanal inspiracije, božjega ali božjastnega diha, s tesno priprtimi očmi pa domala namensko odmišljuje svet okoli. Dialog s publiko ne obstaja, umetniški izliv trenutne navdihnjenosti pa se po pihanju na podaljšani apokaliptični dolgi rog z zidov Jeriha, s country metalurškim Long Hornom sklene z umazanim basiranjem skladbe Field Of Hedon, nakar sledijo, kakopak, pričakovani in samoumevni podaljški. Tudi ti so časovno osredotočeni na zadnjo in predzadnjo, saj se po preznojenem in malce zadamfanem Glistering Blacku predamo vnovičnemu, ta večer že drugemu plesu Salome, ki z glavo Janeza Krstnika odpleše tokrat bolj temačni ples katarze, očiščenja, težki zrak preznojene dvorane pa kot zadnji zvrtinči Good Shepherd. Sonic youthovski izzven preprostih kitar ter Edwardsovega vokala priklicuje iz stanja mrtvila še zadnje pospane atome prisebnosti, brez velikih ceremonij in poslavljanj pa se pridiga večera sklene na wovenhandovsko razpoznavni način, ki ga krona samo še zadnji pozdrav publiki in nato se luči prižgejo.
Pravzaprav nezadovoljstva tu ni moč izražati, razen seveda izpovedanega dejstva, da je tokrat instant evangelij posegal po samo zadnjih dveh volumnih precej razgibane ter vsebinsko vsekakor bogatejše preteklosti ter izročila zasedbe. Wovenhand niso bend za uresničevanje glasbenih želja, svojo nit pa si Eugene prede sam in ne dovoli diktata z nikogaršnje strani. Pravzaprav je tako tudi najbolje, saj bi drugače, če bi bilo več nasmehov in optimizma, koketiranja s publiko, zbledel še zadnji pomnik uporniškega duha alternative v osrednjem soju medijskih luči ter fokusu budnega očesa javnosti. Kakovost vsebine je tu v prvem planu, všečnost čredam nepomembna, kar Edwardsova konjenica dobro ve in obvlada. Koncert morda ni bil najboljši in popoln v vseh elementih izvedbe, je pa bil wovenhandovsko neprevedljiv ter samosvoj. S pridihom Nica Cavea na gromovniški osnovi si Wovenhand pišejo vsekakor lepo novo poglavje trdožive eksistence, je pa res, da se pridige tokrat ne podajajo v prvi plan, v ospredje, namesto žuganja z oguljeno Biblijo pa se katehetika novim časom da povedati na bolj intuitivno, bolj prikrito nakazan način, slednji pa je bolj všečen in vliva krepke odmerke spoštovanja do verujočih v misli in besede tudi tistih, ki inštitucijo Cerkve ne priznavajo za svojo. Človek je dobil nastavljeno bolj konzervativno ogledalo svoje ničevosti, namesto nihilizma ter vdajanja v usodo pa je bolj smiselna aktivacija pasivne črede, slednjemu pa priročno služi tudi jezik in sporočilnost zasedbe Wovenhand. Z ozirom na to, bo nadaljnji obisk glasbenih maš zasedbe vsem tistim, ki so si pustili odpreti ušesa in duše, nuja in ne stvar svobodne izbire. In prav je tako!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter