(Sintetic Production, 2015)
Štiri leta so minila, na sveže priostrena ost kritike družbenega sistema pa v rokah brežiških oratorjev inteligentnega alterja pa vnovič zbada v mehko tkivo gnile družbe. Demolition Group so več kot rock bend z dolgometražnim stažem. Tokrat je časometer obstoja dejansko odvečen, saj se po mnenju mnogih najboljši in najpotentnejši glasbeni kolektiv Slovenije vrača z izvrstnim nadaljevanjem svoje studijske refleksije na frustrirajoče izoliranega posameznika in lažnjivo razsvetljeno družbo. Sedemnajsti studijski album Zlagano sonce (v kontinuum je potrebno prištevati tako dela Demolition Group kot primordijalni »greh« zasedbe Gast’r’bajtr’s) je poglobljeno nadaljevanje izvrstne »čitanke pojmov neoliberalizma kot parazita in bolezni družbenih odnosov« s tem, da se tokrat razkriva tokrat razkrojenost individualne duše in duha posameznikov, ki so oropani kolektivizma, v propadlem družbenem redu brezidejnosti pa se z okopov kolektivizma v brezmejni stiski zapirajo v pasivne monade neverujočega in pesimizma. Platon je nekoč napisal, da ne gre grajati otroka, ki se boji teme, bojmo pa se odraslih ljudi, ki se bojijo luči spoznanja. Z novim milenijem je prišlo do odpiranja novih poglavij, kjer si v sonce Resnice sicer upamo gledati, a kaj, ko je sij zbledel, namesto žarke ideje popolnosti pa se razkriva izza horizontov sivo sonce zlaganosti. In prav slednja puščava osamelcev je prostor, kjer se Demolition Group na sveži, sebi lasten, a neponovljen način najbolj disonantno in harmonično naenkrat lahko izpovejo kot nadstandardni evangelisti pisma nekdaj že spoznanih Temnih angelov usode.
Kaj ločuje Demolition Group od ostalih kritikov sistema? Predvsem to, da so artizem in željo po sonični popolnosti združili s poezijo lucidnega nehlinjenja, obenem pa si, letom vzponov in padcev navkljub, ne drznejo metati puške v koruzo. Pred petimi leti bi domala težko verjeli, da je pospanega ranjenca mogoče obujati k življenju. Po menjavi levjega deleža zasedbe (ritem sekcije, po odhodu Fifnje pa tudi kitarista) se je šesterec kakovostno reformiral, s svežo transfuzijo idej in libida pa se dokazuje, da je kemija eruptivnega seksteta bolj surova, bolj prodorna in bolj drzna kot kdajkoli. Saksofonski zven ustnic na ustniku izpoveduje nove dimenzije Jožeta Pegama, ki mu po dinamičnem dvojcu basa in bobnov izvrstnih bratov Gregel lepo pritegne bolj hrapava, a tako lepo kompatibilna kitara Matije Lapuha, prek celote pa se lepo cedi medeni stihoklepski bariton melanholika per excellence, gospoda Gorana Šalamona. In vse daje pridih znoja, truda in ne nekega lažnivega glamurja, ki bi stremel k čemur drugemu kot rušenju stebrov gnilega sistema ter stebrov sužnjelastniške tlačanske etike.
Kapital je prvi kamen spotike. Uvodna izpoved suhoparne repeticije istega dne vedno znova in znova, dneva, v katerem bogate palete barv optimizma zamenja siva rutina in strah ali bomo preživeli ali crknili. Tovarne zapirajo vrata, peščica bogati, čreda večine pa gladuje in mentalno strada. Masivna ritmika tektonskih, temačnih kitar, basa, impozantnih bobnov ter nacefranega saksofona se tesnobno dopolnjuje z ostrimi verzi nezadovoljstva klavstrofobično zgoščenih Goranovih vokalov. Vezni estetski člen s Planetom starcev se lepo nadaljuje v nadaljevanje Gospodarja z res impresivnim gnevom skladbe Lažje je imeti psa. Če je bilo poprej govora o tem, kdo drži v rokah povodce sistema, se tokrat postavimo na stran vklenjenega majhnega Ničeta v pesjaku novega svetovnega reda. Vsi iščemo svojo pot do sonca, slednje pa se skriva za svinčenimi masivi nepredirrnih oblakov. Demolition Group si s svojim težkim čopičem ter kričečimi odtenki pastele dovolijo iti globlje v tolmune grenkobe. Kaplja z baladnim dodajanjem pelina pesimizma ponavlja sicer dobro znani melos brežiških demiurgov undergrounda, a se ne odkriva že odkrite vode Neovangelija ali plošče Bič, Luč in Upanje, temveč se v raskavi raster zasedbe všiva zgolj malce mehkobe, namenskega suspenza in senzualnega izhlapevanja v nič, ne da bi kohezivna celota glasbe razpadala. Prej nasprotno. Demolition Group znajo rušiti tabuje tako s hitrimi rafali, še bolj pa s počasnimi potegi po strunah in nervih čutečega srca. Funkoidni Dan brez se spomni na človeka brez poslanstva. Goli eksistencializem brez zunanjih vezi z bogovi, prisil, upanj, želja, strasti – to je počelo, s katerim bi Demolition Group postavili svet na novo stran. Tabula rasa za boljši jutri se na ritmični način Zucca s skladbo 99 vrača v sfero hitrejših obratov tesnobe. Posameznik v krču in strahu čaka jutri, nekje v ozadju pa doni vprašanje: »Kdo se boji črnega moža?« in kdo ta črni mož v resnici tudi je. Modri so rekli, da je strah znotraj votel, zunaj ga pa nič ni, pa smo vseeno kolektiv prestrašenih ovac, ki se bojijo biti v stiku s sabo. Na R.H.C.P. dišeči Včasih tko spomni na sebi lasten način na sprehode pod Kiedisovimi mostovi. Lep sentiš z resonantno globino se predaja čisti muzikaličnosti in senzialijam, da se s skladbo Slab gospodar lažje spravimo v opozicijo našim brezidejnim oligarhom. Levi, desni ali sredinski – vsi ne znajo ali nočejo gospodarno in vestno upravljati z domom, ki mu pravimo domovina. Slednji se misleči in čuteči odpovedujemo na papirju, a vseeno pod pepelom negative, priznajmo, tli vsaj iskrica ljubezni in vere v boljši jutri. Če ne znamo preživeti več kot dve deceniji na svojem – si mar zaslužimo lastno državo, če delamo z njo kot svinja z mehom? Demolišni pozivajo k prebuditvi in sprejemanju tudi individualnega deleža odgovornosti, ki jo nosimo vsi. Kritizirati na prazno je enostavno, imeti jajca nekaj narediti in spremeniti na bolje pa terja več poguma in intelekta, dragi moji. Da bi bil iskren namensko umirja kolesje strasti na zlovešči twist način zasedbe, da se z eksplozijo skladbe Tesnoba, strah in cvetoče polje predamo umazanemu funku. Mastni bas, umazane kitare, krasni bobni, saks in prepoteni vokal fenomenalnega minimalizma da vedeti, da so Demolition Group upravičeno prvaki težkokategornega rocka in da so mentalna, glasbena in odrska kondicija v najboljšem redu. Po skladbi Zato ker smem se krasna umazanija misli in soničnega draženja nadaljuejo brez padca kakovosti, naslovno Zlagano sonce pa lepo dopolnjuje kolaž z vrhunskim stopnjevanjem emocij in epske neskončne multidimenzionalnosti uporniške garaže. Seksi odjeki besa in nezadovoljstva so lepo zapakirani v celoto z dvema eklektičnima dodatkoma. Na Sinntetic Liquid opirajoči se inštrumentalni Funkscape pokaže, kako se v celoto idejnega dvojca bratov Pegam v jam sessionu dopolni ostali inštrumentalni del zasedbe DG, sklepni udarec pa zada strateško izpostavljeni umazani rif skladbe Intro in zastori padejo z napovedjo dejstva, da se parole ne gubijo v nič in da bo nadaljevanje, kakopak sledilo.
In to tudi pričakujemo, saj je Zlagano sonce dejansko tisto, kar je slovenska scena teh nekaj let krvavo potrebovala. Dobro zapakirani paket prvinskosti, besa, obenem pa fenomenalne glasbene kemije iz koncev socialno pozabljenega obrobja države da vedeti, da se plamenice zbirajo, kritična masa pa raste. Revolt je samo potihnil, revolucija pa nikakor ni zamrla. Zbirajo se zgolj nove moči za obračun z masivnimi kolosi brezosebnega kapitalizma, neoliberalni Goliati pa bodo padli pod kamni nezadovoljnih Davidov. Verjamem, da bodo! Pri tem bo Zlagano sonce dramilo, pomnik in soundtrack, ki bo lepo pozival k akciji in reakciji, ne pa v osamo izza štirih sten, zunaj katerih nič ne pbstaja. Demolition Group so pri tem svoje delo, svoje glasbeno poslanstvo, svoj klic k orožju lepo opravili, a zanje naloga še ni zaključena. S prenovljenim genskim kodom in novo odkrito energijo so zgolj pomladili svoje srce, si nabrali novih moči in dali fenomenalni in mojstrski zgodbi upora novo dimenzijo. Prek popolnega zlitja ritma in melodije se da uzreti svetlejši jutri, ki se naraciji plošče Zlagano sonce ne odpoveduje, zlaganim ljudem in sistemu pa vsekakor da.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter