Demolition Group, foto: Jože Svetičič
14. 5. 2015
Ljubljana / Kino Šiška
Leto 2015 se bo nedvomno zapisalo v anale glasbe kot leto dobre glasbene letine, majska letina pa je postregla v Kinu Šiška tudi z najsočnejšim sadom domače alternative s pravo esenco. Neverjetno, a po štirih letih čakanja se je brežiška naveza kreativcev z globljimi, človeku in boljšemu svetu namenjenimi besedili, zasedba Demolition Group odločila spisati in vesoljni javnosti servirati nadgradnjo izvrstnega Planeta starcev. V teh letih se je svet dematerializiranih sanj, recesije materialnih in še bolj duhovnih substratov iz tirnice neoliberalističnega siromašenja prestavil na slepi tir popolnega individualizma ter distopije. Vera v vse se je izgubila, propagandni stroj elitistične oligarhije samooklicanih »izbrancev« pa je vsem na očem, brez sramu in prikrivanja še bolj transparentno razkrival dejstvo, da je tiranija peščice, tistega procenta najpogoltnejših, nad večino nekaj naravnega in samoumevnega. Pa je res tako? Smo res postali tako prekleto apatični, vdani v usodo, resignirani in ponižno predani igri sedanjosti, ki boljšega jutri ne priznava? To so bila osnovna vodila, osnovne smernice novega ubesedenega »NE!« brežiške šesterice upornikov zoper sistem zatiranja, ko so pisali, snemali in napovedovali izid plošče Zlagano sonce.
Četrtkov dvig zastorov v Kinu Šiška je bil obenem tudi začetek praznovanja 33. obletnice delovanja, po vnovični prebuditvi kreativne sle, libida, po transfuziji sveže krvi in pomladitve starega eruptivnega jedra zasedbe bratov Pegam ter karizmatičnega Gorana Šalamona s svežo polovico (nedvomno izjemna je bila podkrepitev zasedbe z ritmičnim dvojcem bratov Ivice in Tomija Gregla, sveži kitarski veter pa je v jadra Demolitionov vnesel izjemni Matija Lapuh) pa določene postavke postajajo že dobro vkoreninjene in bolj naravne. Bend je postal organska celota in dvodelno jedro je postalo kompaktna celota rekonceptualiziranih Demolišnov novega milenija. Ti so predvsem bolj aktualni, še bolj surovi in neusmiljeni, še bolj v stiku z aktualijami sveta in slednje, letom navkljub, z resonantnim glasom prikličejo pod oder vedno pisano in številčno kakovostnega neoevangeličnega srda željno množico. Od mladih alternativcev in starih fenov do starost in eminenc slovenske alternative na drugi strani – vse to si je našlo zatočišče pred nevihtnim vremenom prav pod oboki ljubljanske katedrale alternativnih užitkov.
Le pol ure po napovedanem štartu je glasba iz zvočnikov počasi zamrla in na zatemnjeni oder stopita najprej s kitaro oprtani Matija Lapuh ter Tomi Gregel. Kapital. Umazani uvodni rif basa in kitare, nato za bobne sede še Ivica. Iz polmraka za mikrofon stopi Goran ter začne svoj vokalni obračun z umazanijo novodobnega goljufivega kolosa sužnjelastništva. Kot zadnji si saksofon oprta Jože Pegam in postavka večera je znana. Scefrane distorzije surovega zvoka oboke Kina še tipajo, zato je v valovih sicer udarne tektonike slišati malce premalo basa in precej premalo vokalov, besed z esenco, je pa občutenje pravo, saj Demolitioni rezerve odpravijo že s prvim akordom. Umazani funkoidni trepljaji strun basa se okrepijo v nadaljevanju z visoko dvignjenim sredincem grobo brazdanega nadaljevanja s skladbo Lažje je imeti psa. Pohlevni individualizem je samo uvod bodočega revolta zoper orgijaštvo gospodarjev sveta kapitala. Neusmiljeni zvoki zasedbe so še krepkejši kot so bili kdajkoli poprej, publika pa vdano, a še ne naučena besedil pada v stanje popolnega ugodja. Po hrumečem zagonu kolesja nastopi nato čas za malce romantike z ljubezensko težko srago pesimizma singla Kaplja. Tekstura večera se nato nasilno sladko, brez nepotrebnega nakladanja nadaljuje v teku albuma z naravnim redom Zlaganega sonca s skladbo Dan brez. Brez predsodkov, brez pričakovanj, brez opravičil in brez programskih elementalov preteklosti – nov list Demolitioni obrnejo na način, ki v svojih nedrjih skriva evolucijske sledi preteklih albumov, Matija pa v celoto vtke punkoidne niti svoje vizije Fruscianteja ter samega sebe. Ni pedantnosti, je pa velika mera srčnosti in iskrenosti tista, ki nanaša v ušesa debele sloje potentno bogatega rocka. 99 je prvinskemu Zuccoju dal nov ritem udarnosti, ki ne priznava načetosti zoba časa (slednji brežiški soldateski vpihuje še več vitalnosti in decibelov!). »Čas je za malce več zlaganosti ali izumetničenega!« napove Goran eden najbolj netipičnih, a tako fino zapakiranih biserov plošče. Včasih tko resonira še bolj pepperovsko, le da je čistih form manj kot na ploščku, več pa je surovosti in sijaja nebrušenih diamantov. Demolišni ne zvenijo zlagani in lažnivi niti v enem samem trenutku. Izvrstno eruptivno nadaljevanje s skladbo Slab gospodar se zlovešče nadaljuje z obratom v senzualnost saksofonskega twista skladbe Da bi bil iskren. Na eni strani hrup, ki premika zidake Kina Šiška, na drugi pa tista fina prepotena erotika popolne senzibilnosti – vse to daje rušilno moč dobro uigranemu stroju večnih alter mladeničev. Tesnoba, strah in cvetoča polja zagorijo s sočnimi odtenki rdečih plamenov strasti, v skladbi pa se povzema in zrcali dejansko celoten potencial Demolitionov leta 2015 – tako hrumeči zvok maksimalno privitih kitar, sladki dodatek nadstandardne organske ritmike bobnov in basa, prepotena mastna lirika popolne poezije, povrh pa tisti seksi zven umazanih tresljajev saksofona, brez katerega bi v celoti nekaj manjkalo. Seksi! Zato ker smem to samo potrjuje in dopolnjuje, mozaik pa brez sklepnega juriša proti svetu laži in izkoriščanja z naslovno skladbo Zlagano sonce samo dobi piko na i. Prvo poglavje večera je sklenjeno. Če bi bil zvok še malce bolj obrušen in uravnotežen, bi bila slika popolna, tako pa je videno in slišano vsaj dober prvi zidak v popolnem okopu izvrstnosti, ki tudi ne mora biti vedno brezhibna, da bi pomenila tisto nekaj več.
In tisto nekaj več je bilo prispevano iz čitanke preteklosti, ki jo Demolitioni s svojo preteklostjo tako lepo branijo in zagovarjajo. Prvi udarci umazanega Neovangelija kažejo, da kar je dobro, ostane dobro tudi po skoraj dveh decenijah zorenja. V celoto lepo pade s Planeta starcev izcedeni krivec za vse. Za vse sem kriv, da bi na strune večera lahko še bolj presunljivo zabrenkali Temni angeli usode. Hoteči priklic hrepenenja po novem dnevu z več sreče in ljubezni je aktualen tudi dandanes, galantnost teme pa dopolni umazana dikcija udarne skladbe Dan dolgih sanj, ki se ji kot vladar peklenske razgretosti strasti pridruži razbrazdani in neusmiljeni Gospodar. Demolišni ga terajo na polno, po odpovedovanju božanskim entitetam (Nimam rad boga) pa se vsi pesimisti lahko medeno težko lepo spustijo na Planet starcev, da v ritmu Otpisanih začutijo tisto nekaj nadstandardne Romantike. Seksi niz retrospekcije se vrne nato v leto 1995, ko svojo predanost globoki resnični ljubezni izpove Amerika. »Love is OK!« je samo predstanje kričanja. Ne bom tajil, sem pristranski in iskreni častilec zvoka veljakov, ki so kraljevali na odru Kina Šiška. Moj evangelij je še dandanes Neovangelij, moja sladka pokora pa Bič Luč in Upanje. DAF tako strupeno nabrazda živčne končiče, da se lahko kot pravi vernik v umazane ideale vržem na kolena in priznavam nadvlado božanskosti brežiške poetike per excellence. Po Gramu sreče sem se tako topil v Dežju, da sem doživel popolno kocinjenje s strateško vmeščenim Bičem, lučjo in upanjem. Prastari Japanci so bili samo plus, da smo kolektivno glasno glasbeno molitev izpeli s plesnim ritmom skladbe, v ritmu katere »Japanci rade za nas« in ukresali plamenice nedolžne mesene ljubezni ter ekstatičnega potnega transa s skladbo U tvojim očima. V slutnji neizbežnega konca se sladki maraton nadaljuje z Mesečino. »Tu nismo zato, da bi končevali z romantiko in nežnostjio!« hrupni finale opraviči Goran, čeprav opravičila na ta večer niso bila niti potrebna niti pričakovana. Po Nujno ni se zadnji strupeni gnev vitalno izcedi v korpus množice z monolitnim trdnim trepljajem Crackheada in ko mislimo, da je večera nepreklicno konec, se na zatemnjeni oder vrne Goran ter zdeklamira vprašanje vsem predramljenim: kam se bomo skrili in zbežali, ko se bo prebudil novi svet, na katerega bo zasijalo čisto sonce demokracije in osveščenosti? Kam bomo bežali, ko bo potrebno plačati izstavljeni račun za grehe, huronske perverzije sedanjosti?
S prefinjenim finalom se po zadnjem priklonu zastori spustijo, v preddverje Kina pa se zgrne množica vseh tistih mešanih in demografsko različnih, ki so ta večer prejeli več kot samo rockersko popotnico za leto 2015. Zlagano sonce je dokaz, da je stanje družbenega telesa, bolezen sveta dosegla stanje epidemije, ki terja odziv in ukrepanje. Glave v pesku niso odgovor. Požig reichstaga in golo nasilje tudi ne. Potrebna je prevetritev in konceptualiziranje, osmislitev vseh nadaljnjih korakov. Apolitičnost ni več možna, saj se z individualizmom in odtujitvijo tokovom časa daje samo priznanje oligarhom ter se jim izstavlja nove bianco menice za kapitalistično plenjenje. Duh in duša posameznika potrebujeta ozdravitev, da bi lahko na svet posijalo sonce, ki ni zlagano. Če so laži in sprenevedanje dejansko edino orodje sedanjosti, se jim Demolition Group in vsi verniki izpod odrske prižnice Kina Šiška lepo in zlahka odpovedujemo. Pri tem je Zlagano sonce krasen delček soničnega mozaika glasov proti. Morda ne vedno ubran in zvočno uravnotežen, a iskren in prodoren, tolažeč ter za naše in tudi tuje loge nadstandarden. Prav zato brežiškim mogotcem undergrounda privoščim samo najboljše in najžlahtnejše, predvsem pa jim želim še obilo moči, vitalnosti in sle po nadaljevanju. Zavoljo sveta in posameznika, ki z zvočno mavrico kakovostnega revolta dobiva v srce in dušo nekaj dobrega in nehlinjenega, nezlaganega. V imenu sveta in v imenu ne vedno razumljenega posameznika hvala za vse!
tekst:Sandi Sadar Šoba
foto: Jože Svetičič / Kino Šiška
Facebook
Twitter