(On Parole Records, 2014)
Vse terja svoj čas, a dejstvo, da kar je dobro, ni slabo, po seciranju zadnje plošče brezkompromisnega Tracyja ne potrebuje podkrepitve. Pri domači metalski produkciji me je nekoč motilo pomanjkanje jajc, predvidljivost in preveč šminke, premalo vsebine. Večina metalcev se boji izkazati same sebe ter se vedno primerjajo s tistimi liki s plakatov, ki so svoje že naredili ter zakrivili. Metal je velikokrat (ter prevečkrat) v safe coni, zavit v mehko varovalko obrtništva ter že videnega oziroma dobro prebavljenega. Od leta 1997 sem moral svoje nazore spreminjati in dodelovati, deloma pa je k temu prispevalo tudi spoznavanje brežiškega izročila potentnih veteranov – družinskega projekta bratov Cepanec, zasedbe Dickless Tracy. Po domala dveh decenijah dela, štirih albumih in morju stranskih projektov je grinderskim zanesenjakom po izvrstnem delu s Halls Of Sickness uspelo izrezljati, zlepiti in na svet gnevno iztisniti novih enajst skladb, ki tvorijo nesveti korpus plošče Paroxysm Of Disgust.
Lepotnih idealov in gladke prebave pri tem ne gre pričakovati, saj so Dickless Tracy, kakopak, zapriseženi surovosti stare death metalske šole na grinderskih temeljih. Izročilo je potrebno spoštovati, kljub mešanju starega (tudi starih skladb Revenants, Reincarnation ter New Domination) in novo napisanega ostaja celota v svoji rudimentirani grobosti ter tehnično izpopolnjenem simplicizmu brutalnih devetdesetih neskaljena in trdna. Kompliciranja ni, je pa ob eksplicitni klavstrofobični produkciji moč dobiti občutek, da se apokalipsa vrši na dveh kvadratih okoli domačih zvočnikov. Kakšen pa je dejanski domet vsega? Proxysm Of Disgust je neapologetski konglomerat temačnosti, ki izkazuje pravi potencial zasedbe v njeni najboljši formi. Umazani rifi, grmeča in tekoča ritmika bobnov ter morda malce premalo slišanega basa ter demonično izvrstni globokogrleni impresivni domet Tomijevih vokalov krepi občutek v vero, da se po izvrstnem kocinjenju s Xenophobio ali temačnostjo Noctiferie nekaj prodornega vrši tudi v svetu med Brežicami in Ljubljano. K temu pritrjuje dejstvo, da v enajstdelnem pejzažu umazanije ne manjka nič, kar ne bi moralo polniti vrzeli kakovostnega death ploščka iz ere zgodnjih devetdesetih. Novotarij na tričetrt urnem preletu ni, se pa čuti kvantni skok v produkciji in kakovosti izvedbe same glasbeno-lirične naracije. Bend v tem elementu očitno najbolje deluje, čeprav interne nadgradnje ali stopnjevanja znotraj same plošče ni čutiti. Gre za death grinderski standard v najboljšem smislu besede, še vedno pa gre za standard.
Ne trdim, da je death metal izpovedal vse svoje, je pa res, da ostaja veliko nepreizkušenega zaradi rigidnosti ter zatekanja k že dobro znanim normativom. To parabole občutja same plošče Proxysm Of Disgust ne kvari, je pa res, da se po intenzivnem poglabljanju v Obituary, zgodnjo Sepulturo, Napalm Death, tehnicizem Chuckovih Death, švedskih veljakih zgodnjih devetdesetih, Entombed in še čim Dickless Tracy vsaj v mojih ušesih čuti kot zgolj hrapav, celo premalo brušen približek. Gre sicer za izvrsten domači izdelek, ki pa v mozaik death metala ne dodaja nič presežnega, posebnega ali šokantnega. Plošček je namreč zelo soliden izdelek domače produkcije, Dicklessi pa so nedvomno ime domače scene, ki si zasluži več priznanja in pozornosti, vseeno pa v celoti ni možno odkrivati še neodkritih biserov. Zaradi tega še vedno menim, da je podalpska metalurgija še vedno raje zavezana sferi sledništva zapovedim drugih, sveta izven, kot da bi si drznila sama postavljati normative. Po slišanem in čutenem smo vsaj v tej sledniški vlogi napredovali do stopnje popolnega obrtništva ter obvladanja standardnih vzorcev, ki pri Dickless Tracy funkcionirajo nenarejeno, nehlinjeno in lepo pakirano, je pa še dovolj prostora za nadgradnje. Dicklessi ne ubijajo volje po poslušanju, če že hočete, je pa brutalnosti in degenerirane estetike dovolj, da jih najverjetneje ne boste uvrščali na glasbene izbore za vsak dan ter vam bodo na playlisti padali ob bok šminkerskim nedeljskim metalkorovcem ali djent sanjačem. Dicklessi so bend za posebne, recimo temu bolj intimne trenutke, ko bi želeli svet utopiti v žlici vode, zato si svoje mesto zaslužijo na bolj eksplicitnem kotičku vaše omare z nosilci glasbe. Paroxysm Of Disgust morda res ni plošča za vsak dan, se pa bo nedvomno na mojem predvajalniku še kdaj zavrtela. Upajmo na skorajšnjo nadgradnjo, popravke ter še boljše nadaljevanje! Dickless Tracy bi slednje znali v peto izpeljati z odliko, v kar ne dvomim.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter