Groezrock – to je to!

Groezrock

Meerhout, Belgija

Naj začnem tako kot se spodobi: Groezrock je mednarodni punk/hc/emo/ska/rock festival, ki je letos potekal že štiriindvajseto leto zapored v mestu Meerhout v Belgiji. Je največji festival te zvrsti v Evropi in vsako leto naj bi ga obiskalo 40.000 obiskovalcev iz celega sveta. Ime je dobil po besedi groez, ki v narečju pomeni »trava«.

Ok. Moja zgodba o letošnjem popotovanju na Groezrock se začne kak teden prej, v Laškem. Ura je bila nekaj čez polnoč, s kolegi smo sedeli na dvorišču Šmocla, čakali na koncert Banner Pilot in debatirali o tem, kaj se dogaja z mojo prošnjo za akreditacijo. Ravno zinem »eh, na tej točki mi je pa res že vseeno, raje vidim da je ne dobim in se neham živcirat«, ko dobim mejl: Dear Šinkovec Zarja, Enclosed you will find the GroezRock 2015 accreditation … Fak. Super, ampak fak, jaz moram priti do tja. Po koncertu začnejo padat ideje: štop, avto, vlak, avtobus, letalo, poznam koga ki gre oz. bi šel … hm, Banner pilot igrajo na Groezrocku, »dej, vprašaj, probat ni greh«. Po dolgem prepričevanju stopim do benda:

Z: »Žiiivjo, eno čudno vprašanje imam …«
B: »ni panike, imamo prostor, kdaj moraš biti tam?«
Z: »hm, četrtek, petek?«
B: »kul, takrat igramo v Münstru v Nemčiji, lahko prideš do tja?«
Z: »Bom pogooglala vlake, pa sporočim«
B: »Kul, smo na vezi«

Simple as that. Naslednja dva dni sem preživela na računalniku in pregledovala svoje opcije, pisala vsem, ki bi vsaj približno lahko šli v Belgijo. V tistem Banner pilot objavijo na Facebook, da se jim je nekje v Nemčiji pokvaril kombi … plan b. Let v Bruselj – check. Hostel – check. Kul, ostalo bom že sproti pogruntala, saj se znajdem. Zvečer pred odhodom (let ob sedmih zjutraj iz Brnika) mi seveda »umre« novo-kupljeni Samsung. Super. Prekolnem vse po spisku in 15 do osmih pritečem v Simobilov center, kjer mi posodijo telefon za čez vikend. Kul, diktafon dela, fotoaparat dela, internet dela, gremo. Moj optimistični plan »Spat grem že kr ob devetih, da bom naspana« seveda ne vzdrži. Spat grem ob enih, potem ko končno spakiram. Zjutraj, ko zvoni budilka, kot top skočim iz postelje (precej neobičajen pojav zame, mimogrede), z očetom spijeva kavo in na Brnik. »Let Adrie v Bruselj prestavljen za eno uro«. Dobro je, Murphy, dovolj je bilo. Srečam Andreja in Nika, ki potujeta na istem letu. Kul, zdaj bo vse kul. Končno pridemo na na pol prazno letalo. »Bi zastonj blazino?«, »Bi, hvala!« Prespim let in končno smo v Bruslju, festival se začne čez dve uri. Okoli dvanajstih prispemo, gremo po pivo oz. Monster in se usedemo za mizo. To, tukaj smo, končno dojamem. Groezrock! Od tu naprej je en sam kaos – v pozitivnem smislu. Za boljšo predstavo prilagam razpored obeh dni:

Petek:

Sobota:

Koncerti. Veganski kebab. Koncerti. Srečam kolege. Koncerti. Klopca v press area, zakon. Monster. Intervju z Gnarwolves. Naj povem, da sem za intervju izvedela kak dan pred odhodom in sem bila temu-primerno pripravljena (a.k.a. nisem bila, sploh). Ampak mojster kampanjskega učenja v meni se ni preveč sekiral, »eh, bom že«. In res, pogovarjali smo se kot, da se poznamo že sto let, zmenili smo se, da pridejo čim prej spet v Slovenijo. Na koncu so mi še dali napotke za moj naslednji intervju s Ceremony. Kul, ta pristop mi je všeč. Koncerti. Srečam še ene kolege. Koncerti. Oh, klopca. Intervju s Ceremony. Pogovarjamo se o zadnjem albumu, spremembi žanra in o tem, da so čakali na odgovor producenta (John iz benda Rocket from the crypt) dobro leto, dejansko snemanje pa je trajalo dva dni. »A snemaš? Ceremony sporočamo: nikoli ne obupaj nad svojimi sanjami (smeh)«. Pevec se razgovori o tem kako je bilo kul snemat album s svojim idolom iz otroštva, kitarist primerja izbiro »prave« pesmi s »pravo« punco, kar naenkrat se znajdemo pri življenjskih filozofijah, kot: »Reka teče samo v eno smer … uau, tole sem si ravnokar izmislil! Lahko me citiraš (smeh)«. Face, sploh ne opazim da je 15 minut že mimo.

Koncerti. Končno vidim v živo Social Distortion, ki žal niso najboljša izbira za zadnji bend večera in večina publike odide še pred koncem. Kolega mi razlaga o nekem drugem koncertu, kjer so razturali, žal pač niso festivalski bend. Škoda. Konec, spat … Cel dan mi je minil kot, da bi šlo mimo pol ure. Kdorkoli je že kdaj bil na Groezrocku, razume o čem govorim. Intervju z Rodrigom iz Satanic Surfers. Pogovarjava se o tem, da je utrujen, saj je danes vstal ob šestih zjutraj, šel na letalo in pred kako uro prišel v Meerhout. Počutim se kot največji kreten, ker sem pred tem jamrala. Pove, da komaj čaka, da gre poslušat Good Riddance in da mu je žal, da Off! Igrajo istočasno kot Satanic Surfers, da ima še vedno najraje manjše koncerte in da še vedno najraje bobna – debatirala bi lahko v neskončnost, neverjetno je prijazen in skuliran. Naredimo še promo video za Punk Rock Holiday in čas se izteče. Naprej na koncerte. Spet zaspana, še en Monster. Intervju z Mighty Mighty Bosstones, prihitim v šotor, kjer me čaka njihov saksofonist:

S: »Iz kje pa si?«
Z: »iz Slovenije.«
S: »Aha, lahko ti povem, da sem poznavalec jugoslovanskega filma«
Z: »Res?«
*zraven prisede njihov pevec, se predstaviva
S: »Ravno ji razlagam, da sem ljubitelj jugoslovanskega filma«
P: »Res? Ne verjamem.«
S: » (smeh) Ubistvu nimam pojma kje je Slovenija.«

Seveda razložim kje je Slovenija in da leži na sredini med štirimi državami, pevec reče: »oh, to mora biti bedno«, se nasmehne in nadaljuje: »Veš, naša glasba je namenjena združevanju ljudi, solidarnosti, da imamo radi svoje sosede, jebeš naše razlike. Na svetu je toliko lepih stvari; umetnost, glasba, otroci, narava, ljubezen, … to je to. Zdaj pa lahko grem (napol vstane, vsi pademo v smeh, se usede nazaj)«. Razlagata o tem, da so ljudje na njihovih koncertih enaki ne glede na to kje igrajo, da zadnje čase redko igrajo, ker imajo vsi družine in otroke in težje najdejo čas kot včasih, pevec prekine tok misli saksofonista: »Moja žena je spet noseča, veš?«, »To si rekel, kot da nisi ti oče (smeh) Čestitam!«, nadaljujemo debato o festivalih v Ameriki in v Evropi, vprašam zakaj so se odločili za Groezrock, pevec reče: »Rekli smo si, da če bo v publiki vsaj ena punca iz Slovenije, ki bo cenila to, da smo prišli, potem god damn it, pridemo«. Navežem debato na Punk Rock Holiday in če bi prišli igrat v Slovenijo: »Imate elektriko? Imate ozvočenje? Pa mikrofone? Imamo namreč inštrumente, ki jih moramo vklopit v elektriko (smeh) .. to najbrž slišite ves čas«, razložim jima kako so Pennywise odpovedali koncert v Ljubljani, pevec zavije z očmi: »Veš kaj, pridemo, lahko kar zdaj podpišemo pogodbo. Pa še Pennywise bomo pripeljali s sabo (smeh)«. Kakšne face, čas spet prehitro mine.

Intervju z American Nightmare. Tokrat skupinski intervju: dva Nemca, dva Italijana in jaz. Ja, zveni kot začetek klišejskega vica. Debatirali smo o tem, ali so govorice resnične o tem, da je bil Ryan Gosling res na njihovem reunion-koncertu leta 2012, Wes: »Ja, imava skupne kolege, bil je tam«. Skomigne z rameni: »pač ima rad glasbo (smeh)«. Pove, da je pogrešal intenziteto hardcore koncertov, da se pogovarjajo o novem albumu, ampak nič dokončnega. Bo, če bo in ko bo. Vprašam kako to, da so se vrnili kot American Nightmare in ne kot Give up the ghost, Wes: »to je bila nesrečna situacija, založba ni vedela kako naj reagira na grožnjo s tožbo, mi nismo vedeli kako naj reagiramo in smo se vdali v usodo in spremenili ime. Zdaj vemo, da ni bilo nobene podlage za to, tisti bend pa ne obstaja več in lahko uporabljamo ime«. Popolnoma resen reče: »Pravzaprav so vsi umrli«, v sobi nastane tišina za par sekund, potem pa vsi v smeh. Rečem: »ah, to bi bil super članek! Naslov bi bil lahko Karma is a bitch, škoda«, Wes se še kar smeji »ja, točno to«. Čas se žal izteče, po tem intervjuju sem še večji fen kot sem bila prej.

Kar imam najraje pri Groezrocku je to, da lahko vidiš ogromno bendov različnih žanrov, ki jih drugače ne bi. Kot naprimer Against me!, Atreyu, Lagwagon, Joyce manor, Social distortion, Stick to your guns, Unearth, Ceremony, Trash talk, Defeater, Gnarwolves, The Smith street band, Knapsack, Title fight, Mineral, Off with their heads, Teenage bottlerocket, Frenzal rhomb, Good riddance, Satanic surfers, The Mighty mighty bosstones, Millencolin, Refused, Raised fist, Comeback kid, Agnostic front, Banner pilot, Off!, American nightmare, Bane, Make do and mend, Forus … Edini bend, za katerega so mi rekli (jaz sem jih zamudila), da je bil res slab in “kdo jih je sploh bookiral” so bili Frnkiero and the cellabration (projekt bivšega člana My chemical romance, ki je menda “tako aroganten, kot je njegova muzika. Cel dan se tako sprehajaš od odra do odra in morda odkriješ kak nov bend. Odrov je pet, med njimi se, presenetljivo, zvok ne meša, urnik pa je ravno toliko zamaknjen, da se (če imaš srečo) bendi podobnega žanra ne prekrivajo.

Zame je seveda vrhunec večera koncert American Nightmare, katere sem čakala cca. 10 let. Zakon. Prekratko. Sledi še zadnji bend festivala, Refused. Ne vem kaj je bilo letos s headlinerji, ampak publika je bila enako medla kot večer pred tem. Po koncu zadnjega koncerta v press area srečam Banner Pilot: »ooo, you made it?!« Izmenjamo si zgodbice in se strinjamo, da nas ima Murphy precej enakovredno rad. Ekskluzivna reportaža z njihove turneje je tako splavala po vodi, ampak »there is always next year«. In to je to, Groezrock je preprosto treba doživeti, ni besed. Za konec si bom sposodila končni vtis kolega, ki je bil letos prvič tam: »Več deset tisoč ljudi iz celega sveta je istočasno na istem kraju, ob istem času, zaradi skupne ljubezni do iste zvrsti glasbe. Neopisljivo.«

Zarja Šinkovec

Povezani članki:

• Festival Groezrock objavil novo rundo nastopajočih bendov
• Koncertno dogajanje v 2015
• Belgijski festival Groezrock že vabi …
• Oglejte si celoten seznam nastopajočih in festivala Winter Days of Metal!
• Privid™: Architects – Downfall