Hindi Zahra
29. 5. 2015
Ljubljana / Kino Šiška, Letni vrt Gala hale
Drugi dan se je nadaljeval tam kjer se je prvi dan končal, z ženskimi vokali v ospredju. V Ljubljani je tretjič nastopila Maročanka Hindi Zahra, ki živi in ustvarja v Parizu kamor se je preselila v petnajstem letu starosti, k očetu. Po petih letih je album Homeland nasledil kritiško dobro sprejeto ploščo Handmade, zanj je prejela več mednarodnih nagrad. Na novi plošči z mešanico bluesa in džeza opeva domovino. Prehaja od džezovskih balad do afriško navdihnjenih improvizacij, odpetih v angleščini in francoščini. Tovrstnega glasbenega in jezikovnega prehajanja smo bili deležni tudi na koncertu v Kinu Šiški na katerem je nastopila s šestčlansko moško zasedbo odličnih instrumentalistov in glasbenih improvizatorjev, ki so ustvarili dobro koncertno vzdušje. Temu je Hindi sledila in ga narekovala, izvajala plesne gibe, tudi s svojimi lasmi, a vse to ni bilo dovolj, da bi poustvarila vzdušje s koncerta 27. Druge godbe leta 2011. Tisti, ki smo ga obiskali ga pomnimo še danes. Na tokratnem koncertu je preprosto nekaj manjkalo. Posledično se tudi občinstvo ni odzvalo, kljub njenemu vokalu in odrski prezenci. Morda je bilo tokrat vse preveč “pošlihtano”, preveč v maniri ene osrednjih zvezd glasb sveta, kar je Hindi v vmesnem obdobju postala. Morda so si bile izvedbe pesmi med seboj preveč podobne. Morda je bilo premalo maroškega duha v njihovi izvedbi. Angleški jezik pri polovici izmed njih ni bil najbolj prepričljiv. Morda nova plošča ni tako koncertno udarna na prvo poslušanje, ne tako “pop” kot je bil prvenec. Občinstvo je namreč tudi tokrat najbolj oživelo ravno ob podaljšku in njeni največji uspešnici Beautiful Tango in plesno najbolj razigrani Stand Up.
Zato pa je bilo nadaljevanje toliko bolj udarno. Dobesedno. Z intenzivnim udarjanjem po bobnih, živim loopanjem in igranjem ukulel vsestranske Merrille Garbus, znane pod imenom tUnE-yArDs. Tokratni koncert je bil precej bolj prepričljiv od tistega, ki ga je leta 2012 izvedla v Menzi pri koritu v okviru 13. mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore. Ameriška glasbenica pod omenjenim imenom deluje od leta 2006. S prepletanjem zvrsti art popa, loopov, hiphopa in afriških ritmov je ustvarila zapomnljivo kombinacijo na ameriški alternativni sceni. Če k temu dodamo še tematike, ki jih v besedilih obravnava, od reprezentacije žensk, seksualnosti do kritične družbene naravnanosti, zagotovo velja za eno najbolj angažiranih ustvarjalk. To smo lahko dobro občutili tudi na tokratnem koncertu, ko je s štiri člansko zasedbo zavzela oder. Odrska prezenca je bila odeta v pisana, odštekana oblačila, ki so skoraj zaščitni znak Merrille in sporočajo, da je kljub vsebinski kritični naravnanosti besedil vse skupaj vendarle najprej zabava. Poleg stalnega spremljevalca basista Nata Brennerja, bobnarke/tolkalistke, sta na odru stali še dve spremljevalni vokalistki, ki sta nastopu dodali polnost. Nekatere pesmi so v živo delovale mnogo bolje kot na treh dosedaj izdanih ploščah (BiRd-BrAiNs, 2009; Whokill, 2011 in Nikki Nack, 2014). Water Fountain, Bizness in Gangsta so tokrat najbolj odmevale po šišenski Katedrali.
Tisti, ki smo želeli ujeti vsaj del koncerta tretje predstavnice ženskega petkovega terceta, Yasmine Hamdan, smo se med zadnjo pesmijo odpravili proti brezplačnemu festivalskemu avtobusu, ki nas je odpeljal na Metelkovo. Če je lanskoletni festival Druge godbe potekal kot po tekočem traku, koncerti izvajalcev so se začenjali točno ob urah, letos temu ni bilo tako. Noben od koncertov, ki sem ga obiskala se ni začel ob uri. Koncert Hindi Zahre se je začel s pol urno zamudo, po besedah organizatorjev zaradi tehničnih težav, medtem ko se je koncert Yasmine Hamdan pričel, ko tUnE-yArDs še niso zaključili. Ker so si na letošnjem festivalu koncerti sledili, bi bilo za pričakovati, da bi s koncertom na letnem vrtu Gale hale počakali vsaj četrt ure po zaključku godbe v Kino Šiški. Tako smo nekateri ujeli le dobro polovico njenega nastopa in po slišanem sodeč bi si želela slišati celotnega. Libanonska pevka, ki živi in ustvarja v Parizu, je v Ljubljani nastopila prvič. Na odru so ji družbo delali kitarist, bobnar in klaviaturist. Mešala je arabsko navdihnjeno lirično-poetično in tenkočutno petje brez spremljave bobnov in električne kitare, ki na letnem odru zaradi govoričenja obiskovalcev okoli mene ni prišlo najbolj do izraza in udarnejše rokersko obarvane izvedbe pesmi, ki pa so svoje mesto odlično našle pod odprtim nebom. Yasmine je svojo prvo ploščo izdala že leta 1999 in velja za ikono underground glasbe arabskega sveta, predvsem na področju elektronske glasbe. Z zasedbo Soapkills so orali ledino na področju te glasbene zvrsti. Z njimi je ustvarila tri plošče. Majhen del elektronskih elementov smo lahko slišali tudi na tokratnem koncertu, ko so bili elektronski zvoki dodatek instrumentalnim zvokom.
Sledila sta nastopa skupine Hayvanlar Lemi iz Turčije in Sons of Kemet iz Velike Britanije ter v Gromki celonočni DJ program dvojca Global Club Music Network, ki ga sestavljata DJ Ops in D. Wattsriot. Vse navedeno sem prešpricala in privarčevala moči za zadnji dan festivala.
Tekst: Polona Černič
Foto: Urška Lukovnjak
Facebook
Twitter