Nuclear Assault
12. 7. 2015
Ljubljana / Gala Hala
Stara modorst: če je vroče, greš na koncert, tako imaš izgovor, da se nalivaš s pirom …
Predzadnji koncert v aktualni klubski sezoni Dihurčkov, je obljubljal old-school thrash pokanje, lomljenje kosti in opletanje z lasmi (v vroči Gala Hali) in točno to tudi dostavil!
Ob točni uri so pred lepim kupčkom publike na oder stopili prvi domači predvozači Panikk. Band, ki še vedno jaha val, ki ga je sprožil z izjemnim prvencem Unbearable Conditions (2013) in nadgradil z EP-jem Pass the Time (2015), je več kot primerna izbira za otvoritev thrash veselice. Fantje se pač ne ozirajo na thrash korenine različnih stilov žanra, ampak poberejo, kar jim pač ustreza in iz odra stresajo (pijansko) energijo, mastne riffe, rafalno bobnanje, živalski vokal in topotajoč bas. Ne motijo jih tehnične težave, niti težave z zvokom (ki ga je po malem sral skozi celoten večer), publiko znajo pripraviti do feštanja in se tudi sami zabavajo na odru. Band, ki očitno ne namerava in nikoli ni nameraval slediti trendom, je svojih 45 minut odpičil (ob pomanjkanju boljše besede) odlično! Poskrbeli so za rajanje v prvih vrstah in primerno vpitje med pavzami, seveda tudi za pijansko kruljenje med samimi komadi in le želimo si lahko, da bi band, v taki formi kot tega večera, čimvečkrat stal na odru in svetu pokazal, kako se igra thrash z jajci!
O Eruption, ki so oder zasedli kot drugi predvozači, pa itak vsi vemo vse. Prvenec (ki mu ni kaj očitati) Lifeless Paradise iz leta 2009, so več kot dostojno nadgradili leta 2012 z albumom Tenses Collide, in to kar ponujata plati, ponujajo tudi fantje v živo … Skratka, pravo Bay-Area thrash mesoreznico, kjer riffi, ki si jih podajata kitarista pač ne puščajo veliko maneverskega prostora za beg, ampak potrgajo in pocufajo vse pod odrom, Tegla po bobnih mlati, kot da so mu pred kratkim ubili mamo in pri tem vidno uživa, basist pa “gor drži” ogrodje, katerega glava (in vokal) je nedvomno Buco, ki sodi v sam vrh thrash (in na splošno) metal vokalistov doma in tudi v par sosednjih državah. Tehnične težave so tega večera sicer motile dinamiko nastopa, band je bil za žur, vendar se ni 100% “spustil s ketne”, publika pa je očitno željna dobrih thrash koncertov, saj je bila v prvih vrstah (čeprav so bile malo bolj na redko zasedene) prava veselica.
Ob bandih, kot so Panikk in Eruption, se ni treba bati za prihodnost metala na naši mali kuri!
Zvezde večera pa so bili kultni Nuclear Assault, ki so nas prvič obiskali na svoji poslovilni turneji. In res škoda, da ni bila Gala Hala napolnjena kot se za nastop legend spodobi, ker bi bila potem veselica še toliko večja!
Band obstaja dobrih 30 let, zadnji studijski album Third World Genocide so izdali leta 2005, vsekakor pa so ime, ki bi ga vsak pristaš brezkompromisnega (ostale oznake so nepotrebne) metala moral imeti odkljukanega na seznamu bandov, videnih v živo! Možje (za oznako fantje so pač prestari), ki so, razen kitarista Scotta Harringtona (ki je mojih let), vsi že srečali abrahama, na odru svojih let sicer ne kažejo, čeprav je med špilom parkrat izgledalo, da bo Glenna Evansa za bobni kar pobralo. Fantje, aaa, pardon, možje, se zavedajo, da so najmočnejši členi njihove diskografije biseri iz začetka kariere (Game Over – 1986; Survive – 1988, …) in da zadnji album teh standardov pač ne dosega, tako da nam je bilo takoj jasno, v katero smer bo šla set-lista. In prav je tako! Band je sestavljen iz samih profesionalcev, tako da so tehnične težave odpravljali z nasmehom in šalami, dvorana se je napolnila, kolikor se pač je, gneča ni bila prehuda, vročina tudi ne, čeprav smo švicali vsi, band in publika. Zvok ni bil idealen, po drugi strani pa Nuclear Assault nikoli niso sloveli ravno po čistem zvoku in spolirani produkciji, prav nasprotno, za pravo thrash fešto se da tudi brez tega. In bila je prava thrash fešta! V prvih vrstah so leteli lasje, kolena, komolci in noge, videli smo stage diving, fani so lahko na odru malo tudi zapeli v mikrofon in vsi smo se zabavali. Taki koncerti vedno prehitro minejo, tudi če bi trajali 3 ure, pivo se itak pije in poliva v potokih in trip v daljno preteklost, ko še nismo imeli težav s koleni in hrbtom je vedno prijetna zadeva.
Sama glasba Nuclear Assault je in že več kot trideset let ostaja v svojem bistvu nespremenjena: kaotično-naspidiran-speed-thrash-HC, ob katerem se človek vpraša, koliko glasov (in glasbenih okusov) ima v glavi legendarni Dan Lilker. Riffi sekajo z leve in z desne, hopa-cupa bobnanje konstantno skrbi, da publika ni pri miru, vokal/i so itak podivjano vreščanje, člani banda pa suvereno zavzemajo svoj prostor na odru, ki pa ga velikodušno odstopijo tudi članom publike, da lahko res vsi sodelujejo v veselici (vem, da se ponavljam, ampak meni je bila totalna fešta!).
Skratka: dobra thrash razpaljotka vedno poskrbi, da gre človek po napornem vikendu v ponedeljek lažje v službo.
Rok Erjavec
Facebook
Twitter