Brutal Assault 2015, I. del

Brutal Assault 2015

Brutal Assault 2015

5. – 8. avgust 2015
Jaromer, Češka

Po neumnosti izpuščenemu lanskoletnemu brutalcu je bil letos spet čas za tradicionalno romanje na Češko, še posebej, ker je bila letos 20. letnica festivala. Na žalost je bilo letos kar nekaj odpovedi, med drugim Mastodon, Sikth, Trouble in tik pred zdajci, nosilci večera Killing Joke. Kljub temu je ostalo dovolj sladkorčkov (Sun 0)), Agalloch, Rome, etc.), da je bil obisk festivala več kot zaželen. Kot novost so letos najavili še četrti oder, Oriental stage, ker trije odri očitno niso dovolj.

Prvi dan

Navkljub številnim kolonam (pol Avstroogrske se je odločilo ta teden za delo na cesti) na praktično vseh avtocestah, ki smo jih prečkali je pot po slikovitih podeželskih in malo manj slikovitih motornih čeških cestah ob poslušanju čeških verzij slovenskih pop izvajalcev hitro minila. Na samo koncertno prizorišče sem prispel šele ob poznih popoldanskih urah, ko sem imel za sabo prijetno izkušnjo postavljati šotor na razbeljenem soncu. Ob čakanju na nakup kuponov sem si ogledal nastop britanskih Monuments. Ti so bili bolj klaveren predstavnik djent žanra, saj je bil čisti vokal vseprisoten, sami djent deli pa so bili precej počasni in klišejski.

Malce sem si okusil popravil z prvotno izraelskimi, zdaj nemškimi Melechesh. Ti so nas v ritmu kola (tap-ta-pa-tap) odvrteli v čas slabovoljnih demonov Plodnega polmesca. Bližnjevzhodne melodije in lestvice so se mešale z death/black metalom srednjega tempa, ki je kar klical k plesanju. No, vsaj mene je. Tematiki primerno je basista krasil pravi pravcati nikab (IS kot novodobni demoni?).

Ameriški Nuclear assualt so predstavniki drugega vala thrash metala in so znani po hitri in surovi verziji tega žanra. Vidno porejeni, eni sivolasi (bobnar je zgledal kot dedek), drugi z malo manj las, so trdno sledili sloganu bolj star, bolj nor. Leta jih niso ovirali pri suverenem in energije polnem nastopu, kjer so si njihovi hiti sledili kot po tekočem traku, med drugim tudi njihova najbolj “spevna skladba Hang the pope. Kitarist je brez problema odpel vse kričeče vokalne linije, medtem pa stružil po kitari kot norec. Še ena zanimivost njihove glasbe je bila nizko distorzirana kitara, ki je tako dobila skupaj z rožljajočim basom poseben hrustljavi zvok.

Carnifex naj bi bili boljši predstavniki ameriškega deathcore, a vsaj z glasbenega vidika to ravno ne morem potrditi. Vse prevečkrat so enolični breakdowni zamorili njihove skladbe, ki so občasno nudile dobre riffe in vcasih celo kako solažo. Vokalist z zanimivo čupco je dobro odkrulil svoje in dobre interakcije s publiko bendu tudi ne moremo oporekati.

Švicarske Tryptikon sem ujel le za par skladb, ob precej enostavnih black metal riffih odigranih na doom metal način, so mi ostali v spominu le pevčeva volnena kapca, masten zvok in luštna basistka.

Katatonia so nas ponesli v melanholične progresivne vode, polne refrenov kitarskega zvočnega zida in elegičnih kitic z umirjenimi kitarami. Soliden nastop, ki ga je še najbolj popestril uvodni toolovski riff skladbe Dead letters.

Bolj iz firbca/mazohizma/škodoželjnosti sem si šel ogledat brazilske Soulfly pod vodstvom najbolj znanega živega mrtveca, Maxa Cavalero, in zdržal 10 minut. Jao bože, to ni bilo podobno ničemur. Vidno porejeni šefe na odru zmore očitno le še napol krulit, vse ostalo, tudi preprosti đđđđđđ na kitari, pa je očitno že preveč. Nisem si mislil, da bom kdaj doživel sindrom Mili Vanili pri kakem metalskem bendu. Celotne kitarske linije je imel pod nadzorom vedno odlični Marc Rizzo, medtem ko je kitara pri Maxu služila le kot rekvizit. Celotna tragikomična farsa se je razkrila pri solo delih, saj si slišal le bobne, bas in Rizzovo kitaro, medtem ko od Cavalerovih đđđđ ni bilo ne duha ne sluha. Povsem očitno je, da kitara sploh ni bila vključena v ojačevalec. Max, vem da si legenda in si napisal nekaj res odličnih skladb, samo, za božjo voljo, prosim, pojdi že enkrat v penzijo.

Po tej katastrofi sem se pridružil množici, ki je šla firbce past na angleški Pertubator. Ta producent je pred kratkim zaokrožil tudi po našem podzemlju in se povzdignil v kultnega izvajalca. 80s klaviature na metal festivalu? Glede na mojo pregovorno »ljubezen« do sintetizatorske glasbe osemdesetih sem bil le malce skeptičen. V Burzum majco odet producent pa je že kmalu odpihnil vse moje dvome, saj smo dobili prvovrsten electro, ki se je bolj kot na abotnih 80s komercialnih hitih, napajal na kultnih linijah Wesa Cravena in drugih minimalističnih mojstrov, ki so zaradi pomanjkanja proračuna a ne talenta iz nič naredili kultne melodije. Kmalu sem se s plesom pridružil navdušeni publiki, medtem ko je mojster skladbe spretno vijačil v naravni tok glasbe.

Norveški Mayhem so bili najbolj zlobni in true predstavniki norveškega black metala a jih je ta začel omejevat in v novejšem časom so opravili premik v bolj avantgardne vode. Le-te so zaznamovale njihov nastop na brutalcu, saj skoraj ni bilo blast beata in značilnih “čebelica riffov”. Prevladovali so riffi, zgrajeni iz razgibanih temačnih akordov, ki so slikali zlobno apokalipso nekih drugih dimenzij. Vsemu temu je poveljeval v satanističnega duhovnika oblečen Attila, ki nas je skozi krike, krulež, mrmranjem in žebranjem vodil skozi to avantgardno maso zadušnico, pri čemer pa mu je za višek teatralnosti kot rekvizit služila replika lobanje. Ob videnem, mi je jasno, od kod teženje k avantgardi, saj je klasičen black metal enostavno preozek za Attilino glasbeno in vokalno izražanje.

Tit Slatinšek

Povezani članki:

Značke: