Brutal Assault 2015, II. del

Brutal Assault 2015

Brutal Assault 2015

5. – 8. avgust 2015
Jaromer, Češka

part II

Drugi dan sem po prepotrebnem tušu (na katera dva si v posmeh logiki čakal v dveh različno dolgih vrstah) ogledal avstralske Be’lakor. Ti so melodični death/black metal pripeljali povsem v progresivne vode, ki so nosile sence kakih Opeth. Daljše skladbe so bile ravno pravi sanjavi začetek koncertnega dneva.

V navalu častilcev Meshuggahh švedski Vildhjarta ohranjajo svojo avtorsko integriteto. Njihove skladbe so bile ravno prav dolge, polne ritmičnih in sinkopiranih obratov in z minimalno melodiko, tako, da je bilo trpljenje vratnih mišic ravno prav izdatno. Primerno temu vokali niso prehajali v čisto petje, ampak je vseskozi bil prisoten rezek krulež.

“Mi smo znanstveniki, dobrodošli na simpoziju. Našega klaviaturista je mati rodila v zabojniku za smeti za univerzitetno kliniko. Svojega očeta ni nikoli spoznal.” Takšni in podobni dovtipi so krasili koncert ameriških odbitežov Horse the bend, ki sami sebe opisujejo kot nintendo core. K temu prispevajo casio klaviature, ki proizvajajo tipične 8-bitne melodije in so pomemben del skladb. Navkljub temu čista kitara in ritmična sekcija proizvedejo dovolj kaosa, da vse izpade prej podobno mešanici Converge in At the drive in, kot pa tipičnemu jokavemu metalcoru. Vse skupaj pa je vokalist kronal z mini standup vložki in odličnim kričavim vokalom.

Benighted so nam dali lekcijo francoske brutalnosti z mesorezniško mešanico death metala in grinda. Nizke kitare in še bolj nizek vokal so odpihnili vse pred seboj in nam na najvišjih obratih nazorno prikazali, kaj je to brutalnost.

Norveške Enslaved so najavljali z izrazom black viking metal, pa bi bil veliko bolj primeren izraz black progresiva, saj so z zadnjimi albumi veliko vidikov black metala pustili za sabo in na veliko objeli progresivni vidik glasbe. Netipični akordi in ritmi ter občasen čisti vokal so me spomnili na mojstrovine Opeth, a so vse to zapakirali v sebi lastno poetiko. Med koncertom so se sprehodili skozi celotno diskografijo, tako da so odigrali tudi precej tipičen black metal iz njihovih začetkov. Celoten koncert je kazila le pretirana glasnost, zaradi katere je trpel zvok skupine.

Po sofisticiranosti je bil čas za oldie goldie starošolski death metal nizozemskih legend Asphyx. V primerjavi z ultra tehničnimi odvodi kasnejših oblik death metal so njihovi riffi izpadli skoraj kot punk. Navidezna ne-tehničnost pa ni odvzela žmohta starošolskemu razgrajanju. Posamezni deli skladb so se upočasnili do doomerskih nastavkov, kar je bil tudi njihov avtorski pečat. Vidno zjeban vokalist pa je še vedno premogel značilen hreščeči vokal poln zlobe.

Spet je bil čas za malo elektronskega razgibavanje, le da so nemški Atari teenage riot precej drugačna zver kot Pertubator. Digitalni punk/hardcore bi bil kar dober opis njihove glasbe. Energije in k divjanju klicajoča potentna mešanica techna in občasnega drum n bassa ni pustila ravnodušnega nobenega v publiki in kmalu je bilo pod odrom videti množico plesočih /prerivajočih teles. Pritisk so še bolj dvigovali vsi trije člani benda, ki so se izmenjavali med petjem/kričanjem revolucionarnih parol, hajpanjem in vijačanjem elektronske podlage. Poosebljena glasba za nerede.

Amenra spadajo med netipične predstavnike post metal žanra, saj je vse podrejeno preigravanju okoli enega mogočnega riffa. Tudi umirjeni deli skladb Belgijcev so se začeli z neko napetostjo, ki se je le še povečevala do naslednjega izbruha. Pri tem sta kitarista dodajala minimalistične melodične dodatke¸ glavni fokus je bil k grajenju variacij osnovnega riffa. K apokalipsi zvočnega zidu je prispeval tudi vseskozi stran od publike obrnjen vokalist (poudarjanje glasbenega kolektiva?) s svojimi nečloveškimi kriki in kruljenjem. Brez odvečnih nagovor nas je bend uspešno zmlel z svojo mogočno glasbo in temačnimi vizualijami.

Ameriški Agalloch so eni tistih bendov z zanimivim avtorskim pečatom, ki spajajo »sonični black metal« z odvodi dooma. Na videz nenavadna mešanica je odlično delovala na koncertu v obliki daljših, atmosfere in občutkov polnih pesmi. Zanimiv vidik njihove glasbe so bili ubiranje akordov med blast beati, ki se običajno igrajo med umirjenimi deli skladb, tu pa so dodatno obarvali intenzivne dele skladb.

Cannibal corpse sem si ogledal le na kratko, dovolj da sem občudoval Websterjeve prste in masivno kito, ki pripada Corpsegrinderju.

Kanadski Anihhilator so širši nemetalski publiki nepoznan thrasherski bend, ki odlično spaja melodiko, rahlo progresivne nastavke riffe in thrash v potentno in zanimivo mešanico. Spodrsljaju na prelomu tisočletja navkljub, so vseskozi ohranjali svojo kvaliteto. Na koncertu so nam postregli s samimi klasikami iz njihove zlate dobe v odlični izvedbi.

Vsaj zame najbolj pričakovan bend festivala so bili ameriški dronerji Sun o))), ki so s svojo glasbo šli do absolutnega minimalizma, kjer ritem, melodija ali tempo izgubijo pomen in ostane le še globoko donenje. Njihovo glasbo bi najlažje opisal kot premike tektonskih plošč, tako po hitrosti kot globini frekvenc. Za slednje je poskrbel zid ojačevalcev in zidovi trdnjave, ki so odbijali masivne frekvence nazaj med publiko. Sam koncert je bil razdeljen v več sklopov. Prvi sklop je bil uvodni drone v kapuce odeti kitarista in elektrončkar, ki nas je privadil na glasbo. Kmalu se jim je na odru pridružil prav tako v kapuco odet Atila in začel prvo mašo zadušnico. Ob volumsko znižani repetativni akordni spremljavi, ki me je spominjala na skrajno poenostavljene Earth, je odžebral svoje skozi mrmranje, šepetanje in rezke glasove. Zaključek prvega dela se je izgubil v zopet masivnih kitarah in feedbacku. Drugi del koncerta se je Atila pojavil oblečen v mešanico med božičnih okraskom in zlikovca iz turške verzije znanstvenofantastičnega filma. Odboj odrskih luči od ščitkov in trnov na njegovi preobleki je še pripomogel k mističnosti samega nastopa. Oblit z masivno zvočno spremljavo je z renčanjem, kruležom in rezkimi kriki ponazarjal pravo pravcato apokalipso. Vseskozi je naprava za umeten dim delala nadure in zalivala oder in publiko s konkretno dozo dima. Zadnjo tretjino koncerta sem spremljal naslonjen na odrsko ograjo in veter je dim vseskozi v obliki spiral nosil do mene, zato me je kljub treznosti in pomanjkanju substanc skoraj odneslo do stratosfere. Njihova glasba milo rečeno ni ravno za množice, kar se je izkazalo kmalu po začetku koncerta, ko se je publika opazno razredčila. Preostali norci/sladokusci pa smo dobili odličen koncert. Najbolj se mi je smilil ubogi redar, ki je doživel verjetno najbolj radikalen vidik glasbe (če odmislim noise) in mu na koncu ni preostalo,kot da sarkastično zaploska zraven navdušene publike.

Tit Slatinšek

Povezani članki:

Značke: