Kreativni tabor Sajeta – Festival z nasmehom

2015-sajeta-0Sotočje / Tolmin
29.07. – 1.8.2015

Sotočje mrzle Soče in ledene Tolminke je postalo najbolj znano festivalsko območje v Sloveniji. Tja se zgrinjajo najprej metalci, nato pankerji, poslednji so regijaši. A to, kot bi morda kdo mislil in kot misli večina Tolmincev, niso vsi festivali, ki se zgodijo vsako poletje na Sotočju. Nekje vmes in brez vseh policijskih prijemov, plačilnih kartic, depozitov za smeti, depozitov za kartice, plačevanja za topel tuš, eko taks itd nebuloz, ki ne pritičejo »brezplačnemu kampiranju,« se je tudi letos zgodil Kreativni tabor Sajeta.

Sajeta, letos že šestnajsto leto, je zavezana k različnim ustvarjalnim praksam, z največjim poudarkom prav na glasbi. A tu se nikakor ne omejujejo žanrsko, temveč odkrivajo malce manj slišane glasbene prakse. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da gre za zanimive koncerte, ki pa morda niso vsi poslušljivi. A, po mnenju marsikaterega Sajetnika, pa tudi po mnenju podpisanega, je bil letos glasbeni program dober.

Na prvi festivalski dan je najprej nastopil elektro-akustični duo Ponton iz Srbije. S svojim ambientalnim zvokom, s preigravanjem kitare in vmešavanjem različnih posnetkov sta otvorila glasbeni program. Za njimi so na oder stopili domačini iz Posočja Link der wasser. Gre za trio, ki je haral že ob koncu 80tih let, tokrat pa so nastopili prvič po skoraj dvajsetih letih. Z žanrsko precej pisanim repertuarjem, od hc, punka do bluesa, jazza so dobro razgreli publiko in dokazali, da še niso za staro šaro. Sledil je moški trio, z ženskim imenom: Nina Bulatovix. Minimalistična zasedba je na bobnih, basu in z glasom ob ravno tako minimalistični osvetljavi hrupno nadaljevala pot, ki so jo zastavili že predhodniki. »Take jate smo vzgojili, tovariši!« pa mi je v glavi odmevalo še dolgo v noč. MotherFuckHertz – MFHz – Italijani iz Gorice so nas najprej presenetili s precej tekočo slovenščino enega izmed njih. Kombinacija bobna in vijačenja v živo, podkrepljeno s prijetnimi vizualizacijami, so publiko precej razživela. Lahko bi celo rekli, da je bil to najbolj plesni koncert večera. Po njih, za vse, ki so še zmogli, je vrtel glasbo Bojan Melinc aka BEEMVE.

Četrtkovi koncerti so se zgodili brez prisotnosti dvojca Rockonnet, slišati pa je bilo, da so bili nastopi izjemno sajetniški. Karkoli že to pomeni. Zvrstili so se: Nina Hudej, Samo Kutin, oba iz domačih logov, nato pa: Mia Zabelka (A) & Philippe Petit (F), Pierre Bastien (F), Novi_Sad (Gr), Etienne Jaumet (F), na malem »odru« pa sta sukala plošče Feentz & Ivanhoe (Slo).

Naslednje popoldne je ogreval Bojan Vrlič aka Mr Hoffmann (Slo), ki je bil odgovoren tudi za nočno rajanje. Kasneje se je zvrstila produkcija glasbene delavnice, koncertni del pa so odprli domači Eht Zeð. Sledili so dvojni Italijani. Piero Bittolo Bon, katerega sem žal zamudil, za njim pa zanimivi Marco Cappelli’s Italian Surf Academy. Skupina je na odlični kitari, basu in bobnih poskrbela za dokaj melodičen set, posluževali so se kar nekaj filmskih viž, med drugim tudi temo Jamesa Bonda. Za vizualno zadoščenje je skrbel VJ. Za njimi so žagali Nikki Louder, v svoji klasični razbijaški maniri. Komur ni bilo dovolj noisa, je ostal še na napovedanem triu, a smo bili zaradi bolezni prikrajšani za kitaro v rokah Casparja Brötzmanna. Nastopila sta tako le Massimo Pupillo na bas kitari in FM Einheit s kladivom in bor mašino. Takoj na začetku so pregreli ojačevalec, sam pa sem klonil utrujenosti, še preden so uspeli nadaljevati.

Zadnji festivalski dan je popoldne začel Matteo Vicentini aka Native (It), glavni oder sta ogrela Blaž in Simon, ogrevanje prevzela Gut und Irmler (Ger), sam pa sem ujel ravno začetek belgijsko-italijanskega dueta Lumisokea. Ta je prehajal preko različnih žanrov, od duba, preko etno vložkov do bolj transerskih bitov. Edini gost iz Otoka je bil Andrew Hung, skrit pod klobukom, za njim pa sta nastopila Random Logic. Tako kot je naključno njuno ime, tako je set Random logic lahko naključen. Tokrat smo ju ujeli – ali pa sta onadva ujela nas – dobre volje. V igrivi, plesni maniri sta zaključila nastope letošnje Sajete na glavnem odru. Pozno v noč pa je menda publiko zabaval DJ Roli, na malem »odru.«

A Sajeta vsekakor niso le glasbeni nastopi. Na koncu prireditvenega prostora, že skoraj v gozdu, se vsako leto dogaja tradicionalna kiparska delavnica, kjer pod mentorstvom Dušana Gerlica z žagami, pilami ipd. oblikujejo les. Najbolj glasen je bil Mičken orkester. Otroci, in teh na Sajeti ni malo, so pod mentorstvom Sama Kutina ustvarjali na doma izdelana glasbila in zavržene predmete. Tudi otroška cirkuška delavnica Tippi Cla(w)n v izvedbi: Balkanarias je bila vedno polna malih nadebudnežev. Tradicionalna je tudi zvočno tehnološka delavnica v izvedbi Boštjana Leskovška, Theremidi Orchestra in Sare Bizara. Poleg zvočkarjev je bil(o) postavljen(o) ŠotorIŠČE v izvedbi Šlosart in Akc Sokolc, sicer pa so se dogajale še razne delavnice, od jutranje joge, gongov do filmskega ustvarjanja in različnih ekološko obarvanih tematik.

Na festivalu gre omeniti še dobro hrano, mene je najbolj navdušila tolminska frika, ta je iz krompirja in tminca (sira), nekoliko obogatena ponudba piv, točil se je zeleni Štajerc in pivo, ravno tako zeleno, iz konoplje. Pohvaliti gre reditelje, to so varnostniki s človeškim odnosom in pa, menda prvič, tople tuše. Graja gre kampu, ki je ujet v nesnago, ki jo je tam pustil festival metalcev. Pa ne zgolj odslužena kamp oprema, ki jo širokogrudno pustijo, kar na mestu uporabe, ampak je govora o množici praznih šotorov, Dixijev, kamionskih prikolic, raznih označevalnih trakov ipd. Menda organizatorji razmišljajo, da bi Sajeto prestavili na sredino julija, pred vse ostale festivale. Graja gre še luknji v (zelo lepi) strehi pred koncertnim odrom, ki je publiko ob dežju razdelila na dva dela.

Sicer pa Sajeta ostaja nekonvencionalen festival v prekrasni soški dolini, brez gneče, človek pa ostaja človeku človek. To je pa v končni fazi najpomembnejše.

Tekst: Gregor Mrežar
foto: Tjaša Janovljak

Povezani članki:

Značke: