Shining
8. 11. 2015
Ljubljana / Kino Šiška
Ko je Kubrick ustvaril ekranizacijo popolnega sveta norosti, nasilja in diaboličnosti si ni mogel misliti, da bo ime njegove kultne mojstrovine dve dekadi kasneje zvočno poosebljena dobila sonično formo na hladnih in neizprosnih norveških Shining. Eskstremi – to je beseda, ki že od milenija dalje žene norveško avantgardno četverico nedefiniranih metalcev, jazzerjev, rockerjev in shock rocku postindustrijske dobe besa zapriseženi soldateski ped za pedjo bližje prvinski nasilni naravi, ki je dobila svoje polje izživljanja pod imenom Shining. Eklektična akustika popolnega kaosa se je nadgrajevala in kiborško zlepljala s primesmi topega, brutalnega metalurškega preigravanja ter poigravanja s preprostimi hrupnimi formami, ki so postale na sebi lastni prvinski način unikatni primerek progresive (karkoli že progresivnost dandanes še lahko pomeni). Kje so meje, kje so omejitve in koti uniformiranega uklanjanja pričakovanemu, tam Shining prestopajo meje na sebi lastni način, obenem pa zmorejo na nek prefinjeni rutinirani način servirati tisto, zaradi česar je obiskovanje koncertov še kaj več kot slaboumno ponavljanja receptur preteklega večera. V tem preigravanju s pričakovanim in napovedanim je med igro vsekakor važen faktor presenečenja in slednjega na hladno sobotni večer pred Martinovim v Kino Šiška ni manjkalo.
Namesto okupacije velikega templja je bil tokratni dogodek bolj subverzivne, podstopniščne narave in pri vhodu v malo dvorano je sledilo prvo razodetje. Nekdaj bizarno nizki pritlehni oder so se odločili v ljubljanskem templju alternativne kulture dvigniti, povečati in narediti bolj prijaznega za pododrsko občudovanj velikih in manj velikih imen manj znanega in manj komercialnega, manj prodajanega dela vsesvetne glasbene srenje. Na odru so se pregrevale lampe ter ogrevale luči rumenih, modrih in belih reflektorjev, v precej prazni notranjosti dvorane pa se je vakuumu publike navkljub z divjo erupcijo lo-fi hardcore hrupa začela prva katarza večera. Leta 2010 rojeni Jack Dalton je brutalni peterec iz Osla, ki je s prvencem Past Swallows Love odločen emprično dokazati, da hardcore, screamo in alternativni odjeki briljantne zasedbe At The Drive In niso pozabljeni. Kitarski dvojec Frederika Otella in Steffena Grønneberga fura umazano preproščino lažnivo čistih kitar na umazaniji lamp do stopnje boleče hrupnosti. Na desni strani postavljeni basist Tom Andre Hånsnar dodaja aritmične sinkope, ritmično natančne vstavke, za bobni pa se mikrofonu in mišičnem kaznovanju open predaja Bjarne Lutnӕs Olafsen, osrednji rotor ter magnet udarne zasedbe pa je karizma na dveh nogah, agilno in energično prenapolnjeni Jimmi Nymoen. Otvoritev je bila brutalna in prepričljiva. Aritmično stopnjevanje dobro uigranega kolektiva se s kričečim Jimmyjevim vokalom odpravi po introspektivnem brskanju osebnih temačnih bolečih kotičkov duše. Inherit Repetition se s prelivanjem v brutalno težki 8 Times X Equals This servira kot dobro začinjeni organski screamo z alternativnim korenjem. Fantje pokrivajo cel oder popolno, statiko publike pa vidno ziritirani Jimmy poskuša razbiti s sestopi, skoki z odra, z rednimi vstopi v osebni prostor pododrske intime. Bend nima namena tratiti čas z melanholijo ali osladnostmi. Najbližje slednji je pravzaprav spevni vstavek skladbe Camouflage, ostalo pa je brezkompromisni obračun s strunami in neprebojnim zidom publike, ki ni bila pripravljena s čimer več kot abotnimi, a vse močnejšimi aplavzi počastiti odrskega garanja zasedbe. Potentni miks glasbene nadarjenosti, drustracij in vsaj deset let prepozno rojenih aranžmajev (ki pa so vseeno nadražili živčne končiče) izkazujejo notranji potencial benda, ki se še gradi in izvija iz kokona osebnega samodefiniranja. Po tem, kar so prikazali, si mladci iz zasedbe Jack Dalton zaslužijo priznanje za trud, saj je bilo segrevanje podhlajene četice Shining radovednežev vse prej kot enostavna naloga.
Precej drugačno recepturo ubira zasedba iz daljne Avstralija, peterec poimenovan po hišnem ljubljenčku rimskega despota Kaligule. Caligula’s Horse se predstavijo kot precej enostaven progresivni zalogajček. Če so Dream Theatre z albumi, kot je Train Of Thoughts trli zgodnje orehe všečnosti pri tistih, ki jih poprej niso uspeli zrajcati Rush, je precej mlada zasedba iz Brisbanea morda lahko razodetje, a se recepture zelo hitro razvijejo v vsem svojem maksimalnem dometu že s prvo skladbo Bloom. Osrednja teža kompleksnosti tendira k tem, da Sam Vallen prime svojo osemstrunsko Ibanezko, poleg tega pa se na levi strani odra s temnejšimi podtoni djent ritmike izkaže bradati Zac Greensill. Svoj poklon movembru dopolnijo še dobrovoljni in delu frontmana predani Jim Grey ter za bobni sedeči rdečelasi Geoff Irish. Če je bil uvod z Bloom ter spevno Marigold z novega, letos izdanega albuma Bloom potencialno oster in obetaven, se s povratkom na prvenec Moments From Ephemeral City Caligula’s Horse prikažejo v bolj senzualni, čustveni in še manj distorzirani luči. The City Has No Empathy (Your Sentimental Lie) je spevni prog stereotip, pri katerem je posameznih pokazateljev virtuoznosti dovolj, a zasedba kot celota s svojo bolj mehko liriko izpade zvočno klišejska, All Is Quiet By The Wall z druge plate The Tide, The Thief & River’s End priokusa Petruccija in kompanije ne ublaži, manjkajo le klaviature in projekcije na zaodrju, s Firelight pa se, navkljub manjšim tehničnim pomanjkljivostim in odsotnostim pravega ravnotežja v monitorjih, sladki prog brez mišic in trdnejših tkiv nadaljuje. Daughter Of The Mountain se z bolj djentovskim lomljenjem finalne skladbe Dark Hair Down kar nekako razvodeni in izgubi, po slabi uri Caligula’s Horse pa vsaj v mojih ušesih zveni že vse podobno, izenačeno, predvsem pa ne tako udarno, kot bi si pobožno želel (seveda pa imajo vsaka ušesa svojega malarja, moja pa so bila pripravljena na malce manj spevnosti in več hrupa).
In obilna doza slednjega se servira po ekspresnih pripravah s prihodom norveških Shining. Zatemnjene luči, stroboskopi in debeli nanos umetne megle, nato pa hrupni uvod s skladbo I Won’t Forget s predzadnjega ekscesa One One One. Industrializirana parafraza na Marilyna Mansona a z manj teatra, maske in šminke ter več distorzijami servira Shining v najbolj nesramno neposredni čisti formi. Hrupni duet polnih kitar v rokah Håkona Sagena ter masterminda zasedbe Jørgenu Munkebyja se podkrepljuje z masivnim brumom basa Oleja Vistnesa ter klaviaturami Eirika Tovsruda Knutsena, na vrhu pa taktirka ritma in gole forme bobnov Tobiasa Ørnesa Andersena funkcionira dobro naoljeno in hripavo nevarno. Jørgen si vešče podaja v roke saksofon ter prisloni prvič ustnice na ustnik. Umazani provokativni pisk besa po žlebovih medenine zveni vse prej kot čisto jazzovsko, pa čeprav Shining črpajo prav iz teh tolmunov. Bližje Morphinom na speedu kot Coltrainu se Shining predajo kokofoničnemu koketiranju z umazanim zvokom hrupa tudi v nadaljevanju. The One Inside prodre v masiv večera ter premakne koncertne stalagmite v fazo gibanja. Disonanca grlenega rocka se pri sedlanju na umazani saksofon kvalitetno stopnjuje, kot bi se v celoto prikradli delci Miladojke ali zgodnjih Demolitionov. Nevrotični tempo se rahlo umiri z ritmično prodornejšim prizvenom dance piskov skladbe Fisheye, ki asocirajo na Moveknowledgement, kaj kmalu pa se norveška soldateska premakne v prestavo severnjaške teme. Če je black metal eksces ritma in hrupa, so Shining rockerski temačni antipod. Recimo temu Blackjazz v najčistejšem pomenu besede, kar je bil povratek v preteklost ter v leto 2010. My Dying Drive vrne v teksture večera še več kaosa ter disonance, provokacije, ki po International Blackjazz Society standardu modernega psalma zasedbe House Of Control s preobiljem dobro uigrane bras podlage ter masivnih kitar dokazuje, da so Shining ekstrem forme ter vsebine. Militarizem in nevarnost si podajajo roko z abrazivno akustiko. Redrum s provokativne akustične plošče In The Kingdom Of Kitsch dokazuje, da je v nedrjih benda veliko jazzovske duše, ki pa je mutirala ter se monstruozno prelevila v psihopatski izliv čustvenosti, ega in peklenske avantgardne poetike, ki ji ni mar za čisto formo in ugajanja (čeprav je vsega zavoljo masivne prezence in užitnosti ogluševanja tako dobro deležna). Singel z zadnje plošče, skladba The Last Stand, je najbližje spevnosti in nudi dovolj zavetja za vse, ki se pri rocku gibljejo le v sferi varnega in preverjenega, ritmičnega. V ozadju je še vedno psihoza ter brezkompromisni kompleks večnega preseganja stereotipov z disonanco, kakofonijo, orožje katerih je prekleto poslušljivi saksofon. Kot bi se ob noisu izživljali vsi potenciali našega, slovenskega Jožeta Pegama. Na tak masiv paše vse – tudi povratek v industrijski zdriz shock rocka z Last Day. Apokaliptični križanec avant-jazza z bolj bombastičnim metalom, res akutnim hrupom in industrialom pegla publiko kot ogromni valjar. Ušesa prav zlahko krvavijo, po pospešku s Thousand Eyes pa je vse bolj čutiti, da je ostalo nepovedanega in neizkazanega bore malo. Burn It All to začini s piromanskim prividom zgodnjega Marilyna. Po Need se Shining rutinirano postavijo v fazo odhajanja, a ljubljanski pododrski zanesenjaki izsilimo monstruozno predelavo ideje, ki jo je nekoč spevneje ubesedil Neil Young. The Madness And The Damage Done je brutalni finale. Glave so popokale od esence, bobniči pri privijanju efektov in zvočnikov izkrvaveli ter natekli, Shining pa dokazali, da je pri norosti in eklektiki nasilja vedno možen nov korak vstran in naprej. Vredno aplavza in priznanja, da so Shining leta 2015 tako blizu jazzu kot en moj kolega ritmični gimnastiki (recimo temu nič …)
Večer preobratov in šoka se je razpletel po pričakovanjih, če ste pričakovali kaos, organske pretrese in brutalno trepljanje z decibeli. Pri tem so bili vsi trije elementali večera zelo efektivni. Pohvaliti gre predvsem norveški del turnejske konjenice, saj so tako Jack Dalton kot tudi Shining upravičili krvavo ime Norveške kot dežele, kjer ni nič čistega tudi nedotakljivega. V tem kontekstu se sladko spevni Caligula’s Horse prav zlahka čuti ogroženega in preglašenega, je pa tudi v čisti prog formi nekaj posebnega in šokiranju prikladnega. Tri dejanja, trije pristopi ter trije glasbeni karakterji so drugi povratek norveških ikonoklastov Shining podkrepili ter v spomin prisotnih vklesali dejanje, ki ga je bilo težko preslišat. Adutov za vnovično repeticijo je več, vsekakor pa je eden najpomembnejših ta, da letom navkljub dedci ne podlegajo bližnjicam, klišejem ter instant logiki, ta boj pa je klanje do zadnjega moža. Eksperti tega so nedvomno nosilci večera, ki bi svoj eskapizem forme in vsebine prav zlahka prelili na ploščo, ki bi lahko nosila ime Do Or Die Trying. Shining so pri tem dosledni in nepopustljivi. Zato in čeprav samo za to si absolutno zaslužijo stoječe ovacije in vnovični povratek pod oder, na katerem bo taktirka dominacije zlahka dana v roke benda, ki je zvočno utelesil idejo kultnega filma iz daljnih osemdesetih.
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter