Kvelertak
6. 11. 2015
Ljubljana / Kino Šiška
Norveški norci Kvelertak so si ravno na petek, vzeli pavzo na turneji s Slayer in prišli eno urezat še v malo dvorano Kina Šiške. Prijetna dvoranica, če koga zanima, taka lepša verzija Ch0.
Publiko so jim najprej ogrevali metal/punkerji Trifor60 iz Železnkow, ajga! Še redko posejano publiko so dobre pol ure zabavali s svojimi kratkimi pesmicami v najboljši punk maniri, med katerimi pa kitarist rade volje uide tudi v bolj metalsko riffanje, vokalist pa jih odlaja v klenem dialektu. Besedila se dotikajo trenutne in pretekle situacije v Sloveniji, »pa i šire«, ki za malega človeka vsekakor ni rožnata in očitno gre samo še na slabše. Zanimivo je bilo po dolgem času gledati en tak, pristen, pijanski band, ki zagotovo poskrbi za pravo žurko, če je le publika za, ura prava in je v krvi dovolj alkohola. Po njihovem nastopu sem si šel takoj iskat pivo.
Drugi predvozači so bili tudi domači, in sicer, inštrumentalni stoner/doomerji iz Ljubljane, Jegulja. Na leta 2014 izdani demo izdaji Finese in blat so pokazali zabavno vizijo svojega žanra, ker jih med komadi iz stonerskih okvirov rado potegne v »veselo« metalske vode. Fantov na koncertu dejstvo, da so samo trije prav nič ni motilo, še manj pa jih očitno moti, da imajo dva kitarista pa nobenega basista … Ravno nasprotno, v njihovi glasbi ima vsak član čas in prostor pokazati, kako pozna svoj inštrument. In, verjemite mi, poznajo jih dobro. Riffi, ki si jih podajata Kozu in Jurc, ter jih nato družno streljata proti publiki, režejo meso s kosti kot najboljša mesoreznica, in hkrati grozijo, da nam bodo v možgane zvrtali luknjo, ki se ne bo tako hitro zarastla. Bobnar pa skrbi, da ima zid riffov, ki se vali z odra močne temelje. Zanimivo in razgibano bobnanje naredi njihovo glasbo še bolj organsko in ob primerni podpori ozvočenja so me fantje zelo, zelo prijetno presenetili in odigrali res dober koncert. Pogled na nasmejane obraze publike mi je le potrdil, da smo uživali skupaj. In, itak, ko so nehali igrati, sem si šel po pivo.
Lepo polno dvorano, takole, čez palec, 150 glav je čakala samo še poslastica večera in sicer nora žurko z bando norcev – Kveletrak. Šesterica, je skupaj zbrana od leta 2007, ko so tudi posneli demo Westcoast Holocaust, že od takrat pa ne jebe žive sile, ampak piči po svoje. Do sedaj so nas pičili še z dvema odličnima albumoma, Kvelertak (2010) in Meir (2013), na katerih v materinem jeziku povedo in pokažejo, kako mora zveneti mešanica metala (predvsem tistega črno obarvanega), punka in podivjanega rock’n’rolla. Trije kitaristi so kar pravšnja količina, da podivjani hrup še nekako krotita basist in bobnar, ki tudi ne poznata nikakršne milosti do svojih inštrumentov, čez vse pa laja, kriči in se na splošno dere (od vseh najbolj) podivjani Erlend Hjelvik, kar hrupa in kaosa ravno ne umirja. In tako je bilo tudi tega večera. Band, ki je najbrž vajen precej večjih odrov, je takoj usekal pa nas in nas ni spustil iz svojih krempljev do bridkega konca. Ozvočenje je bilo v podporo žaganju, ki je po nas nabijalo iz zvočnikov, bobnar je lastnoročno sprožil par manjših potresov, basist skrbel za poskakovanje, čupanje in mosh-pitanje publike, kitaristi pa so družno pazili, da nam je iz pljuč zmanjkovalo zraka, ko so ob nas njihovi riffi prileteli kot trop lačnih zveri, podivjani (res, ni bolj primernega izraza) vokalist pa je bil dirigent kaosa, ki je na ogenj le prilival olja in skrbel, da je bila energija banda in publike čez celoten koncert na zavidljivi ravni. Odigrali so večino komadov z obeh albumov, poskrbeli za res dober, (relativno) kratek in jedrnat koncert, žurali smo vsi, band in publika in vsi smo bili zadovoljni. In seveda smo spili še en pir, preden se gre domov.
Tekst: Rok Erjavec
Foto: Polona Eržen
Facebook
Twitter