26. 11. 2015
Ljubljana / Klub Gromka
Kurc, sem si rekel, in pri sebi nadaljeval: Če že eno noč nisem spal, ker je otroka polna luna trkala, pa še eno ne bom!
In, glej ga zlomka, v Gromki so igrali legendarni goriški grinderji Extreme Smoke 57, katerih naloga je bila ogreti publiko pred nastopom še bolj legendarnih Hellbastard, ki so, kot vsi vemo, pionirji crust/punk/thrash žanra iz Newcastla v Veliki Britaniji.
Idealno za ne it spat!
Ob pol deseti uri večerni so ES57 pred lepo polno Gromko začeli svoj napad na naša ušesa in ostala čutila. In kakšen napad je to bil, dragi moji! Bandu se leta čisto nič ne poznajo, oz. ravno obratno, leta koncertiranja (njih začetki segajo v leto 1990, pavzirali so med leti 1994 in 2008, od takrat pa ga z novim bobnarjem (originalni je žal pokojen) žgejo na polno) so prinesla visoko raven uigranosti banda (jup, tudi grinderji potrebujejo uigranost) in seveda tudi člani banda bolj obvladajo vsak svoj inštrument, kot so ga pred dvajsetimi leti. Zaradi tega smo dobili pravo grind fešto. Po nas so padali pravi kitarski napadi, ki sta jih uprizarjala Miha in Edi. Njuni riffi, kot se za pravi grind, ki se zaveda svojih metalski korenin spodobi, razbijajo glave, mečejo oči iz jamic, ter na splošno skrbijo, da ima vsak obiskovalec koncerta občutek, kot da ga je povozil tovornjak. Trikrat. Briljo, the bass player, s svojim hreščečim basom poskrbi, da ni med komadi niti sekunde miru in je še požirek piva pravi mali podvig, saj je težko hkrati opletati z nogami, rokami, lasmi, kričati in še piti pivo. Verjemite mi, kar precej sem ga polil … Gaber(ček) pa za bobni skrbi, da se publika počuti, kot da bi bila v letu 1942, na fronti, kjer so partizani fajn tepli Nemce. No, bodimo odkriti, če bi takrat po Nemcih padalo tako, kot je tega večera padalo po bobnih, bi bila vojna precej krajša. Vsaj v naših krajih. Gaber, kapo dol! O Bocotu pa se sploh ne splača izgubljati besed. Eden najboljših frontmanov na grind sceni, pa še na kakšni zraven, če smo odkriti! Dobre pol urice pravovernega grinda, cepljenega na death in thrash metal (v novejših komadih, ki močno obetajo, tako da se nova plata že nestrpno pričakuje) je švignilo mimo za tren oka, band je vidno užival med nastopom (pa tudi pijani so bili), uživala je tudi publika, videli smo crowd-surfing in nekaj ostalih oblik izraznega plesa, pivo je teklo, vpilo in kričalo se je na vse konce in kraje in ko smo šli med pavzo ven na pivo (jebem ti mater, protikadilski zakon!) smo se zavedali, da bodo imele zvezde večera kar težko nalogo, da nasledijo ES57 na istem odru. Predvozačem za prikazano lahko le čestitamo in si želimo, da jih bomo v (vsaj) tako formi videli in slišali še n-krat.
Po (malo predolgi, jebiga, zima je tu, zunaj je mraz) pavzi pa smo dočakali še Hellbastard, ki so baje pri nas nazadnje igrali pred šestimi leti. Kdo bi vedel. Pionirji cepljenja crusta z thrash metalom, ki so na sceni od daljnega leta 1984 (med leti 1992 in 2007 so si privoščili krajšo pavzo) so še en band, ki ga leta ne motijo. Tudi oni so več kot v formi in še vedno imajo kaj za pokazat. Sekajoči crust/thrash riffi (naloga: potrgati glave), ki jih podpira brneči bas (naloga: uničiti vsaj 5% sluha vsakomur v publiki), rafalno bobnanje (naloga: držati ritem ter poskrbeti, da bo naslednji dan v ušesih fajn piskalo) in manično kričajne ter lajanje v mikrofon (naloga: pokazati, da smo true in da preziramo svet) zvenijo ravno tako jezno (ali pa še malo bolj) kot so pred tridesetimi leti. Kratki, jezni, naspidirani komadi, v katerih se najde le kakšna vrstica besedila so vedno aktualni, saj je svet le še bolj zjeban, kot je bil. Par debilov v publiki je sicer precej težilo (očitno preveč alkohola), tako da se čisto prava veselica ni razvila, je pa publika vsekakor bila zadovoljna z videnim, čeprav se je band po ene dve incidentih kar malo nazaj potegnil, ampak so več kot profesionalno zvozili svoj set do konca. Je pa res, da totalni zvočni napad, ki ga uprizorijo Hellbastard počasi postane kar malo naporen (res, niti sekunde predaha ne privoščijo publiki), ali pa sem pač spil eno pivo preveč, tako da je bilo treba med koncertom skočiti ven na čik, pa tudi sama glasba ni tako razgibana, kot recimo veseljaški grind stampedo, ki so ga pred njimi uprizorili ES57. Ampak, kdor je prišel na koncert Hellbastard, pa ni bil pripravljen na razpaljotko, si je pač sam kriv. Band, ki je v svoji karieri nanizal štiri album, nebroj demotov, split izdaj in nekaj kompilacij, nam je odigral prerez svoje diskografije, energija ni padla do bridkega konca (ko je najbrž omagal tudi kdo iz publike) in mislim, da se bodo Hellbastard k nam še vrnili. Če ste jih tokrat izpustili, si te napake ne privoščite več!
Rok Erjavec
Facebook
Twitter