(Kapa Records, 2015)
Malo je skupin, ki so sposobne izvesti popolno levitev ter izpustiti iz organizma pretekle glasbene premise preteklosti ter biti naravne. Veliko stvari, katerih se navzameš v preteklosti, se zažre v sam značaj stvaritev tudi v prihodnosti, a letos smo dobili potrditev, da se preseganje stereotipov vse pogosteje dogaja tudi na naših, slovenskih glasbenih tleh – še več: v naši metropoli. Ljubljanska zasedba The Canyon Observer je bila že po prvi predstavitvi z dvema res posebnima EP-jema, leta 2011 izdanim Chapter I: The Current Of Her Ocean Brings Me To My Knees ter le leto kasneje izdanim Chapter II: These Binds Will Set You Free, dala vedeti, da golo povprečje slovenske alternativnosti ne zadošča kakovostnim sodbam ter namenu popolnega glasbenega sproščanja kreativnih tenzij, frustracij, artizma v njihovem kvadrantu univerzuma. Medtem, ko večina tistih, ki branijo definicijsko območje post-metala in sludgea z melodiko in spevnostjo, se ljubljanski kvintet loteva introspekcije v svet erotike in čutenja, bivanjskosti in minevanja, s hrupnim mešanjem noisa, black metala, psihedelije in atmosferičnega, hudo distorziranega sludgea. Produkt tega ni kvantiteta avtorskega materiala, temveč kvaliteta in globina ponujenega. FVCK je iz dveh glasbenih prediger prehod na akt celovečerne penetracije, ki se vrši v štirih epohah ekstremnega, vnovič nič kaj nežnega ali kakorkoli bolj spevnega poigravanja s formo in vsebino.
Moderna forma metalske psihedeličnosti sloni na masivu živalske prvinskosti, potence in na debelih odmerkih psihogenih substanc, zaradi katerih je ambient dogodja temačen in bučni, pošastno počasni in intenzivni mindfuck. Po vnovični menjavi za bobni, za katere je po odhodu Saše Paljka tokrat sedel Simon Intihar, je bil čas za obračanje novega poglavja v eksistenci benda, tako so po dveh zgodbovnih ogrevanjih prišli časi za estetski eksces. FVCK bi lahko označili kot mešanico prvinskih kitarskih udarov Gašperja Letonje na masivu organsko preprostega, a efektivnega ritmiziranja Nika Franka ter Simona Intiharja, prek katerega se prelivata dve vokalne plati – živalski krik nepotešenosti in tesnobnosti grlenega Matica Babiča ter spremljevalna sanjavost Gašperjevega vokala. Matic je orator, ki si brutalni spekter vokalov death in black metala drzne prikrivati in maskirati z debelo paleto efektov. Jasnost sporočil ni glavna poanta plošče – prej so intenzivni vokali v službi slikanja mastne gomazeče sivine pesimističnega postapokaliptičnega vzdušja.
Luscious Red je pri tem krasen dramaturški uvod, ki po zvočnem, intenzivnem razdevičenju zračnega etra sveta okoli brez prisile vabi k poslušanju s prepletom hrupa in sentimentalnejših ambientalij. Vinjete natrganih in v okusno celoto lepo spetih fragmentov, ki ne govori in ne pripoveduje koherentne pridige, temveč sledi eklektični niti strastnega preigravanja, ki pa niso na slepo nametani kolaži jam sessionov. The Canyon Observer z dialogom med animaličnostjo Erosa in Tanatosa kreirajo pejzaž bolečine in naslade, nevrotična težnja po koraku naprej in višje pa se dogaja postopno in oklevajoče. Bounds Tied Tight je z mantro statike in kozmičnega odzvena piskov trenutek umiritve. Katarzični vstop bobnov in basa ter odsotnost konkretnega rifa že na samem štartu skladbe kažejo na to, da klasična formalnost v igrah podzavesti benda s slušečimi nima karkoli opraviti. Taktna aritmija pošastne, demonične oklevajočnosti penetrira globoko in se z brutalno iskrenostjo dotika centra srca, ga tlači in stiska. Bolečina in trpljenje se data čutiti v slehernem taktu skladbe, še najbolj pa v intenzivnih vokalnih iztiskih trpkega gneva iz Maticevih pljuč prek para glasilk. Po skoraj sedmih minutah sledi v skladbi akt katarze in jasnenja. Ponavljajoči udar jeklenega brnenja enega samega tona na basu ter plejade sanjavih kitar pričarajo v mislih vinjeto, jedkanico Neurosisov, Isis ter skoraj bi lahko stavili tudi Toolov, a brez sladke čistosti. The Canyon Observer mantro pretvorijo iz akta vnebovzetja v akt spusta v peklensko stanje raztapljanja optimizma. Pri tem so dosledni in kot pisci grških tragedij glavnega antagonista, ki je lahko vsak čuteči človek posamično, slikajo človeško naravo kot nekaj grotesknega, domala zloveščega. Lost In Silence vleče jekleno nit trpkosti trpljenja in mentalne osvoboditve naprej v nič manj intenzivnem šamanskem pritrkavanju tribalne ritmike in kitarskih pastelov na zgolj parih tonih, v katere se vpletajo mehki vokalni vzdihi prvega kitarista, nato pa brizgajo po platnu tudi bolj eksplicitni kriki primarnega stihoklepa zasedbe. Finalni akt s skladbo All Of Her, Mine je dejansko najbolj dinamični trenutek albuma, saj po black metalskem uvodu brutalni svet zdrsne vnovič v stanje opite upočasnjenosti, ki pa ni tu zgolj zavoljo same forme. Suspenz vseh trenutkov luči rojeva masivne utripe in brizge destruktivnosti. Vse je minljivo in vse pride na koncu do osvoboditve telesnih spon, s tem, da je zadnje dejanje albuma dejansko repetitivno poslavljanje od simetričnosti ugodja melanholije in skače iz sludgerske otopelosti v hiperenergične eksplozije black metala ter nihilizma, ki na koncu izzveni v kozmično psihedelijo, po zadnjem kršenju forme pa s statičnim presketanjem celoten svet mogočnih ambientalij kolabira sam vase ter vas pusti po zadnjem natrganem kriku: »Kill yourself!« v stanju nepopravljivega šoka in želje po še.
Šok je organski in čustveni, saj se po katarzi s soničnim svedrom med levo in desno poloblo ne zgodi nič kaj takšnega, zaradi česar bi bil univerzum ljubljanskih virtuozov brutalne metalurške psihedelije kaj bolj jasen in enostavnejši za konzumiranje ter tolmačenje. Premise depresivnosti, eklektike, prvinske animaličnosti in destruktivne post-apokaliptičnosti so le goli zarisi mej zmožnega, ki pa se je na nek način že zgodilo v preteklosti. To ni nujno slabo, saj so The Canyon Observer s povratkom v stanje lastnega zena bližje temu, da iz sebe iztisnejo tisto presežno nekaj, zaradi česar lahko postanejo iz slednikov etiket post-metalskosti (karkoli že to je) prinašalci sebi lastne luči kreative in sporočila. Tu lahko postanejo postavljalci sebi lastnega žanra, ki pa se v svoji nravi še postavlja, gradi in intuitivno tke med petimi posamezniki, ki so se odločili stopiti skupaj ter tako postali aliansa, katere zvočna in estetska podoba prav zlahka gravitira k temu, da se osvobodi spon ozkega, klavstrofobičnega sveta Zlovenije ter preide na mračno stran sveta, ki potrebuje treznitev. FVCK je prvo dejanje, ki premore vse adute, da kakovostno pretrese tudi svet onkraj Alp, kakšno pa bo nadaljevanje nadgradnje pa (zaenkrat še) ni pomembno!
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter