foto: Tilyen Mucik
Vse je ekstaza – ekstaza smrti, v metastazah minevanja pa se v svetu izpraznjenih idealov le lahko poraja nekaj novega, zasvojljivega, tudi domača glasba pa lahko prekleto dobro in korektno povzema glas novega milenija. Eden pomembnejših faktorjev domorodne alternative je od prvega stika leta 2011 tudi ljubljanski kvintet The Canyon Observer, ki se je v muzikalično matrico post-metala in neo-psihedelije odločil vtkati nekaj svojstvenega, samoniklega, razpoznavnega, a vseeno dobro hranjenega s prefinjenimi semeni sludgerske noise alianse ter primordialnih »krivcev« za nastanek žanra, ki je več od etikete – skupin Neurosis, Isis, Pelican ter ostalih sanjačev, a s pridihom umazanije EyeHateGod ter še čim. Po dveh izrednih ter dobro sprejetih EP-jih intenzivne predigre (leta 2011 izdani Chapter I: The Current Of Her Ocean Brings Me To My Knees ter leto kasneje izdanim ploščkom Chapter II: These Binds Will set you free) se preplet Erosa in Tanatosa z grmečim drobljenjem uspavanega ritma usodnosti letos dopolnjuje s prvim celovečercem FVCK, ki je svojo krstno uprizoritev dobil na prizorišču, ki še ni izgubilo svojega pridiha posebnosti ter artistizma – v Stari elektrarni poleg Metelkove. Petkov novembrski izliv vremenske morbide ter depresivne sivine je bil pravšnja kulisa za dogodje, ki pomeni za neuke neksus redefiniranja pojma alternative ter glasbene skrajnosti. Hoja po robu in onkraj loči prave umetnike od v zavetje varne sivine zavitih posnemovalcev, zato je premik v sfero šoka s polno vsebino metafizičnega in fizičnega po napornem tednu še kako pasal.
Šok je pri soočanju z materijo zasedbe The Canyon Observer večplasten. Prvi odstop od pričakovanega niza standardov je bila nedvomno izbira koncertnega prizorišča. Stara elektrarna pri Metelkovi daje pridih postindustrijske dotrajanosti, kjer muzejski ostanki preteklosti postanejo obrobna kulisa, scenografijo opečnate stavbe pa v notranjosti lepo dopolni okusno urejeni oder ter galerija sedišč. Kmalu po deveti uri se zapolnijo še zadnje vrzeli na podiju. Koncertni plac je namreč popolnoma razprodan, na odru pa se v dimu umetne megle dobro razgrevajo lampe v ojačevalcih. Statični piski in poki statike so uvod, kateremu brez ceremonijalov in govoranc sledi direktni skok v svet organske meditacije, dialoga zasedbe z avditorijem. Princip je v globalu isti, kot je bil najavljen s prvim EP-jem: masivni splet gromovniškega sludgerskega basa, umazanih naefektiranih distorzij na reverbov polnih kitarah, mišičava odštevanka fizičnega nepopustljivega obračuna z opnami srednjega seta bobnov pa se dopolnjuje z vokalno meditacijo, grleno katarzo, z apodiktičnimi verzi manj slišane intime, ki se po black metalsko zajeda v mase. Vnovična menjava za bobni, za katere je po Sašu Paljku sedel Simon Intihar, je v zasedbo prinesla malce več surovosti, več teže in udarnosti. Ostalo ostaja podobno. Napor treh akordov in preprostega rifa vešče servirata Miloš Miloševič in Gašper Letonja, k katerima brneče in prizemljeno priteguje Nik Franko, najpomembnejša opozicija pa se dogaja v avditoriju, v katerem se z mikrofonom postopno odklaplja Matič Babič. Po upočasnjenem in fizično izčrpavajočem uvodu skladbe My Will sledi doosledna predstavitev polnokrvnega prvenca. Štiri dejanja postapokaliptičnega »ne« sistemskim opredelitvam in žanrskega predalčkanja stremi k preseganju pojmov post metala. V pastelih sludgea, noise ambientalike in svojevrstnega definiranja stonerja (z black metalskimi primesmi) se mešajo nevrotično draženje živčnih končičev s hrupnim pretiravanjem, kot tudi popolna eklektika umirjenih sentimentov. Introspektivni potop v krvaveč izkaz čutnosti s skladbo Luscious Red dokazuje, da je bend v tem letu še bolj predan minimalizmu ter finim kontrastom. Krasni dialog čiste vokalne zasanjanosti spremljevalnih vokalov Miloša in Gašperja stopnjuje in metafizično nadgrajuje neusmiljeni Matic. Grlene distorzije in masivni šum efektov maskirajo besede v le eno izmed nujnih plasti glasbenega diskurza. Ta se dramaturško nadgrajuje. Bounds Tied Tight napoveduje, da ne bo govora samo o metaforičnih sponah. Postopoma se s stropa spusti okovje za telesno vpetje vokalista skupine v kavlje in vrvi. Vsi smo marionete v božanskem eksperimentu, v prizmatiki Canyon Observerjev pa se ta da videti in čutiti dobesedno, eksplicitno in šokantno. Lost In Silence je trenutek, ko se v dimu in slepečih lučeh stroboskopov zla slutnja pretaplja v dejstvo. S kirurškimi rezi in natančnim vpenjanjem postane po šamanskem intru, kjer bi prav zlahka prisegli, da nekje v ozadju malih možganov slišite didgeridoo, se meditativni uvod prelevi v akt fizične bolečine in sadomazohizme, s katerim se da glasbo in sporočilo slišati neposredneje, brez mašil in šminke. Matic se vpet konfrontira s pretresenim avditorijem. Par manj pripravljenih pada v nezavest ob pogledu na napeto kožo, kavlje in skrajni akt artističnega izkazovanja. All Of Her, Mine je pravi trenutek za korak dlje. Matic v dimu umetne megle stopi na oder in fizični dvig par metrov nad odrske deske, fizična levitacija, akt telesnega preizkusa moči volje se izvede. Kot trpeči Jezus, ki čuti ob vsem skupaj tudi erotično potešitev, se predstava šoka vrši sama od sebe. Masiv trdega zvoka se gosti in kar naenkrat zmanjkata v zvočni sliki bas ter kitara. Odpoved faze, zmeda, kaos, katarza. Nik in Miloš sestopita z odra, a se v pregretih ojačevalcih ravno pravi čas, pred finalnim udarom grmenja, vnovič pokažejo znaki življenja. Matic s priprtimi očmi izpoveduje svoj stav fizične transgresije, šamanskega prestopa v sfero manj mišljenega in bolj čutenega. Vse deluje popolno in usklajeno. Prvi spust v svet plate FVCK je doživel estetski vrhunec in da, tudi bolečina je del polne eksistence. Po debeli uri se stanje zamaknjenosti okusno in v svoji skrajnosti šokantno magnetično sklene. Kaj več v to celoto zvoka in grafične pojavnosti bi bilo nemogoče dodajati, kaj več pričakovati in zahtevati nemoralno in nehumano.
Res je, The Canyon Observer niso pedantni esteti, ki bi vam znali pihati na dušo z žlahtnimi lažnivimi formami. So žanrski prebežniki, ki stremijo onkraj žanrskih postavk. So obenem zvočno ujetniki te iste forme, pred katero bežijo, a so s svojimi limitami, glasbenim dometom benda, lepo obračunali. So eden izmed tistih momentov slovenske alternative, po katerem ne boste mogli reči, da je vse, kar je na slovenskem alternativnega, fake in brez smisla. Ambientalije nasilja in klavstrofobične preprostosti odsevajo univerzum, v katerem živimo. Človek je izgubil stik s seboj in s tistim, hja, recimo temu božanskim, nadsvetnim. Pravzaprav smo se slednjemu odpovedali namensko, se osvobodili, če že hočete, a je prav tu tisti zadnji hakeljc, zadnji moment »mindfucka«, ko ugotovite, da je vsa odrešenost spon popolna laž. Del te transgresije, miselnega prestopa na popolnoma drug čutni nivo, so s svojo odrsko predstavo lepo izpovedali fantje iz Ljubljane, bend, o katerem boste nedvomno še slišali in katere boste le stežka spregledali, saj ponujajo iskrenost, esenco, svojo vizijo sveta, povito v intenzivni kapsuli čutenja in eksistence. Vse iz kvadrantov popolne tantre, fuka, FVCKa, v katerem sta se Eros in Tanatos vnovič spela v neločljivo Eno. In to je akt, iz katerega se rojeva prava umetnost!
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter