6. 12. 2015
Ljubljana / Gromka
V nedeljo, 6. decembra, ko je pridne otroke obiskoval Miklavž, njihove mamice pa parkeljni, so v Gromki na Metelkovi godli domači črni podivjani godci Hellsword in naspidirani zajebanti iz Združenih držav, ki so si nadeli ime Lich King.
Ko so okrog pol desetih na oder stopili Hellsword je bil klub še bolj kot ne prazen, se je pa kmalu po njihovem štartu notri nabralo za dobre pol šolskega avtobusa publike. Fantje se samega dejstva, da klub ni bil ravno poln, niso ustrašili, ampak so kar takoj pičili svoj speed/thrash/(orto-old-school)black metal in to direkt v glavo! Ob njihovi glasbi pač ni treba odkrivati tople vode. Fantje so naprej in nazaj preposlušali diskografije Venom, Bathory, Hellhammer in Motorhead (pa seveda še par drugih, ampak ti štirje bandi oz. njih vplivi so najbolj prisotni v godbi Hellsword). Roko na srce, fantje niso najbolj originalen band pod soncem, je pa res, da neverjetno sedejo, ko človek stisne pivo ali dva (preveč) in se mu ne da razmišljati, ampak ga zanima samo žur. V polnem klubu bi že njihov nastop izzval norišnico, moshanje in ostalo, tako pa smo bili v publiki malo bolj statični, ampak smo vsekakor uživali v old-school veselici, ki smo ji prisostvovali. Tudi band se je zabaval, odigrali so en nov komad, ki, po demo izdaji Blasphemy Unchained (2011) in EP-ju Sounding the Seventh Bell (2014), napoveduje novo plato in uganite, kaj se bo v glasbi Hellsword spremenilo? Ste rekli: popolnoma nič? Bravo, zadeli ste v črno. In to vsekakor ni slabo! Če nam bodo fantje večkrat v živo servirali kitarske riffe in solaže, ki nas vrnejo v 80-ta leta prejšnjega stoletja (in nas vsakič znova spomnijo, da je v metalu že en kitarist lahko več kot dovolj), brneče in hreščeče basiranje, rafalno bobnanje in dvojni vokalni napad podivjanih zveri, ga bomo pač večkrat zažurali z njimi. In ne bo nam hudega!
Zvezde večera, Lich King, so pa druga zgodba. Band se v svojih komadih (skoraj) vedno zajebava in v Bay Area thrash metal (glasbeno) ne prinaša nič novega, v živo pa so vsekakor zabavni. Klub se je lepo napolnil, ozvočenje je bilo prepotiho (ali sem jaz star ali pa sosedje in policaji težijo), folk in band pa na obratih za žur. Glede na to, da mladci pičijo orto naspidiran thrash metal, se je tudi folku hitro odpičilo. En model tam pod odrom (mislim, da je bil iz Avstrije, kar tudi precej pojasni) je znal vse njihove komade na pamet in je bil gonilo žura (čeprav ga je v mosh-pitih kar najebal …), sledilo pa mu je tudi slabe pol dvorane, tako da fešta je vsekakor uspela. Band ga je na odru žural skoraj toliko kot folk v dvorani in med koncertom so od člana publike dobili rundo žganega (kurc, kaj pa je thrash, če niso nažgan?!), ki je seveda niso zavrnili. Pred in po rundi žganega je bilo z odra slišati res hitre prave old-school thrash riffe, ki ob primerni glasnosti trgajo meso s kosti. Hitroprsti basist je skrbel, da tudi bobnarju, ki je (presenetljivo) deloval, kot da bi brez težav bobnal še kakšno prestavo hitreje, ni bilo dolgčas, pevec pa je bil primeren dirigent, ki je publiko poganjal v mosh-pit, skrbel za redno čupanje in vzklike zadovoljstva iz dvorane. Se pravi, thrash metal kot se šika in tudi dejstvo, da zna glasba Lich King po uri nastopa postati malo monotona tega ni moglo pokvariti. Fantje so v svoji karieri, skupaj so dobrih 10 let, izdali 5 albumov, 1 EP ter 3 single, in od totalno zajebantskega banda, kar so bili na začetku kariere, prišli do malo bolj resnega thrash banda, ki pa najbrž nikoli ne bo masovno znan in priznan, morda tudi zato, ker ravno originalni niso. Še enkrat poudarjam: so pa zabavni in orto naspidirani! Kot se seveda spodobi so odigrali prerez diskografije in videnem ne gre kaj očitati, band se namreč očitno zaveda svojega dometa, še enkrat pa se moram spotakniti od glasnost ozvočenja, ta je bila namreč občutno prenizka. Ampak, jebiga, tudi to smo preživeli.
Rok Erjavec
Facebook
Twitter