Jegulja
15. 1. 2015
Ljubljana / Orto bar
V petek smo za zaključek napornega delovnega tedna, za začetek napornega vikenda (ker so pač vsi) in nenazadnje, zaradi 14-te obletnice Dirty Skunksov, ki nam (ob pomoči svoje ekipe, seveda) že (pazi to) 14 let v smrdečo Ljubljano in tudi drugače precej zatohlo kuro (predvsem v glavah večine prebivalcev), vozita male in velike bisere underground, alter in kar je še podobnih scen, vandrali v Orto bar, da vidimo to čudo, ki se mu reče Dirty Skunks Fest.
Že sam obet štirinajstih bandov, treh odrov in enega večera je dal vedeti, da bo naporno. In je bilo. Ampak, bilo je tudi nad dobro!
Začeli so, ob bogokletni pol osmi večerni uri, v Orto hali, Carnifliate iz Velenja, ki so v preteklosti že znali navdušiti. Pred še redko posejano publiko, od podpori primernega ozvočenja so odpičili svoj set death/groove grinda (a gre to sploh skupaj?) in vse kar lahko rečem je, da je velika škoda, da niso igrali kasneje. Njihova zajebantsko/brutalna vizija metala, ki jo gor drži veselo bobnanje, (rahlo) neizkoriščena basistka (v glasbenem smislu, da ne bo pomote) in dvojni kitarski napad, ki ne odkriva tople vode, ampak seka na polno, ter seveda vokalist, ki growla, kruli, kriči in se tudi na polno zajebava, je garancija za žurko. Če je le pod odrom dovolj folka … Ej, pobje, kdaj bo plata, jeba vas bog?
Ko smo spili pivo so bili na istem odru že Release The Ectoplasm, ki očitno tripajo na glasbo juga ZDA, kar ni ravno moja čaša piva … Ampak, glede na to, da sem imel v roki že novo pivo, sem jim dal šanso. In sploh niso slabi. Sicer čez nekaj pesmi postanejo rahlo monotoni, je pa to najbrž predvsem stvar osebnega okusa. Pevec bi lahko poskušal peti malo manj skozi nos (se opravičujem, če to dela nalašč, potem naj kar nadaljuje), bobnar bi lahko igral malo hitreje, ampak celotna zadeva se lepo vali naprej, in če imate radi stoner, sludge in kar gre še žanrov v tej smeri, si jih vsekakor oglejte, ko bodo naslednjič igrali v vaši bližini. Je pa res, da ravno aktivni v tej smeri niso …
Kmalu je začelo pokati tudi v starem Orto baru, kjer sem cca 20 let nazaj tudi sam imel inventarno številko, in kot prvi so nas stresli hardkoraši Trifail. V polnem placu (kar ni težko, ker je pač majhen) so odšopali set kratkih HC razpaljotk, kjer bobnar igra, kot da se mu mudi na zadnji vlak za Brežice, basistu roka trza po strunah, kot v prvem stadiju abstinenčne krize, kitare oponašajo zvok roja čebel, pevec pa kriči in laja v mikrofon. To je no-bullshit HC! Fantje, bravo! Ful so mi bili všeč.
Potem sem se odmajal nazaj v halo, pogledat The Hoax Program. Fantje iz Ajdovščine se deklarirajo kot HC/stoner band in točno to tudi so. Lepo polna hala je lepo sprejela njihovo kombinacijo ameriškega HC-ja (stare šole) in mastnih riffov, ki smrdijo po starih Black Sabbath in The Hoax Program so vsekakor še en band, ki si v bodoče zasluži več pozornosti in folka na koncertih.
In, ker sem bil že precej pijan, sem si rekel: »Kurc, grem pa še v klub malo!« In prišel na začetek nastopa Burn Fuse. Po dveh komadih sem opazil, da mi metalcore, tudi če sem pijan, nikakor ne sede, je pa treba priznati, da so imeli fantje kar številno publiko, ki je očitno uživala v njihovem nastopu.
Sam pa sem preventivno hotel malo na zrak na čik in do konca spit pivo, vendar me je prej potegnilo nazaj v bar, kjer so ga žgali In The Crossfire. In žgali so ga konkretno. Zmetaliziran HC ni godba, ki bi jo doma non-stop poslušal, mi pa (če je kvaliteten seveda) v živo vedno paše! Verjemite mi, fantje so hudi kvalitetni! Živalsko kričanje, ki ga iz sebe spušča pevec je v zrak pognalo poln plac folka, ostali člani banda pa na odru (in pod njim) uprizorijo divji »ples«, ki skozi celoten nastop grozi, da bo placu dvignil streho ali pa vsaj podrl kakšno steno. ZA-KON!
Na čik je bilo treba it, tako da sem začetek nastopa Jegulja malo zamudil, ampak ni bilo panike, saj se že poznamo. Trojka brez basista, torej bobnar in dva kitarista, ne potrebuje niti vokala, da človeka posrka v svoj stonersko/doomerski svet. Jegulja so v svoj termin sedli »kot ata na mamo«,da so malo umirili nažiganje, ki je v glavi še odmevalo po prejšnjih bandih in so pred številno publiko lepo zabluzili, nas umirili, nam omogočili, da gremo v kadilnico na ene dva čika in na splošno odigrali zelo dober koncert, ki nas je lepo pripravil na nadaljevanje večera …
Ki je bilo malo bolj brutalno. V baru so namreč sekali Final Approach. Kljub temu, da so v istem placu pred njimi na polno sekali In The Crossfire, so Final Approach letvico postavili še malo višje. Skrajno vesel HC s pomenljivini besedili, pijana publika in vesel band. Kaj še rabiš? Čisto nič.
In potem mi je začelo zmanjkovati moči, tako da sem ob zadnjem piru v hali pogledal še fenomenalne Paragoria. Stari mački domače metal scene so brutalno, udarno in s kirurško natančnostjo preigrali prvenec Decomposition Of Mind, ki je po moje še vedno ena od najboljših domačih metal plat vseh časov! Ker svoje inštrumente še vedno obvladajo do bolečine se je publiki trgalo, jaz pa sem počasi kuril zadnje rezerve energije in jo med njihovim zadnjim komadov pobrisal domov.
Prepričan sem, da se je žur nadaljeval do jutra, žal pa mi je, da nisem dočakal Panikk, ampak jebiga, nenazadnje sem samo človek.
Le želimo si lahko, da bosta Dihurčka smrdela še dolga leta, nas seveda še razvajala s fenomenalnimi koncerti, če bosta pa vsako leto organizirala tudi kakšno podobno zadevo, kot je bil tale festival, se pa tudi ne bomo pritoževali.
Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter