(Moonlee Records, 2016)
Začel bom s preprosto provokacijo in osnovno tezo: prostor definitivno definira človeka in pušča poseben pečat na duši, zato ne preseneča, da razprti, odprti prostor Prekmurja že dekade definira povsem drugo poetiko na povsem drugi ravni kot z ozkimi zidovi in fizičnimi mejami omejeni Homo Slovenicus. Iz tega konteksta so se že pred leti s povezovanjem v Prekmurje Noise Conspiracy povezani umetniki kova Bekko, Manul, Sphericube, Psycho-Path povezane duše povsem naravno in samodejno lažje našle na isti strani okopov v skupini, ki pod imenom Werefox že skoraj pet let vdihujejo potentno sapo v jadra slovenske alternative, ki je veliko več kot slovenska. Werefox so bili že po izidu prvenca I Am Memory povsem upravičeno označeni za fenomen, ki glasbeno presega margino slovenskosti in servira veliko več kot tipični rock po meri preprostega Slovenca, kdorkoli že ta je. Visoko zastavljeni standardi so porajala vse višja pričakovanja kritikov in publike in domala težko si je misliti pod kakšnim bremenom so se Werefox znašli v hipu, ko je bilo po letu 2013 potrebno obrniti nov list ter na novo prazno stran iztisniti nekaj, kar bi bilo vredno imena Werefox, ne da bi dišalo po ponavljanju, repeticiji, po tisti tolikokrat slišani recepturi povprečnosti, zaradi katerega na slovenskem tolikokrat slišimo za tiste genialne glasbene enodnevnice, ki po prvem večjem hitu težko naredijo še kaj več kot da se ujamejo v niti lastne melodike, metrike, podobe ali artistične konstrukte. Prav zato je bila druga plošča Das Lied der Maschinen najtežje in z največ strahu pričakovano nadaljevanje zgodbe s krasnim uvodom.
Naj nemudoma povem, da je novo poglavje v mantri mistike, sanjavosti in iskrene glasbene opozicije svetu končno tu in da je bil sleherni strah pred tem, da so bile limite že s prvencem dosežene, povsem odveč. Das Lied der Machinen se za oporno točko izbira mehaniko eksistence ter čutenja ter poskuša na sebi lasten način odgovoriti na vprašanje, ali je tudi najpopolnejši stroj kadarkoli sposoben čutenja. kot so bogovi nekoč davno po davnem mitu zgnetli človeka iz gline ter primordialnemu Golumu vpihnili dušo, ga definirali s čustvi ter mu dali zavest o eksistenci, se je o tem začela spraševati tudi od Boga odmaknjena znanstvena srenja. Leto dni po ekranizaciji izjemnega filma Ex Machina se s svojo Ex Machino soočajo tudi Werefox.
Ekspresivni deveterec mastnih podob, ki z debelimi pasteli organskosti črtajo mejo med bitjo in nebivajočim, med dušo in lupino, se začne udarno s skladbo Orange Red. Krhkost, ranljivost, na drugi strani pa s sempli natrganega diha, krika, vdiha sintetične sape prepojeni prvi singel ponuja več kot le kontrast med črnim in belim. Po uvodnih Bekovih kitarskih nanosih krhke in ranljive kitare zadonijo masivni bas in suvereni bobni, nato pa se začne igra kakovostnega preigravanja s tem, kaj je realno in kaj ne. Melee s svojim markantnim, ženstvenim, a nikakor ne presladkim ženskim vokalom vtira v ušesa krasne verze nevrotičnosti bivanja, zaradi katere ni možno obstati na mestu. Skoraj stonersko valovenje, ki koketira s fragmentirano kitari QOTSA ponuja več kot le rockersko sprostitev. Če je David Bowie s svojim Ziggyjem Stardustom družil človeka in zvezde, saj smo vsi ustvarjeni iz zvezdnega prahu, se Triads s svojo natrganostjo stapljajo z isto materijo na precej bolj hladen, metodičen način. Umazani rif ter verzi o ognju na nebu ter smrti servirajo v drugo bolj zavajajoči občutek pesimizma, bolj negativnega podtona, ki ga I Am Memory ni ponujal, a je tudi v bolečini veliko tiste lepote, ki gravitira k prevladi teme nad lučjo.
Storm Stay Out s skoraj wovenhandovskim podtonom (z izjemo tega, da Melee za svojo mantro ne potrebuje megafona in šumečega zastiranja svojih verzov v nerazumno gmoto) obljublja nekaj bolj meditativnega, a vseeno plesnega obenem. Werefox se iz komada v komad levijo, preoblačijo, snemajo maske in odkrivajo, kar se skriva za poslednjo masko od vseh. Iščejo bistvo duše in s tem tudi človeka, pri tem pa v nebesedni komunikaciji vseh gradnikov celote gradijo provokativni kolaž sočne glasbe. Magic Man z baladnim dotikom bolj suspendiranega draženja ušesnih končičev širi paleto aranžmaja v smeri country bluesa, kot bi ga v fazi optimizma pletli Pearl Jam. Si skoraj zlahka predstavljam prizor, v katerem si je Melee sposodila Eddijev mikrofon ter vpletla v nikoli izdani ali spisani B-Side plošče No Code svojo noto. In nato nova metamorfoza. I Wanna Swim se z radioheadovskim stopnjevanjem in nanosi krasnih sladkih plasti senzualnega postopnega dramila iz eksistencialnega polsna. Izbruhi mnogoterih kitar, bas, bobni in prek vsega mantra na delayih mešajo karte alternative, popa in dajejo s svojo bolečo himničnostjo avtentičen prizvok werefoksijanske estetike. Precej bolj surovi Holy Rage odpre več prostora distorzijam, ki pa v japonsko zvenečem bluesu z orientalskimi gravurami ne more skriti očaranosti nad deželo vzhajajočega sonca. Mašine razpirajo svoje oči in razpirajo kokone svoje izklopljenosti, jezo pa je moč ubesediti tudi kot upočasnjeno zaklinjanje. Izvrstno!
Omnisentient je meditacija v smeri pomiritve s svetom. Kot bi izpod celote resoniral vpliv Toma Waitsa, v senzualni erotiki sladkega mastnega postajanja pa je slutiti mir, spokoj, obenem pa hiperenergično vsemogočnost. Popoidni Divination je predzadnji udarec, pritrkljaj kristalno prečiščenega, domala bolečega in precej nalezljivega optimizma, ki pa z velikim finalom skladbe Radical C 7 po skrbno načrtovani sekvenci zvokovnega programiranja draži in daje slutiti, da so tema, konec in doseganje zadnjega platoja tokratnega leta v skrivnostni svet neskončnih možnosti domala tu. Skoraj osem minut stopnjevanja se zgosti v katarzični spust v praznino Niča. Himnična pripoved strojev, ki smo dejansko posredno prek reprogramiranja mi sami, se sklene v popolni krog. Začetek je lahko konec in konec vnovični začetek. Cikli so sklenjeni.
Če je bil I Am Memory izkaz o tem, da je luč nadvladala težke masive težko razumljivega alterja, so v drugo Werefox dokazali, da je v štiridelno telo zasedbe v pravem okolju in s pravimi ljudmi sposobno iz sebe iztisniti še kako močno sapo. Ni vse v principu hrupa in privijanju zvočnikov k stanju popolnega razpada. Tokrat je dominacija moči prišla na plan tudi s pomočjo manj decibelov in manj šokantnih pomagal, ki jih Werefox v svojem bistvu niti ne potrebujejo. Popoidna substanca prvenca se je marsikje pretopila in s pomočjo bolj intelektualno dovršenih katalizatorjev glasbenikov s pravo mero občutka za ritem besed, za metriko zvoka, za paleto organskega in umetnega prelila vnovič v nekaj takega, kar si nismo uspeli napovedovati in pričakovati. Da, tudi drugo dete lisicodlakih oratorjev posebnega zvoka je lepo in prekleto lepo dopolnjuje prvenec, že zdaj pa se lahko vprašamo kaj bo prinesla prihodnost? Vsekakor nekaj posebnega, neslovensko poslušljivega in prekleto dovršenega – to lahko napovem že danes!
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter