Behemoth
In popolnoma vseeno je, da se je to zgodilo na t.i. valentinovo, torej 14. februarja, leta 2016.
Kljub zgodnjemu začetku tegale pravega, malega festivala, v organizaciji Dirty Skunksov, je bila velika dvorana v Šiški ob 18.45, ko sta svojo blasfemijo začela zganjati Dagon in Incubus, bolj znana kot Inquisition, že lepo polna.
Inquisition, ki na vrata pekla trkajo od leta 1988, so bili v začetku baje thrash metal naravnani, od leta 1994 naprej pa plujejo po black metalskih vodah. Njihov oz. njun black metal, ki gre sicer v špuro kakšnih Mayhem in Immortal, je zgrajen samo z močjo ene kitare, živalskega bobnanja in mrtvaškega vokala. Moža na odru nista prav nič ne pogrešala še kakšnega člana posadke, ampak sta suvereno, s pravim »fuck off world« black metal odnosom napadla vsak svoj inštrument in slušne kanale obiskovalcev. Kot rečemo, metal, ki temelji le na kitari in bobnih je vedno v nevarnosti, da postane monoton, ampak v primeru Inquisition se to ne zgodi. Hitri, brneči riffi, ki na nepričakovanih mestih postanejo skorajda melodični, vokal, ki itak prevzame vlogo še enega inštrumenta in pravo old-school black metal bobnanje, ki ne temelji na (pretirani) uporabi dvojnega bas pedala, so prava popotnica na potovanju v vzporedno vesolje, kjer sonce sicer nikoli ne sije, zato pa glasba Inquisition lepo pokaže pot v pekel. Za svoj nastop tega večera ter splošni odnos do sveta in black metala že od pamtiveka si fanta zaslužita le pohvale. Je pa res, da sta black metalca, tako da ju za naše pohvale najbrž boli kurac…
Za death metal intermezzo so poskrbeli Švedi Entombed (A.D.) in še vedno ne nameravam razpravljati o njihovem imenu ali sporu glede le-tega. Kot pred letom in pol na Metelkovi so tudi tokrat postregli s set-listo, ki je bila sestavljena iz klasik žanra, ki so ga sami postavili in definirali (death‘n’roll), kot so Wolverine Blues, Left Hand Path, Stranger Aeons … in parimi komadi z obeh albumov trenutne inkarnacije zasedbe (Back to the Front iz leta 2014 in letošnjega Dead Dawn, ki uradno izide 26. 02.), recimo Midas In Reverse in Second To None, ki za vsem dobro poznanimi klasikami ne zaostajajo popolnima nič. Za njihovo glasbo in nastop še vedno velja vse, kar je bilo napisano tudi za njihov prejšnji ljubljanski koncert, je pa res, da je bila publika tokrat bolj black metalsko orientirana, ura pa zgodnja, tako da je trajalo nekaj časa, da so se stvari postavile v red … Ko so začeli igrati pred polno dvorano, je bilo ozvočenje na sobni jakosti, temu primeren pa tudi odziv publike. Band ga je na odru sicer žural, so pa lepo nakazali, da jih mlačen odziv dvorane dolgočasi, tako da se je posledično tudi publika začela prebujati. Sicer ne vem, ali se je žur stopnjeval zato, ker je bilo ozvočenje z vsakim komadom glasnejše (res pa je, da sem bil tudi jaz z vsakim komadom bližje odru), ali zato, ker so Entombed po nas sekali s svojimi umazano-žurerskimi metal poskočnicami, ampak na koncu nastopa smo bili zadovoljni vsi. Band zato, ker je očitno prebudil publiko. Publika pa zato, ker je dobila svojo dozo garažno umazanega death metala, cepljenega na zajebantski rock‘n’roll in legendarni frontman LG Petrov je bil spet nasmejan do ušes.
In potem Immortal …. ammm, pardon, Abbath. Ampak bodimo odkriti, mirno bi lahko igrali tudi Immortal. Glasba, kjer ima prste zraven kultni zajebant Abbath je v svojem bistvu namreč vedno enaka. Ledeno hladno black metal, ki se močno zaveda, da se je ves metal pač začel s heavy metalom. Itak smo vedeli, da bodo poleg komadov z Abbathovega letos izdanega samonaslovljenega albuma (To War, Winter Bane, Count the Dead …) igrali tudi Immortal klasike (npr. Nebular Ravens Winter, All Shall Fall), komad Warriors njegovega tretjega projekta I, ki je, žal, uradno še vedno na pavzi, pa tudi ni bil ravno presenečenje. In tako nas je Abbath popeljal skozi prerez svoje dosedanje kariere (no, vsaj njenih pomembnejših delov) in folk mu je pridno sledil. Meni osebno se zdi, da je bil Abbath vrhunec večera. Glede na to, da svoje glasbe nikoli ne jemal smrtno resno, je tudi publika sproščeno žurala, ledeno mrzli riffi so kot ledene sveče počasi prodirali v podzavest vsakega obiskovalca, bobni so lepo zabijali žeblje v krsto, vokal pa nas je peljal šest čevljev pod rušo oziroma led in vsekakor smo z nastopom Abbatha in kompanjonov dobili prvovrstno black metal veselico!
Redni obiskovalci naših odrov in tokrat zvezde večera, Poljaki Behemoth, pa na tokratni turneji svoji zadnji atudijski album The Satanist (2014) odigrajo v celoti. Glede na to, da mi album ni ravno nek glasbeni presežek, sem se pri njihovem nastopu bolj osredotočil na samo teatraličnost nastopa, glede na to, da lahko glasbo z albuma mirno poimenujemo pompozno/simfonični black metal in občutek imam, da je to storil tudi band sam. Vse skupaj je namreč delovalo kot dobro naštudirana gledališka predstava, kjer pa je sam glasba žal drugotnega pomena. Kot vsi vemo, so se Behemoth z albumom The Satanist, ki naj bi redefiniral ustvarjanje zasedbe po Nergalovi, skoraj usodni, bolezni, vrnili v black metal vode, je pa tudi treba priznati, da so bili na začetku kariere (cca. prve tri plate) inovativni black metalci, na The Satanist pa pač niso. Preprost, prežvečen black metal, ki se šlepa na skandinavsko šolo in se ne trudi najti kaj novega v samem žanru. Fanom se je sicer trgalo, in predstava je bila popolna, vendar je to tudi vse, sploh glede na to, da so grdo ignorirali stare klasike. Sicer nisem ravno gledal na uro, ampak se mi zdi, da niso igrali niti 90 minut. Ne ga srat, fantje!
Torej, za v bodoče, morda malo več poudarka na glasbi in sami izvedbi le-te, glede na to, kakšne bisere je najti v Behemoth diskografiji in malo manj teatra … sicer se zna baza fanov zadeve kmalu zasititi … po moje.
Pod črto pa je treba napisati, da je celoten dogodek minil v veselem vzdušju, kot se za pravi black metal (z death metal intermezzom) koncert spodobi in ko smo šli domov, smo si najbrž vsi želeli, da naslednjega dne ne bi bil ponedeljek, ampak, vsega človek pač ne more dobiti …
Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter