Werefox
11. 2. 2016
Ljubljana / Pritličje
Iskrenost v glasbenem izrazu ne pomeni zgolj visoke ločljivosti zvoka, temveč je kakovost merljiva v tem, da se za briljantno zvočno podobo predstavlja koherentna zgodba. Ostra in lucidna estetika pa premore poleg čistih form in simetrije linij tudi filozofsko globino, izvajalcu lastni patos. Redko lahko povem, da sem dejansko ponosen na to, da živim v Sloveniji, saj pojem slovenskosti potegne za seboj kolateralno komplekse majhnosti, zagrenjenost, samodestruktivnost ali zelo ozkogledo prizmatiko tega, kaj naj bi bil pojem kakovostnega, a pri prekmursko-vseslovenskih Werefox se to da povedati brez sramu na glas. Pravzaprav so Werefox skupina, ki je izstopila iz okvirjev slovenskosti še pred svojo stvaritvijo, v estetsko polnih kolažih zasedb Manul, Psycho-Path ter Sphericube pa stkala sebi lastno visoko raven kvalitete v glasbenem in izraznem smislu že s prvencem I Am Memory. Le tri leta po prvem stiku s paradigmo izvenserijskega alter mojota se je v svet povil že drugi plošček – Das Lied der Maschinen. Pripoved o strojih, ki hrepenijo po duši in si drznejo po zgledu znanstvene fantastike, metafizike, misticizma ter filozofskega samoizpraševanja spraševati o temelju čutenja, bivanja in bivanjskosti je po tisočih ciklih na predvajalniku zahtevala tudi preverjanje tega, da kemija funkcionira tudi na odru. Po prvem ogrevanju na festivalu MENT, ki se ga žal nisem mogel udeležiti, je sledilo dejansko prvo dejanje samostojne podpore plošči z nastopom v ljubljanskem lokalu Pritličje.
Ali lahko kemijo vesolja vliješ v ušesa množicam s polno močjo v prostoru, ki se s kvadraturo prav zlahka primerja s klavstrofobično majhnim Channelom Zero ali borovniško Arterijo (če ni celo manjši …) je bilo prvo vprašanje, ko sem malce po deseti uri zvečer na četrtkov večer vstopil v majhno dvorano, katere kulisa so bili kamniti opečnati oboki, ogledala, diskretna osvetljava pa je razkrivala, da bo v dvorani prostora morda za dvajset ali trideset ljudi. Polovico prostora je zasedel oder, na katerem so se ogrevale lampe ojačevalcev, na tleh pa je bil ves podij zaseden z efekti, mikrofoni, bobni ter ostalo opremo, ki je nujna za polno izstrelitev v Werefox stratosfero. Mašinerija brez ljudi ne pomeni nič, pri prekmurskem četvercu pa lahko že uvodoma govorim o izvrstnih ljudeh s srcem na pravem mestu. Na levo stran odra se je postavil v alternativno črnino odeti Bekko, za atipično lesketajoče bobne je sedel David Halb, tokrat izjemoma po vintage kitari seže Manuel Hahn, kot zadnja pa se z intenzivnim kontrastom rožnate in punkerske črnine postavi vedno neposredna Melee.
Oster štart večera po uvodnih distorzijah skladbe Holy Rage zajadra v sfere japonsko zveneče polne poetike o odrekanju lastnemu imenu v imenu ljubezni. Ravnovesje med vsemi gradniki funkcionira prijetno brneče, le vokala se morda sliši malce manj kot bi v prvih vrstah stoječi pričakovali. Intenzivna uvertura stavi na bolj upočasnjeno utiranje balzama ognjene privlačnosti. Strupeno intenzivna kitara se v maniri velikanov devetdesetih zažira v možganski korteks, ritmični urok zibajočih bokov pa se nadaljuje z bolj radoživim, bolj popoidno bluesersko našpičenim nadaljevanjem s Storm Stay Out. Melee na oder povabi ključna soustvarjalca plošče – izvrstnega producenta ter senzualnega kitarista Hannes Jaeckla ter Mojco Krevel, vokalistko zasedbe Niowt. Plesna premetanka in premešanka vinjet novega ploščka ne servira glavnih adutih že v samem štartu, a dobro uigrani splet vintage zvoka ter moderne ustrojenosti bolj nevarnih, bolj neposrednih, predvsem pa bolj ostrih Werefox pa iz čutne algebre umika sladkobo in streže z bolj neposrednim, na trenutke prav manično provokativnim pridihom ravno prav zagrenjenega nestrinjanja s statusom quo družbe. Senzualnejše nadaljevanje z lepim duetom temnega Mojčinega vokala ter precej višjim, a tokrat ravno prav raskavega vokala prvega grla zasedbe Werefox predstavi zasedbo v bolj sanjavih, melanholičnih, a prijetno čutnih podtonih skladbe Omnisentient. Lep preplet obeh kitar, Hannes mimogrede pade v celoto kot krasni dodatek, ki Bekkovo lepo poigravanje s čutnim mešanjem efektov lepo dopolni, se lepo dopolni z ritmično sekcijo, ki ne pretirava z ničimer. Po rahlem komunikacijskem šumu med člani benda sledi nekaj lažjega, bolj lahkotnega in manj obremenjenega z gravitacijo teme – svetli Divination pomeni le bolj popoidno ogrevanje za preskok v težko pričakovani ognjeni center večera.
Orange Red je nedvomno en močnejših adutov nove plošče. Ravnovesje med tipajočo in nato trdno stiskajočo sočno kitaro ter umazanim, prav prijetno rohnečim basom ter udarnimi bobni dodatno začinjajo stihi o ranljivosti, izpostavljenosti več kot črno-belim kontrastom eksistence. Melee na trenutke vokalno izgine v kopreni intenzivnih plasti efektov, dinamični moment pa v potu truda in res intenzivnega garanja dopolnita Manu in Bekko. Seksi erotika rušenja stereotipov zvočno funkcionira tako, kot to pričakujem od prvoligašev svetovnega kova, ta magnetizem želje po preboju v stratosfero pa se tokrat dogaja v hermetično zaprti kvadraturi majhnega prostora, v katerem se s slehernim vdihom tridesetih pljuč gosti z emocijami zgoščeni zrak, v katerem pa se da s priprtimi očmi vsaj malce odmisliti svet in zaplavati v prostem slogu postopne razelektritve. I Wanna Swim po U2-jevskem uvodnem pritrkavanju bobnov in basa vtre spet več kontemplativne sanjavosti ter dihotomno nevarne kričavosti dobro kalibriranega Mustanga na levi strani odra. Temačno obredje se lepo dopolnjuje s Hannesovim dodatkom belega Explorerja, zakar menim, da bi morali Werefox morda začeti razmišljati o zaposlitvi ali vsaj priložnostnem delu drugega kitarista, ki daje v celoto prepotrebne konture, ki funkcionirajo fenomenalno. »Predstavljajte si, da je odbila polnoč in da se bližamo peti uri zjutraj, vi pa ste v zakajenem baru in to naj bo vaša mentalna kulisa za nadaljevanje,« napove enega bolj atipičnih, a vsakemu fanu Pearl Jamov všečnega Magic Mana. Ne morem se otresti asociacije na No Code, a Werefox terajo svoj ravno prav natripani blues s sebi lastnimi obrati dobrega počutja. V celoti je čutiti popolno zlitje vseh elementalov, ki pa so na trenutke namensko zadržani, spet drugič pa kakovostno frustrirajoči in hvala bogu ne dopuščajo zdrsa v sfero monotonije. Bolj rušilni udar prvega singla Triads zvabi na oder Mojco in Hannesa, temačna izštevanka minevanja trenutkov pa dotika na ravno pravih mestih. »Cause to walk into you is like walking in an empty room,« je verz, ki se s suspenzom gravira v podzavest odtujenega majhnega človeka, Werefox pa z ognjem in mečem intenzivne glasbe silijo v stanje predramljenosti. Rad imam to igro luči in temačnega, ki s sklepnim dejanjem Radical C 7 daje piko na i res izjemnemu drugemu dejanju, ki funkcionira drugače kot so funkcionirale podobe izpred treh let nazaj.
Prav zato je bil set z rahlo ločnico razdeljen na novosti in na par trenutkov preteklosti, saj je nasilno mešanje nemogoče in bi se pretrgala estetska nit zgodbe o prebujenju organskih strojev, ki presegajo futurizem Blade Runnerja in se pripoveduje organskim družbeno programiranim strojem v publiki. Na drugi strani je nekaj bolj optimističnega, a vseeno tako sladko pogrešanega. The Redneck Genious Story zveni bolj žmohtno kot je zvenel na tisti usodni januarski večer leta 2013, ko sem se vnovič zaljubil v trendseterski moment prekmurskih Smashing Pumpkinsov. V celoti je prekleto slišati prijeme, ki bi jih pripisoval Corganu in prijateljem v eri Siamese Dreama ali Gisha, a Werefox navkljub mogočni igri asociacij niso posnemovalci. Seksi preskok v preteklost se nadaljuje z bolj plesnim diskom orientalsko zveneče skladbe Beyond Mercy, da se lahko spustimo po srebrnih nitih optimizma na površje Lune s skladbo Fun On The Moon, ki tako lepo dehti po devetdesetih. Ne, ne gre za nekaj slabega, saj so sentimenti ob dobri glasbi, če spomnijo na zame zlato dobo popolnega dogodja, popolnih harmonij in popolne naracije, v kateri je bilo vse na svojem mestu, alternativa rocka v opoziciji brezhrbteničnemu popu pa je dajala mnogo razlogov za veselje do poslušanja, identificiranja z bendi iz te in one strani oceana, ne da bi ob tem zmogel sebi in drugim pripisovati trendizem ali zaslepljenost z golo formo. Dobre glasbe, dragi moji, očitno ne manjka niti na naši strani Alp. Prav zaradi tega je March Of The Finest krasni balzam za dušo in telo, Melee pa v kontekstu nevarne princeske iz alter podzemlja družno s fenomenalnimi glasbeniki iz zasedbe Werefox seje krasna semena ponovne vere v višje standarde glasbe, ki je lahko tako svetla kot tudi temna obenem, ne da bi bilo ponavljanje vzorcev nuja, sledenje trendom pa nekaj samoumevnega. Sklepni Urgency sklene intimni večer s sprehodom pevke do prvih zgoščenih linij sicer zadržane ljubljanske publike. Brezkompromisno, navkljub očitno precejšnjim težavam z glasilkami in počutjem s februarjem in ljubljanskim mrazom prežeto grleno čakro.
Werefox se v iskanju formule lastne duše predajajo popolnosti ravnovesja interne dušne estetike ter magnetizma tistega krasnega starega, a nikoli preživetega zvoka, ko prsti zdrsijo po vratu kitare, druga roka pa privije potenciometre na efektih in ojačevalcih, namesto ritem mašine pa čutite potisk zvočnih valov izpod open živega bobnarja in prekleto masivnega basa. V kalkulaciji lepote iskreno funkcionira vse, zato lahko res samo upamo, da se bo intenzivna bitka s svetom in časi, v katerih bi lahko človek včasih kar brezciljno taval in negibno ždel, dinamično nadaljuje tudi vnaprej. Werefox si s te strani zaslužijo vsekakor več odprtih vrat tudi onkraj skrajno omejenega sveta Slovenije, prav nič pa se ne bojim, da bi jih občutek uspeha, slave in boljših možnosti za kakovostno predstavitev kakorkoli pokvaril, saj imajo prekmursko-ljubljanski Prometeji in nosilci plamenice kakovostne alternative srce, misli, dušo, jezike in prste na pravih mestih. Del tega maratona do stanja preboja izven težnostnega polja dometa realnosti je bila tudi uspešna izstrelitev druge zbirka polnih sentimentov. Vse je dovoljeno in sanje je možno dosanjati, ostanite le zvesti sami sebi ter ne nižajte ravni visokih standardov do sebe in sveta okoli, bi dodal sam, iz tolmunov iskrenega truda ter srčnosti pa se bodo po nuji kozmičnega reda nujno razbohotili plameni lisicodlakih kresov, ki bodo osvetlili svet ter vrnili glasbi prepotrebni draž, zaradi katerega je vredno živeti, čutiti in dihati za jutrišnji dan novih muzikaličnih darov ter presenečenj. In prav bo tako – tudi po vaši zaslugi.
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj
Facebook
Twitter