Werefox
Malo je glasbenikov, ki zmorejo pod isto streho družiti kleno alternativo, filozofske principe, sodobno kritiko sveta pa združiti v nekaj, kar so nekateri poimenovali alternativno obarvani pop, drugi pop s potenco, spet tretji pa vsem videli nekaj povsem drugega, a tako netipično obarvanega, da je etiketa »slovensko« prav zlahka zavajajoča, celo moteča. Werefox so glasbeni fenomen, ki je nastal kot feniks iz pepela skupin Sphericube, Manul, Psycho-Path ter še čim, a je po plošči I Am Memory postal sebi lasten in sebi zadosten temelj novega življenja, ki ne sloni na reminiscenci ter obujanju spominov na preteklost. Kot pravijo, je bil čas obrniti nov list, del povsem novega glasbenega evangelija pa je tudi letos izdani plošček Das Lied der Maschinen. Vnovič lahko rečemo, da so bile vse recepture predvidljivosti namensko kršene, fantje in dekle pa so se jim odpovedali v imenu umetniške integritete, novega naboja, svoj spev pa so obarvali bolj temačno in celo malce bolj pesimistično, kot se za čase negativne dialektike postmoderne tudi spodobi. Živimo v dobi futurizma, v dobi strojev, del tega mrtvega ustroja pa je tudi vsak posameznik zase. Marsikje se izgublja občutek posebnosti in lastne identitete, saj hočejo vsi v času masovnega podleganju interni logiki internetnega ugajanja le ugajati, kopičiti »lajke«, se zato podrejajo volji in okusu množice, s tem pa marsikdo izgublja sebe. Werefox ostajajo na svojih okopih in bijejo težji boj, v katerem poskuša umetnik ostati zvest le sebi in svojim principom. To je čutiti. To je videti. To je moč zaznati v vsaki pori dovršene estetike nove plošče, ki je bila povod temu, da sem pred uradnim izidom plošče sedel za mizo s kitaristom zasedbe Sašom Benkom ter glavno oratorico te filozofije s posebnim, a všečnim prizvenom, pevko Melee v Kinu Šiška. Dostopni in brez lažnih iluzij, preprek ali zadržkov so pustili pogledati v svet, kateremu je po nadvladi spominov in ratia letos zaukazan preskok od možganov k srcu ter temelju duše. Stroji so se prebudili in zapeli svojo pesem, pesem časa, v katerem živimo danes.
Najprej je na mestu vnovič izreči zahvalo za to, da ste. Le par let po prvencu I Am Memory smo deležni ploščka, ki je popolno nasprotje od tistega, kar bi morda lahko pričakovali. Kakšni so vtisi, ko se vam drugorojenec predstavlja množicam in kakšna so pričakovanja, ki jih Werefox v tej obliki gojite?
Sašo Benko – Bekko: Smo delali kar nekaj časa na tem in pilili podrobnosti s producentom Hannesom ter prišli do točke, kjer smo lahko rekli »OK, to je to!«. Pri enih komadih je šlo to hitreje, pri drugih počasneje, na koncu se je pa vse sestavilo tako, da lahko rečem, da smo naredili nekaj dovršenega in premišljenega, a vsekakor ne brez emocionalnega faktorja.
Melanija Larisa Fabčič – Melee: Jaz moram povedati, da je izmed vsega glasbenega materiala, ki sem ga kdaj koli posnela v različnih glasbenih konstelacijah to dejansko moja najljubša plošča in tudi najbolj mi je bilo prijetno in udobno delati na tem. Bili smo na takšni točki, da je bilo delo na komadih res vznemirljivo in ni bilo tistega, da bi se stvari zatikale in ne bi šle naprej. Ko je Hannes prišel v igro smo prezentirali lahko prezentirali večino komadov …
Bekko: Magic Man je prišel naknadno.
Melee: Komade smo tretirali kot demote, kar na prvencu ni funkcioniralo tako, saj so bili na prvi plošči vse skladbe narejene izključno v naši režiji in kar smo naredili, to je bilo to. Hannes je prišel v igro marca ali aprila, nakar smo skupaj z njim vso lansko pomlad pa vse do poletja naše skladbe obdelovali. Bil je dejansko peti član benda, kar je bilo nekaj novega in izjemno vznemirljivega, ko svoje ideje slišiš in začutiš čez pogled drugega, slišiš skladbe z drugimi ušesi. Njegove pripombe so bile včasih res nepričakovane. Če bi slišali prvo skladbo plošče Orange Red v prvotni verziji, ga ne bi prepoznali. Hannes je bil drzen, ker pa mu zaupamo, smo bili drzni skupaj z njim in mislim, da se to plošči nedvomno pozna, ko pa je Bekko rekel o dovršenosti pa je to spet plod produkcijskega dela. Hannes premore dobro mero nemške preciznosti in srednjeevropske emocionalnosti.
Če I Am Memory prihaja iz ratia, seveda so emocije tudi zraven, a je bil to akt namenskega reza s preteklostjo, saj ste se Werefox takrat šele zastavljali – ni bilo moč govoriti o pričakovanjih publike niti o bremenu pričakovanj na vaši strani, saj ste gradili in delali na medsebojni kemiji in formi. Sledilo je triletno obdobje promocije plošče, po katerem ste bili soočeni z dejstvom, da boste morale storiti korak naprej v neznano. Vas je bilo tega kaj strah?
Bekko: Prav tu je bilo pomembno to, da je stopil Hannes v igro, saj mu zaupam res 100 %. Z njim prej sicer še nisem sodeloval, saj so prve štiri plošče Psycho-Path nastajale brez mene, ampak njegovo delo sem poznal in tudi osebno sem ga že spoznal. Seva res super energijo, razume naš koncept, glasbo in se zna postaviti tudi v pozicijo glasbenika, saj je tudi sam glasbenik. Dejansko so na tak način začele stvari funkcionirati z neko novo noto in navdušenjem.
Pa lahko producent določa smernice skupini ne da bi se s tem kršila notranja naravna dinamika benda? Vi ste verjetno imeli svoje smernice še predno ste vstopili v studio ter dejansko začeli s studijskim delom?
Melee: Seveda, a smo še pred studijskim delom začeli delati z njim, kar je bila bistvena razlika in je bilo delo producenta res producentsko delo in ne samo delo studijske manipulacije in montaže. Hannes je bil res producent v tem smislu, da je dal v kompletu v sistem svojo noto v demo fazi razvoja skladb. Hannes je bil peti član benda in to je vodilo k tistemu, na kar so nas v preteklosti ljudje že opozarjali na koncertih. Plošča I Am Memory je v tem, kakorkoli je bila izjemna, je imela eno hibo – ni uspela odsevati naše energije v živo. Cilj v samem zametku nastanka plošče je bil v tem, da bomo imeli nekaj te energije že v samem zvoku plošče. Hannes je tudi sam poudaril to, da ga je sam prvenec manj prepričal kot to, ko nas je videl v živo in je zahteval, da se na drugi plošči odseva prav to – naravna nota, organskost, kemija.
Pri tem je pomembna tudi izbira studia. Kako to, da ste se odločili za snemanje v kranjski Layerjevi hiši? Je bilo vse odigrano v živo, hkratno, brez nasnemavanj in kozmetike?
Bekko: V Layerjevi hiši sta bila skupaj odigrana boben in bas, pred samim snemanjem pa smo v Hannesovem studiu posneli info tracke. V Layerjevi hiši so se snemali inštrumenti, pri Hannesu doma vokali, seveda naknadno.
Melee: Kar slišiš na Orange Red ni sempliranje, temveč je tamburin na loopu. Hannes si ga je sposodil iz ene druge skladbe za povsem drugi projekt in je našel mesto prav v naši uvodni skladbi …
Bekko: Sem se naknadno spraševal, ali je to moja kitara in kaj sem dejansko igral ter kako bom to vnovič poustvaril … (smeh)
To bo izziv v živo narediti.
Bekko: Ta del bo vsekakor posemplan, ker ne gre drugače. Že itak imam probleme (sploh pri tej plošči) z obilico mojih dolžnosti – igram kitaro, pojem back vokale, preklapljam med efekti, česar je več in je bolj specifično kot pri prvi plati, saj moraš med prehodom iz enega v drugi del izklopiti naenkrat dva pedala, hkrati vklopiti tri nove in peti ob tem spremljevalne vokale. Je kar precejšen izziv …
Za to boš torej potreboval samostojnega kitarskega tehnika.
Melee: Enega malega škrata, ki bo ves čas garal. (smeh)
Hobita …
Bekko: A z naprednim tečajem stepa. (smeh)
Izzivi so super, ni kaj. Pa preidimo na drugo slišano dejstvo. I Am Memory je bil zvočno gledano optimistična plošča, Das Lied der Maschinen pa je hudičevo temen ter nasilen na nek subtilen način. Kako je padla ideja, da je čas za sestop iz ratia na I Am Memory na področje emocij in duše in osnovno nit čutečega stroja v Das Lied der Maschinen?
Melee: Res je, da smo se hoteli oddaljiti od naših ozadij, ko smo začeli pot z Werefox. Namensko smo izključili element ostrine, zakar smo na I Am Memory pristali na bolj mehke variante, prav zato, da bi ta rez naredili. Iskreno povedano sem sama pogrešala moč. Sem bolj doma v temi in v ostrini, zato smo že pri postavljanju bolj ali manj vsi soglašali, da je čas za vnovič malce več ostrine, poleg tega pa je dejstvo tudi to, da se mora na plošči odražat tudi čas, v katerem živimo in mislim, da v tem času plošča ne bi mogla drugače zveneti od tega, kakor zveni sedaj, saj so ti časi dandanes izjemno temačni.
Kontekstualno sovpadanje s časom je vsekakor pomembno, mora pa plošča odražati tudi tebe kot esteta oziroma kritika prostora in časa v katerem živimo. Pa je res pesimizem na mestu, saj ste v predstavitvenem tekstu bolj sloneli na ideji, ki je optimistična.
Melee: Optimizem bi moral vsekakor prevladati na koncu, a mora imeti optimizem vsemu navkljub zobe, ki jih ne moreš imeti, če mižiš in se ne zavedaš stvarnosti okoli sebe, tako mislim, da ta zadnja nota, ki jo odražamo z album ni, da moramo dvigniti roke in se vreči pod kolesa, sigurno ne. Mislim le, da je pravi izziv pridobiti in ohraniti bojevniško držo, trdo kožo ter se spopasti z vsem ter iti dalje, a v smeri, ki jo zahtevaš sam zase in ki jo sam hočeš. To je po mojem glavno sporočilo vzdušja plošče, vajba.
Mašine pa niso stroji, temveč s tem misliš na ljudi …
Melee: Definitivno, saj je pri mehanicizmu vedno izpostavljeno nekaj slabega, hladnega, neživljenjskega, sama pa mislim, da obstaja veliko stvari, ki bi se jih lahko naučili od mašin, da bi postali boljši ljudje. Referenca je tu ne samo deus ex machina, temveč tudi film Blade Runner z vprašanjem replikantov, ki so bili daleč bolj človeški in moralno boljši od ljudi. Potrebno je poprijeti po nekem outsiderskem pogledu na človeštvo, se od človeštva izločiti in pogledati na stvarnost z jasnejšim pogledom, s pogledom stroja, ki se lahko od ljudi nauči samo tistega, kar je njemu dobrega v enačbi dobrega in moralnega. To me je zanimalo pri sledenju glavne niti plošče Das Lied der Maschinen.
To je dobro izhodišče, je pa res, da smo dandanes tudi ljudje sami osiromašili čutenje in si ne drznemo in ne znamo čutiti polno.
Melee: Gotovo, a morda lahko stroji tu čutijo še bolj od človeka …
Vprašanje pa bi bilo kakšen bi bil mehanski pogled, če so že ti časi tako osiromašeni.
Melee: Ta potreba po spominih, po čutenju, ki jo imajo v Blade Runnerju replikanti – spomini so jim pomembnejši kot ljudem, katerim so spomini nekaj samoumevnega. Te kiborgi itak niso običajni stroji, temveč so preplet človeka in stroja, mehanskega in organskega, a so bili pri njih čustva in čutenje globlja kot pri ljudeh, katerih imitacija so bili.
Na albumu se z vsako skladbo predstavi devet različnih kontur, stopenj čutenja. Na kak način ste si zastavili ta preplet čustev, saj je na zadnji formi vrstni red čutenega precej izzivalen. Kakšna je bila pripovedna parabola vas kot benda na tej plošči?
Bekko: Meni je bilo pomembno, da ima plošča rdečo nit, a ne na račun tega, da bi si bili zato komadi medsebojno zelo podobni. Sam cenim glasbeno širino in raznolikost, če jo ima določen bend, ki mu rad prisluhnem, ne pa da se takoj čuti, da so določeni glasbeniki podlegali temu, da imitirajo ta in ta bend, ker so ga očitno zelo veliko poslušali.
Saj se določene asociacije slišijo tudi pri vas, pa nisem s tem mislil, da je okrnjena vaša širina …
Melee: Je pa interesantno, da so se že tudi pri tebi samem porajale asociacije, ki so zelo raznolike, kar odslikava to, kar je Bekko želel povedati.
Bekko: Tako, a nismo želeli biti cover bend svojega najljubšega benda.
Melee: Da ga ne prepoznaš tako že na daleč po formi in izvajanju.
Bekko: Saj ima že znotraj benda vsak neko svojo glasbeno širino, ki se v stiku med nami prepleta in meša, vedno pa hočemo narediti nekaj novega, svežega, kar nas navdihne.
En izmed naknadnih »prišlekov« v tem kontekstu je komad Magic Man, ki je, vsaj mene, asociral na Pearl Jame in na plato No Code – začutim organsko noto, akustično resonanco, tvoj vokal, Meli, pa potegne na trenutke na isto linijo, kot bi jo potegnil iz vsega Eddie Vedder.
Melee: Zanimivo je, kaj lahko iz določene glasbe potegne nekdo, ki je poslušal glasbo z več širine in dinamike. Zanimiva asociacija.
Bekko: V bistvu sem svoj čas tudi sam poslušal zelo veliko Pearl Jame, No Code mi je ena njihovih najljubših plošč (po Vitalogyju), a tu ni šlo za direktno vplivanje, saj te plošče nisem poslušal že zelo dolgo.
Melee: Ta komad je nastal kot neke vrste jam session po tem, ko smo zaključili z vajami in moj vajb je bil tukaj prispodoba malega zanikrnega bara na ameriški meji, ura pa je nekje štiri ali pet, ko že pospravljajo mize in lokal zapuščajo zadnji gostje.
Bekko: En pa leži že mrtvo pijan na šanku … (smeh)
Melee: Točaj pometa tisoče čikov na tleh, nekdo leži na šanku …
Bekko: … mi pa igramo na odru …
Melee: Ali pa plešemo pod odrom, ne vem?
Kontekstualije se počasi že gradijo, saj boste kmalu začeli s promocije plate na odrih. Kakšne so koncertne smernice, ki jih nameravate ubrati po Mentu?
Bekko: Vse sile se bodo usmerile v koncertno promocijo, a je v Sloveniji neka posebna situacija, saj je iz leta v leto manj delujočih klubov in težje je dobiti špile, če pa že nekje nastopiš, do naslednjega albuma tam dejansko ne moreš več nastopiti in se opcije kmalu izrabijo. Definitivno stremimo nastopiti tudi izven meja, da širimo meje Werefox revirja.
Zanimivo, saj pri določenih bendih, ki jim sledim v zadnjem času, ravnajo po principu racionalizacije – ne da bi izdali album, saj je to, kot prvo, velik in zajeten finančni in emocionalni zalogaj, saj plošča, ko pride ven, ne veš kako bodo stvari potekale. Gre za rizik, da je bend pred pravo promocijo preobremenjen s stroški snemanja, tiska, nato organizacije.
Melee: Seveda, saj nič ne moreš predvideti.
So pa dandanes pogosti bendi, ki izdajo singel in mu sledi koncertna turneja, pa še en singel, ki mu sledi nova koncertna turneja, pa videospot, pa koncertna turneja, potem mogoče vse zavijejo v celoto s ploščo, ki jo spet koncertno proslavijo, vi pa ste ostali zvesti holizmu, celovitosti, v dobi, ko je internet ubil založništvo in kulturo klasičnih ploščkov.
Bekko: Ta razdrobljeni princip nam enostavno ni blizu, saj smo pri delu bolj »old school« – pomemben nam je celotni izdelek in težko je vzeti en komad iz konteksta, ker je pomemben flow, kako se plata začne in kako konča, kako se komadi stopnjujejo, prelivajo en v drugega – vse to gradi neko večjo sliko in če slišiš samo en komad tega ne more biti in zato je bilo že od par ljudi slišati: »Ta plata pa ni morda toliko radijska in ni toliko radijskih komadov. Kako to?« Naš namen ni bil delati in štancati radijske komade in prav v tem smo morda bolj »old school« opozicija radijskim bendom.
Album kot celota je nedvomno močnejši faktor, tako je vse, kar je izvzetega ošibljenega, poruši se celotna pripoved, tako bo verjetno vse, kar je bilo starega materiala, postavljeno v drug, recimo izseljeni kontekst, ki funkcionira na drugi ravni …
Melee: Tako je in vsaj zdaj, kar imamo v planu, bo na Mentu predstavljen le en stari komad – March Of The Finest. Ta bo igran na koncu in ne bomo rušili ter spreminjali notranje dinamike plošče Das Lied der Maschinen.
Pri poslušanju plošče so besedila zelo pomembna, sem pa sam zelo šlampast pri pomnenju besedilne linije, ki si jo pisala od komada Orange Red dalje. Bo morda kdaj v bližnji prihodnosti izšla tudi kakšna knjižna edicija izpod tvojega peresa?
Melee: Enkrat mogoče res, saj se je nabralo kar ogromno materiala v tej liniji časa.
Črtice, pesmi, besedila, ujeta v neko bolj grafično celoto?
Melee: Problem je v tem, da so zame besedila živa le v kontekstu z glasbo in jih zelo težko ločim, ker v kombinaciji živijo ter postanejo nekaj drugega kot spisana na papirju. Če jih ločim ter jih tretiram kot pesmi, bi najverjetneje funkcionirale tudi tu, a drugače. Mene bi nekako motilo, če bi jih izdala tako da ne bi bilo zraven zvoka, če pa bi lahko izdala zvočno knjigo pa bi mi bilo to zelo všeč.
Morda pa po zgledu Marvela ali Neila Geimana ter njegovega Sandmana kakšna grafična novela …
Melee: Te zgodbe izhajajo kot pripoved iz vseh nas in jaz jih pišem kot tega benda in tako jih lahko zrem le skozi to prizmo in nikakor ločeno od fantov iz Werefox v tem primeru.
Bekko: Včasih prideš z neko vokalno idejo ali besedilno idejo in to potem sproži nekaj v nas, kar se ne bi sprožilo, če tega dražljaja ne bi bilo in, seveda, obratno. Vse se prepleta, a ni nikoli bilo tako, da bi prišla s popolnoma izdelano formo do nas in bi bilo to to.
Melee: Tudi če je kak tak moment, se mi je zgodilo, da sem strgala vse, kar sem imela in na novo spisala celoto, saj mi je ta povezljivost celote tisti pravi izziv, ki ga imam rada.
In tu je simbioza in ne diktat, da bi se morala celota podrejati nekemu besednemu ritmu enega samega človeka …
Melee: Besedni ritem, to je nujno, se mora najti, saj drugače ni, a ni nikoli to gotova končna forma dveh kitic pa dvakrat ponovljenega refrena, ker bi bil to formalizem. Jaz hočem povratno informacijo, da se komad oblikuje skupaj, saj mi nobena druga pot ni zanimiva ali všečna.
Interna kemija med vami je izgrajena in funkcionirate kot družina, ki že več let živi skupno ubrano življenje. Nesoglasij, kot vem, ni bilo, določeni ste se začeli poročati, pa pustimo tu družinskost ob strani in preidimo na znanje prišleke, ki se vklapljajo v to nuklearno družino – na eni strani producent, nato gostje, ki so se v to teksturo povsem naravno prikradli. Kako je prišlo do sodelovanja s pevko skupine Niowt Mojco Krevel ter sodelovanja z Dominikom Bagolo?
Melee: Vse izhaja iz sodelovanja za oddajo Izštekani, kjer smo pri predelavi starih komadov začutili notranjo povezavo in smo se dobro ujeli z Mojco predvsem, Dominik pa je bil tiste ekipe, ki ni bila tuja. Mi nismo bili v resnici nikoli izštekani, a smo priredili komade v tej meri, da nam je bilo to nekaj novega, kar je bila fina vmesna faza pred delom na novem materialu, prav ta notranja povezava pa se je prevesila še na to, kar smo nadalje delali. Mojci je bil zelo všeč novi material in ga je delno spremljala med nastankom, svoj pečat pa je pustila na skladbah Orange Red in Storm Stay Out.
Jo slišimo bolj v refrenu?
Melee: Pri refrenu skladbe Orange Red, pri Storm Stay Out pa je čutiti noisy dialog med mano in njo.
Imata podobni barvi glasu …
Melee: Ona ima precej nižji glas od mene, za celo oktavo. Prav z njenim nizkim glasom večina misli, da je to fantovski glas.
Bo na koncertih gostovala dosledno Mojca z bendom ali boš ti, Bekko, prevzemal to nalogo?
Bekko: Ne, imava z Manuelom (Hahn, basist op.p.) preveč svojega dela. Prav če primerjam s prvencem se mi zdi, da je tokrat veliko več spremljevalnih vokalov kot na prvi plošči.
Melee: Gotovo. Mojca bo z nami zagotovo na koncertu v Pritličju, ki bo prvi pravi samostojni koncert te nove turneje.
Bekko: V četrtek, 11. februarja bomo imeli v ljubljanskem lokalu Pritličje, desno od Mestne obline Ljubljana, prvi samostojni koncert novega koncertnega cikla. Na tem koncertu boste lahko slišali in videli vse naše goste z albuma.
Melee: To bo pravi šov z daljšim koncertnim setom.
Ment je, kar se tega tiče, bolj PR festival za navezavo stikov in manj festival za predstavitev benda v vsej njegovi paleti.
Bekko: Slučajno se je tako poklopilo, saj si želimo več igrati v tujini in prav na Mentu bodo prisotni ljudje, ki pri tem lahko pomagajo. Težko prideš do kakšnega špila, če te agenti ali promotorji ne vidijo v živo, pa čeprav mu pošlješ materiale, ploščo, reklame. Brez koncertnega vtisa te ljudi težko prepričaš in dobiš na svojo stran, zato je to nujno zlo oziroma bolj nuja. Pri promociji benda smo se tako zdaj aktivirali predvsem medijsko, ostalo pa bo sledilo naknadno prek našega bookerja Sandija Mavra. Za delo izven je potrebno zato dobiti eksterne bookerje, ki poznajo svoj in nam tuji teren, da ni potrebno enemu samemu človeku skrbeti za vse teritorije, vse medije, vse klube, ker bi bilo to dejansko nemogoče.
Upam, da se vam, kar se tega tiče, stvari ustrezno poklopijo, ne moreš pa vplivati na to, kako bodo ljudje izven videli in slišali to, kar z vaše strani funkcionira …
Melee: Mene se dosti manj dotaknejo mnenja tistih zunanjih, ki niso morda najbolj pozitivna. Glasbo ne ustvarjamo zato, da bi pripravili vse do tega, da kimajo in da nam pravijo, da smo super. Mi delamo glasbo zato, ker nam je to enostavno naravna potreba. Vse ostalo je sekundarnega pomena. Če imam jaz bend in se kot glasbenik oziram le po tem, da bom všeč temu ali onemu, potem bo prišlo ven popolno skropucalo, tako da jaz verjamem v to novo ploščo in mislim, da bo dosegla dosti odprtih ušes, a to mi kot glasbeniki ne smemo in ne moremo terjati. Ni moja naloga, da prepričujem ljudi, temveč je moja naloga, da predstavim izdelek in pokličem, da nas vidijo v živo, kaj več pa enostavno ni več naša naloga.
Morda je v časih, kjer glasbo bolj gledamo in ne toliko poslušamo še vedno videospot format za širitev poslušalske baze. Triads je bil prvi video singel plošče. Kako je prišlo do same ideje za video?
Bekko: Kako je do same ideje res prišlo, se ne spomnim več, a vem, da smo brainstormali in Hannes je predlagal svojega kolega Martina Ernsta, ki obvlada 3D animacije, da bi za nas prispeval svoje znanje in sposobnosti za grafično pripravo videospota.
Melee: Pred tem je bilo na miz več idej, katerim pa je bila skupna imenovalka mrtva materija. Pred izložbenimi lutkami smo imeli v igri tudi punčke, igračke, a je Hannes prav s predlogom, da k sodelovanju povabimo Martina, izpostavili to mrtvost in hlad materije na eni strani, nato pa v preskok do oživitve, kar ostali pripomočki grafično ne bi mogli narediti. Med tremi scenariji smo se odločili za tega in v fazah smo ga nato nadalje dodelovali z Martinom.
Bekko: Ideje so se porajale še na sam dan snemanja.
Melee: Kar je pomembno poudariti, da je razen Martinovih 3D kalupov za obraze bend v celoti sam posnel videospot, ga zmontiral, kar je Manuelovo delo, pa vse do organizacije, idej, pa realizacija (z malo pomočjo Kina Šiške, ki je prispeval prostor) – vse je delo benda.
Manuel je pripravil tudi grafično podobo plošče. Predstavitvena fotka z obrazi potegne malo na Bohemian Rhapsody.
Bekko: V bistvu je bila to glavna ideja (smeh).
Melee: Naša prva postavitev fotk je bila podolgovata, ker pa tega nihče ne objavlja smo morali narediti foto kolaž v ustreznem in za objavo prijaznem formatu.
Prvi singel je s Triads že prebil led. Kaj pride kot nadaljevanje ven? Od ratia ste prešli k emocijam in kaj bo naprej morda niti ni še tako pomembno, pa vendar?
Melee: Pri tej plošči smo se konsolidirali kot bend. Po I Am Memory, ko smo pripravljali teren in iskali svoj zvok je sedaj vse bližje tistemu stanju, ko smo bližje sebi in svoji čisti ideji tako kar se zvoka tiče kot vsega ostalega. Mislim, da nam bo od tod dalje dosti lažje in se ne bomo pustili več omejevati saj, glede na to, da delaš to zares zato, da zadovoljiš svojo dušo in da plačaš tisti davek, za katerega ti misliš, da ga moraš plačati vesolju, ker je to tvoje poslanstvo, tvoj poklic. Ne bomo se ali bistveno manj se bomo pustili motiti z zunanjimi distrakcijami in dejavniki, ki nimajo s tabo kot umetnikom, nič za opraviti. Lahko te dotakne svet, a le, če pustiš. Distance od zunanjih rušilnih faktorjev se s časom enostavno naučiš in mislim, da ni človeka, ki ga ne bi dotaknilo to, da kar je njemu svetega in pomembnega, pa to drugi spregleda ali omalovažuje … Nima to več takšnega vpliva, če imaš pri sebi kot pri umetniku, kot ustvarjalcu, vse postavljeno na sebi pomembno in pravo mesto.
Bekko: Še vedno mislim, da mora biti vsak umetnik pri svojem delu najprej sebičen in zvest samemu sebi. Z glasbo najprej zadovoljuješ samega sebe. Če kdo dela to kakorkoli drugače, je to fejk.
Saj je možno skupno potešitev in globalni »eargasm« doseči le takrat, če je glasba odsev iskrenosti in zvestobe samemu sebi. Pomembna je sicer esenca, a tudi samozavest izvenserijsko.
Bekko: Meni bi bilo popolnoma tuje delati komad po principu in kopitu tega, kaj je ta hip funkcionalno in popularno. To bi bilo nepredstavljivo.
Napačen inštrument igraš, ker kitara ni več »in« … (smeh)
Bekko: (smeh) Exactly!
Srčno upam, da se vam vse stvari poklopijo in da bo leto 2016 vaše leto. Začelo se je fenomenalno, pa ne mislim na vse padle heroje, ki so nas letos za zmeraj zapustili. Upam na več glasbenih otrok, kot jih premore povprečna slovenska družina.
Melee: Mislim, da je v nas bolj malo tipično slovenskega in tudi to, verjemite, ne bo tipično slovensko (smeh)
Za konec pa pustita končno zaključno noto, ki jo lahko posvetite bralcem, kar je vedno izziv, ne?
Bekko: Jaz bi rekel le, da pojdite na koncerte, ne samo na naše. Bodite pripravljeni slišati tudi kaj novega. Bodite odprti za novo glasbo – če že greste na koncert benda, ki ga še ne poznate, to ni nujno slabo. Pustite se presenetiti, saj je prav ta element presenečenja pri vseh teh globalnih omrežjih in pomagalih toliko bolj dragocen. Raziskujte, torej, pa brez predsodkov!
Melee: Pa še nekaj – ko pridete na koncerte: koncert je interaktivna zadeva. Odpremo se mi na odru, če pa se še na drugi strani odpre publika, se lahko zgodijo tisti čarobni trenutki, ki jih ne moreš doživeti nikjer drugje.
Stage diving …
Bekko: Pri Magic Manu … (smeh)
Melee: Kar bi bilo zelo posebno (smeh)
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter