Glasbene legende v Kinu Šiška

Kino Šiška bo letos postregla s kar nekaj velikimi glasbenimi imeni. Že 6. aprila prihaja peščeni velikan americane, ki se ob tridesetletnici delovanja vrača v družbi Briana Lopeza in Gabriela Sullivana – Giant Sand. Po dobrih treh letih se 14. aprila vračajo tudi neumorni punk-kabarejski zabavljaški bizarneži The Tiger Lillies. Poleti pa nas bodo razveselili tudi Shirley Manson, Butch Vig, Duke Erikson in Steve Marker – veliki Garbage, eden najuspešnejših alter rock bendov 90-ih in sicer 6. junija. 7. junija prihaja najbolj vznemirljiv instrumentalni rock bend, trio ki zveni kot orkester s ketne snetih robotov, sestavljajo ga John Stanier (ex Helmet, Tomahawk), Ian Williams (ex Don Caballero, Storm & Stress) in Dave Konopka (ex LYNX) – Battles. Za piko na i pa bodo 3. avgusta poskrbeli Mudhoney, pionirji seattelske grunge scene, zastavonoše legendarne založbe Sub Pop in preprosto eden najboljših in najvztrajnejših garažnih rock bendov zadnjega četrt stoletja.

Plodno peskovje Howeja Gelba, iz katerega so zrasli tudi Calexico, slavi 30 let delovanja in ob tej priliki se vrstijo obsežne turneje z mnogimi gosti po vsem svetu. Giant Sand na tej turneji predstavljajo svoj lanskoletni album Heartbreak Pass. Zasedba okoli karizmatičnega singer-songwriterja Howeja Gelba se je v the 30 letih mnogokrat menjala, v začetni fazi sta ritem sekcijo Giant Sand tvorila John Convertino in Joey Burns, ki sta se kasneje posvetila svojemu projektu, ki je zrasel v Calexico. V zasedbi je bil tudi Chris Cacavas (Green On Red), Paula Jean Brown (The Go-Go’s), Tom Larkin (Jonathan Richman band) in drugi. Med gostujočimi glasbeniki na albumih in koncertih Giant Sand so bili tudi PJ Harvey, Juliana Hatfield, Neko Case, Vic Chesnutt in drugi. Giant Sand bodo na zaključnem delu turneje, ki ga začenjajo 6. aprila prav v Ljubljani, predstavljali tudi svoj novi video single Texting Feist. Koncerte bosta otvarjala člana zasedbe Giant Sand Brian Lopez in Gabriel Sullivan, ki bosta vzporedno s svojima odmevnima solo karierama kmalu predstavila tudi izjemno težko pričakovan, s chicho in psihedelijo prepojeni tandem XIXA. Uvodni del bo zaokrožil bend Patsys Rats, katerega članica je tudi Gelbova hči.

The Tiger Lillies so izjemno aktivni že več kot 25 let. Odkar so leta 1998 uspeli z muzikalom Shockheaded Peter, polnijo koncertne dvorane in gledališča po vsem svetu, muzikal pa je še vedno na rednem sporedu v gledališčih po vsem svetu. Svet, ki ga ustvarjajo The Tiger Lillies, je temačen, čudaški in pester, v njem najdemo trenutke neizmerne žalosti, krutega črnega humorja in neskončne lepote. Ta edinstveni »anarhistični brechtovski pocestni operni trio” potuje po svetu in poje pesmi o »čemerkoli, kar ne vključuje lepih svetlolasih deklet in fantov, ki tekajo po travnikih,« če naj citiramo ustanovitelja Martyna Jacquesa. Njihove pesmi torej pokrivajo vse temačne vidike življenja od prostitucije in odvisnosti od drog do nasilja in obupa.

Garbage je ameriško-škotski alternativni rock bend, ki je nastal leta 1993 v Madisonu v ameriški zvezni državi Wisconsin. Sestavljajo ga škotska glasbenica Shirley Manson (vokal, klaviature, kitara) ter njeni ameriški kolegi Duke Erikson (bas, kitara, klaviature), Steve Marker (kitara, klaviature) in Butch Vig (bobni, tolkala), ki je tudi eden najbolj iskanih rock producentov, med drugim odgovoren za zvok Nirvaninega Nevermind. Vsi štirje člani sodelujejo kot avtorji pesmi in producenti. Garbage so po vsem svetu prodali več kot 17 milijonov izvodov svojih albumov.

V zadnjem desetletju so Battles izoblikovali povsem svojo glasbeno sfero, ki je razpeta med instrumentalnim rockom, elektronskim gruvom, znojno matematiko, robotiko z napako in ping pongom. Nemogoče zveneča glasba, za katero ne verjameš, da jo je možno izvesti v živo, dokler ne vidiš Battles na delu. Plasti v živo vzorčenih zvočnih zank, ki jih pleteta multiinstrumentalista Konopka in Williams, do zob oborožena s kitarami, klaviaturami in elektonskimi pripomočki, z odločnimi ritmičnimi temelji podpira in ruši edini od trojke, ki nič ne loopa, ampak samo lupa – John Stanier, nekoč hrbtenica Helmetov, bobnar z najnižjim stolčkom in najvišjo crash činelo!

Aprila 2013 so tako Mudhoney kot Sub Pop Records slavili 25. obletnico in ne bi si mogli predstavljati benda, naj bo nekdanjega, sedanjega ali prihodnjega, ki bi to založbo bolje zastopal. Nirvana, Saint Etienne in Fleet Foxes so prima, a noben drug band ne razturava tako konstantno kot prav Mudhoney, niti se ni temu nihče nikoli približal. Že dve desetletji in pol se jim v nergave obraze zarezujejo sarkastični nasmeški, in to celo tedaj, ko prazne steklenice ali superge stage diverjev le za centimeter zgrešijo njihove glave. Mudhoney so ob obeleževanju pomembne obletnice poklonili Vanishing Point. Ki ni njihov prvi album. Ali tretji. Ali sedmi. Vanishing Point je njihov deveti studijski album, kar je lep dosežek za kateri koli bend nasploh, v njihovem primeru pa skoraj statistično neizvedljiv, saj govorimo o zasedbi, ki je leta 1988 debitirala s singlom “Touch Me I’m Sick” b/w “Sweet Young Thing Ain’t Sweet No More”, tako eksplozivnim in obupanim, da je pravi čudež, da so preživeli prvi vikend, kaj šele prvo leto.

Povezani članki:

• Ste za Super Šiška Week?
• Kino Šiška vabi – The Tiger Lilies, Same babe, Stray Dogg, Riverside, Peter Bjorn and John …
• Mudhoney: Asinhrono plavanje po vodah trušča nostalgične preteklosti
• The Tiger Lillies: Zgodbe iz kabareja človeške ničevosti
• Giant³ Sand: Intimno slovo legend puščavske americane