(samozaložba, 2016)
Zjebani časi zahtevajo in terjajo kaj več kot Justin Biberja in previdno jajčkanje na mestu. Prav presenečen sem nad dejstvom, da je v krajih, kjer smo včasih proti nepravičnostim sveta ali nekdanjih sistemov znali stopiti vkup ter se je iz garaž slišalo kaj več kot posnemanje srditih salv iz Britanije ali Amerike. Del ofenzive punka smo bili nekdaj tudi Slovenci, pa so se šminkerji temu zgodovinskemu spominu raje odpovedali, ko pa je bil punk »in« je bilo pa itak vse punk, če je imelo na sebi prave barve, v zrak dvignjen sredinec, v besedilih in glasbi pa je bilo ob tem »preporodu« bolj malo punkerskega duha, ostrine in jajc. Letos sem doživel dolgo pričakovano in tako zelo željeno razodetje, servirano pa tokrat ne iz prestolnice, temveč iz »spalnega naselja« Litije!
Pink Panker je bend, čigar korenine segajo v leto 2011, ko je peterica istomislečih ljubiteljih visokooktanskega street punka staknila glave ter z udarnim nekonformizmom formirala bojni punk ešalon, ki ne priznava predaje pred sistemom, ne priznava kapitulacije črede ovac pred brezidejnimi pastirji in zahteva akcijo ter reakcijo in ne pohlevnost. Pastirske pesmi je po prvem EP-ju z naslovom Golazn je treba potovčt korak naprej v smeri revolucije ter direktne konfrontacije z bedo sveta. Že po prvem posluhu je jasno, da se pod starikavo, a udarno dormo garažnega »fakofa« nesprejemljivosti skriva bogati paket dobrega muziciranja, prodornih parol ter pravega temperamenta. Če je poza, je poza dobro hlinjena, saj na devetih komadih prvenca ni čutiti niti grama mašil ter rezerv. Udarno našpičeni uvod s komadom Čreda, ki kriči po osvoboditvi, miru, odpravi nepravic dokaže, da je kvintet, ki ga tvorita ostri kitari Grma in Kisuca, prav zamaščeni bas Jage ter udarni bobni Urka, še bolj pa res prav raskavi glas, ostro pero in našpičeni intelekt isrednjega grla zasedbe, pevca Vinija. Pasivni so ovce – celo manj od tega. Golazen nabije na dobro našpičene vile tako represorje, pedofile, cerkev, davkarje, politiko, Borba pa v maniri starega dobrega punka (slišati je tako pridih Pankrtov, Lublanskih psov kot tudi ostrino ter spevnost Dead Kennedysov, a z manj ciničnim vokaliziranjem). Pink Panker se ne šparajo in se kot borci za svobodo, za srce postavijo po robu vsem hijenam s tremi, štirimi, dobro preverjenimi in udarnimi akordi, okusni punkerski etos ter rifi pa ne manjkajo niti v nadaljevanju. S skladbo SAZAS nataknejo na kol »varuhe avtorskih pravic«, precej pa dvomim, da se MZ Hektorjevi aparačiki drznejo po koncertu in po tem direktno slišanem revoltu proti kraji intelektualnih pravic drznejo izstaviti položnico za članarino ali plačilo avtorskih pravic. Oi punk se nadaljuje z nezmanjšano močjo tudi dalje. Bimbambom ogreva za Propad sistema, kjer se za menjavo klike na čelu ne menja dejstvo, da so vsi brez jasnih idej kako naprej. Cankar je nekoč napisal, da je politika kurba, oblast pa je sredstvo trgovanja in mahinacij, kar s sinkopiranim ritmom skaja napolnjeni štiklc Prodana oblast zapakira v oster izliv čustev s štirivrstičnimi stopicami. Upor se zoperstavlja praznim malikom ter stanju popolnega pasivnega sranja, Revolucija slika vizijo popolne katarze s požigom zlaganke duševne osiromašenosti ter materialne prenasičenosti. Po istem ključu neposrednosti in neskritih pomenov se Vojna, Ratata ter sklepna Črna luč zavzema za premik kolesja sprememb na bolje.
Na koncu ostane samo požgano bojno polje. Pastirjeva posiljujoča melodija razglašene piščali je morda danes še slišane in ovce še gazijo po blatu ter se klanjajo lažnim odrešenikom, a je ritem nezadovoljstva začel tolči na vojne bobne sprememb. Upanje, da bodo nekoč ovce odvrgle svojo pasivno pozo ter postali trop volkov, ki prevrača sisteme in odganja pastirje s praznimi obljubami in napevi. Srd sili v transformiranje in spreminjanje, Pastirske pesmi pa so ob tem pravšnji napev, spremljava, pa čeprav punkerski napevi s stihi na prvo žogo, brez metafor in brez nepotrebne simbolike zvenijo na trenutke že tolikokrat slišani. Vseeno je v celoti veliko potrebnega, prvinsko nujnega in tako preprosto lepega, da velja litijskim oratorjem revolta z razlogom dati priznanje, da je prvo dejanje več kot kakovostno spisano, seveda pa je kakovost benda možno meriti le z metri dolgoročnejšega dela in nadaljnjih korakih. Osebno upam, da ne gre samo za osamljeno dejanje, po katerem bi bendu zmanjkalo sape za nadaljnje korake v smeri bolj impozantnega pojavljanja po odrih širom domovine (ter izven).
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter