14. 7. 2016
Ljubljana / Kino Šiška
Pred časom sem se spraševal, ali je predpona post v glasbi sploh še smiselna in ali je o post žanrih sploh smiselno govoriti kot o žanru per se ali pa gre dejansko za takšne vrste metamorfozo glasbenega, da je predpona post le znanilka preoblikovanja glasbe v nekaj novega, trajnega? Z ozirom na dejstvo, da se je post etiketiranje v zadnjih dvajset plus letih tako lepo prijelo, je medijsko predalčkanje doseglo svoj namen in nekako se je razvil kliše, da je vse, kar je post, upočasnjeno, pretenciozno, da vse koketira s tistim delom estetske filozofije, ki se navidez odreka prapočelu garaže v smislu eksplozivne dinamike, da bi lahko bolje odsevalo pospanega duha časa ter družbe, da bi na, recimo temu tako, doomovski, pesimistični način izpelo antipod hvalnici sveta, v katerem ždimo. Kljub navidez negativni percepciji etikete, iskreno sprejemam in ljubim to posebno estetiko in zato je bilo vnovično znanilo, da se po slabih dveh letih odsotnosti na slovenske odre vrača irski kreativni kolektiv God Is An Astronaut ena boljših novic letošnjega poletja.
Prihod pred Kino Šiška je dal vedeti, da bo tokrat obiskovalcem vnovič odprta glavna katedrala koncertnih užitkov, saj se je v progresivne barve odetih metalcev, ljubiteljev dobre glasbe, simpatizerjev suspendiranega soničnega odklopa, kar trlo. Malce po deveti uri so kot prvi svoj majhni kvadrant odra zasedli avstrijski post-rockerji Mountain. Ne, ne gre za težko kategorni blues rock bend iz poznih šestdesetih, temveč za kolektiv mladih beljaških entuziastov, ki samozavestno staplja klišeje post-rocka v glasbo s pozitivnim težiščem. Mlada zasedba, ki jo tvori peterica mladeničev iz avstrijske Koroške, je pred parimi leti našla svoj glasbeni izraz v viziji glavnega snovalca in idejnega vodje zasedbe, kitarista Philippa Otteja. Francesco Tommasi Marcetti na drugi kitari, Claudio Katholnig na masivnem basu, Christian Pobaschnig izza sugestivnih klaviatur ter precej surovi in za post rock ravno dovolj dinamični Dominic Raunigg za bobni, so servirali ljubljanski publiki prvi hod prihajajoče plošče Evolve. Z ambientalnostjo nabit odrski nastop je bil paša bolj za ušesa kot oči, saj je bend s pasivnostjo obstal na svojih mestih, zvočno pa se je po precej zguljenih semplih v dvorano izlil sonični konglomerat zračnih Mogwai s ščepcem robustnega gromovništva Neurosisov, Russian Circles in diskurza Red Sparowes ter Isis, a z manj potence in manj izvirnosti. Progresija zvočnih vinjet je upočasnjena, a na določen način navkljub predvidljivosti ter ritmični enoličnosti simpatična, všečna in organsko pozitivna. Šibkih točk in mehkega tkiva bend ne kaže, odrska kemija pa je še precej surova, v fazi razvoja. Bend funkcionira, a je še dovolj prostora za nadgradnje. Denimo z vizualijami, saj se post rock lažje sprejema in asimilira prek vizualnih kanalov, sicer je pripovedništvo in naracija same instrumentalne glasbe lahko v polnosti jasna samo bendu samemu (oziroma tistim bolje poučenim, ostali pa so iz tega kroga razsvetljenosti precej izključeni).
Zvočno pa je zasedbo Mountain možno alinejsko opisati z navedbami reverbov in sladkih kitarskih figur, nato z distorziranim pretiravanjem, ritmiko trdega basa in še trših bobnov ter s sempiranim dodajanjem plasti na sintetiziranih minimalijah klaviatur. Ne bi jim sicer napovedoval osvajanja samega Olimpa post-rocka, je pa res, da je instrumentalni domet zasedbe suvereno možno uvrščati v spekter kakovostnega prikaza standardov post-žanra. Prav zato si drznem napovedovati, da bodo kot varovanci švedsko-italijanske založbe Shunu Records svoj talent le nadgrajevali ter bo iz semena potencialno zrasla zgodba o pozitivnem dodatku evropske produkcije. Mountain so torej bend, ki obeta, a je ta hip še precej preuranjeno govoriti o zgodbi o uspehu. Uspeh se kuje, nedvomno, tudi z garanjem in poskusom osvojitve množic na turneji v senci uveljavljenih veteranov, kar God Is An Astronaut nedvomno so. Ljubljana je bila tu pogojno osvojena točka na zemljevidu osebne evolucije ter razcveta.
Po polurni pavzi se je na odru Kina Šiška zgodila popolnoma druga zgodba. God Is An Astronaut so stari znanci slovenske publike in slabi dve leti po zadnjem obisku prestolnice je irski četverec samozavestno prišel na mesto zločina po tistih nekaj skalpov še neosvojenih muzikofilov, ki so doslej nekako le zamudili prikaz potence petnajstletnega garanja. Branilci prestola ali vsaj enega izmed prestolov kakovostne post-rock produkcije so z osmimi studijskimi deli izgradili izvrsten opus, v katerem se hipnotika sublimnega uroka z zadnjim albumom, dvojčkom Helio / Erebus brazda in s tršimi konturami zarezuje v sladko atmosferiko. Pospani univerzum kokzmične ležernosti se je tokrat v Ljubljani mešal z distinktivno dikcijo eksplozij supernov, Ljubljana pa je bila tokrat tudi koncertno deležna posebnega doživetja, saj je poleg ideologov zvoka zasedbe, bratov Kinsell ter poleg klaviaturista Janieja Deana za bobne sedel izvrstni bobnar Lloyd Hanney, ki ga ljubljanski avditorij zadnjič ni bil deležen.
Že prvi akordi po posemplanem uvodu z očitno povsem svežo skladbo Beautiful Decay da videti, da je bend več kot agilen in pripravljen na izzive kolektivne kozmične meditacije. Kino Šiška resonira ob ravno prav zasanjanih frekvencah Torstenove kitare, na odjeke reverba in ravno prav sladkih distorzij pa se lepo lepi vse ostalo. Neilsov sočni resonantni bas, povrh katerega polzijo prefinjeni in ravno prav odločni udarci Lloydovih palčk prek open in činel, na desni strani odra pa kot sonični viking ali vikinški filozof ter metafizik predira koprene zvoka s klaviaturskimi dodatki še Jamie, ki mu obraz hladi ogromni namizni ventilator. Zvočno celota pije vodo, kot bi šlo za vprašanje življenja in smrti, ker pa se dandanes stvari konzumira predvsem z očmi, je glavna paša predvsem namenjena očem. Suspenz bele svetlobe, obilje rdeče luči, v ozadju umetelno stkan nebeški svod s tisočerimi diodami, prek katerih se po taktu sprehajajo mnogotere luči. Moderni pink floydizmi so upočasnjene sorte, kozmični jezdeci pa se bolj kot starim sentišem posvečajo promociji lani izdane aktualne dvojne plošče, posvečene bogovom luči in teme, plošči Helios / Erebus. Ambientalni zdrs v zono somraka s skladbo Pig Powder je poln optimizma in dualnosti. Post rock v najboljšem smislu besede se v drugi polovici skladbe se zgodi tisto, česar pri God Is An Stronaut nismo bili vajeni – popolne eksplozije čustvenosti, ki je bolj groba, bolj prodorna, a obenem okusna in vsemu navkljub stihijska v svojih premenah. Echoes iz albuma God Is An Astronaut zareže v celoto kot bolj plesni dodatek, eksplozija teksturalnosti pa rekonceptualizira bend kot doslej sanjavi elemental v ozadju luči. Kulise se razprejo, z bolj neposrednim pristopom pa publiko ogovori tudi vidno dobrovoljni Torsten. Spevni prehod v polje koncentričnih krogov ter estetike, ki smo jo bili doslej vajeni pri Billyju Howerdellu in A Perfect Circle se tokrat vrši z odštetjem eteričnih vokalov Maynarda Jamesa Keenana. Seksi in tako perfektno strastno. Bolj zadržan in kontemplativno naravnan moment nastopi z zdrsom v umirjeni zen skladbe Snowfall. Polarni hlad in umirjenost se na polovici vnovič hrustljavo prelomi s salvami bolj masivnih in odločnih distorzij, po kateri se zasedba kalibrira ter kanalizira vnovič v stanje sedanjosti s skladbo Vetus Memoria. Bolj izpostavljeni klavirski zvoki vračajo v zgodbo večera več poltenosti, pod debelim nanosom fraktalov pa je enačba preprosta – plesnost, emocije in hitrejše menjave razpoloženja dajejo sluti, da je Bog v kozmičnih sferah bolj nemiren, po eonih statike pa pripravljen na obrat vstran od doslej spisanih norm. God Is An Astronaut zvenijo leta 2016 suvereno in igrivo, živo, katarzično. Pet let nazaj, na plošči Age Of Fifth Sun, je bilo vse bolj mehansko, industrializirano, poenostavljeno, na trenutke pretirano oklesteno in naivno (kar daje občutiti predvsem skladba Worlds In Collision). Nato Torsten izpostavi, da ima redko čast stati na odru z izjemno nadarjenim bobnarjem, kot mu po njegovem mnenju ni para in po priznanju se oder za hip prepusti bobnarskemu post rockerskemu drum solu Lloyda Hanneya. Precej rutinirano bobnanje se nato prelevi v skladbo, ki se po luči poigrava z zaljubljenostjo v temačnost, darkerski goth pa zveni tokrat manj zlovešče, saj se Helios / Erebus z manj doomovstva ter več potentne težnje po gibanju preusmerja v bolj seizmične sfere. Po momentumu prvenca iz zdaj že milenije oddaljeni eri prvenca The end Of Beginning z danes precej enolično zvenečim driveom sicer optimistične skladbe From Dust To The Beyond vsuje v ušesa debeli odmerek nostalgičnosti ter rustikalnosti.
Preproste konture, plesni industrial ritem, sonični redukcionizem se prelije v stanje suspenza s skladbo Fragile z albuma All Is Violent, All Is Bright. Mar je res minilo že deset let od kozmične penetracije proč od gravitacije skrbi tega sveta s ploščo, ki je prinesla irske eklektike tudi v naše loge? Čas beži! In z njim se spreminjajo tudi pogledi na kozmični red ter meje všečnega. Izvrstna Centralia iz lani izdanega ploščka vsemu navkljub skladno pade na bolj sanjave konture prej omenjene plošče soničnega imperativa nasilja (in) luči. Forever Lost si podaja s slavospevom hčeri boga ognja, Agneyi. Po sanskrtskih verzih se v novo skladbo vnaša ogenj, plamen, strast, življenje in dimenzijo nevarnosti nepredvidljivega. Z bolj zanemarjene predzadnje plošče se publiki servira zgolj Red Moon Lagoon, bend pa svoje znanilo bližajočega konca tokratnega druženja naznanijo z obrednim zvočnim samomorom strasti s skladbo Suicide By Star. GIAA-izem na kozmični potenci zveni kot sladki zvoki Isis ali Red Sparowes v fazi popolne sreče ter orgazmičnosti. In nato povratek k začetku in organskemu prapočelu vsega. S prvenca se v ušesa zlije še serija bolj organskih ritmov ter nestrpnosti s skladbo Zodiac, nakar zastorji padejo, Ljubljana pa pade v postkoitični sen popolnoma potešenih.
Seksi! Večer post rockerske eklektike, klišejev, stereotipov ter tako sladke generične ponovljivosti sentimentov je vsekakor dogodek, ki ga bi morda pomnili dlje časa, če ne bi prepogostost povratkov na kraj zločina (na vsaki dve leti so GIAA kar redni oblegovalci naših odrov) odvzela ščepec mistične lepote in seksapila sicer korektne in dobro uigrane soldateske iz severa Evrope. Ne da bi se branil tistega, kar je dobro (in GIAA so iz plošče v ploščo le bolj dodelani in bolj poglobljeni), le frekvenca tovrstih ekstatičnih doživetij lahko komu izpere občutek posebnosti, ki jo takšni, tako kakovostni bendi prinašajo na oder. Da ne bo pomote – tokratni koncert bi moral iti v anale presežnih dogodij, saj smo bili deležni suverene godbe, malce predrrugačenim odrskim pripovedim iz strani dobro znanih pripovedovalcev, obenem pa se je slovenski publiki lahko predstavil še prej na tej strani Alp neznani ali vsaj manj znani bend iz Avstrije. Mountain imajo še čas in zavezo svoje potenciale še izkazati ter dodelati, GIAA so svoj izraz in domet kozmičnega sevanja že predstavili, a kdo ve, kaj bo prinesla prihodnost? V vsakem primeru bomo svoj delež pododrskega razsvetljevanja v prihodnje terjali tudi v prihodnje, na kaj manj kot popolnost pa v primeru GIAA tudi v prihodnje ne velja pristajati. Fantje svoj del pogodbenih obveznosti doslej dobro izpolnjujejo!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter