Satyricon
10. – 13. 8. 2016
Češka / Jaromer / trdnjava Josefov
Kot vsako leto je tudi letos Češka vabila s svojim metalskim festivalom in seveda pivom. Festival ni razočaral tako z zanimivim imeni, kot dogajanjem, niti dež ni pokvaril veselja. Že sreda, ki je bila še pred leti le ‘na izi’ uvod je z zanimivimi glasbenimi imeni dobro otvorila festival. Če je bilo lansko leto pasje vroče, nas je letos zeblo, pelerine pa so bile nadvse dobrodošel pripomoček.
Prvič, odkar zahajam na ta festival, pa sem se odločila za hostel (kurc, stare kosti so stare …) in zadeve nisem obžalovala, hostel je bil del ponudbe festivala, v katerega so vključili tudi avtobusni prevoz. Tako sem spala na suhem, postelja je bila dovolj udobna, četudi špartanska oprema v hostlu, je poskrbela za dovolj udobja, avtobus pa je priskrbel, da je pivo – brez skrbi glede vožnje, dobro teklo. Letošnja novost, čipirane zapestnice so se izkazale za super idejo – še bolje nam je bilo tistim, ki smo zapestnice napolnili preko spleta ali aplikacije – nič vrst, nič čakanja, le uživanje.
Ministry
Letošnji festival je znova postregel s pestrimi imeni, ki so glasbeni spekter razpotegnili v vse mogoče smeri, za vsakogar se je našlo nekaj. Dva glavna odra, ki sta funkcionirala kot švicarska ura, ter dva mala odra, ki prav tako nista šparala z jagodnim naborom bendov. Kolikor je ljudi, je tudi okusov. Zatorej bodo plus in minusi moja osebna preferenca, nenazadnje pa je kar nekaj slovenskih portalov pisalo o festivalu, zatorej le poglejte še po drugih … Moji letošnji zmagovalci so legendarni Neurosis. Njihova težka glasba, unikaten pristop in predvsem ne-uklanjanje kompromisom, je le nekaj njihovih plusov, dober zvok in navdušenje občinstva pa so koncert naredili fenomenalen. Zelo glasen noise rock duo Lightning Bolt, ki se odlikuje po neobičajnem, ekscentričnem pristopu h glasbi in njeni izvedbi na malem odru s svojim intenzivnim nastopom nikakor ni razočaral. Potem se je tu znašel tudi Ufomammut, bend, ki pluje med sludge/stoner riffom, psihadelijo, vključuje pa tudi analogno elektroniko, je zaigral moderen retro koncert, ki publike ni pustil na suhem. Za vse tiste, ki smo se našli tudi v modernem progresivnem (djent) metalu, smo se tudi lahko veselili kar nekaj imen. Prvič sem v živo videla Plinija, prijetnega fantiča, ki je na koncertu doživel svoj prvi baletni mosh (metalska publika je tako znova dokazala, da znajo uživati v vseh zvrsteh glasbe), še bolj radoživ je bil nato z Intervals. Remi iz The Algorithma nikoli ne razočara, Textures in Animals As Leaders tudi solidni.
Mastodon
Ne morem tudi mimo glasbenika pod imenom King Dude. TJ Cowgill, znan tudi kot član Teen Cthulhu in Book of Black Earth, ki se je našel v mračni folk glasbi, je s starimi komadi navdušil, malce je zagrenil le z novimi zadevami, kot je bil na primer komad Sex Dungeon USA. Čeprav je Chelsea Wolfe vsekakor vredna, da se jo vidi in posluša, pa nekako ni bilo tistega ‘bada bom’ filinga, na katerega sem mogoče upala. Čeprav je postregla s starimi komadi na še bolj distorziran in agresiven način ter močnimi basi, pa bi njeno temačno eteriko raje doživela na samostojnem koncertu, kjer je samo ona v ospredju. Mogoče pa sem bila še preveč pod vplivom Mastodonov – ki so bili … hm … kurc, slabi so bili, reševal jih je vokal basista, bobnar se je trudil, kitarist pa je le momljal. Ampak … ampak … naredijo žur, poženejo ti kri po žilah, so pač nekaj, kar veš, da ne bo ravno dobro, a vsakič jih je lepo videti in doživeti.
Immolation, newyorški death metalci, so kljub temu, da je manjkal kitarist Bill Taylor, solidno odigrali, na veselje publike pa so postregli tudi s komadi iz prvega albuma. Francoska progresivna death metalska zasedba Gojira, pa je – kot vedno, pričarala še en nepozaben koncert. Če je bila zasedba še pred leti bend, ki je igral sredi dneva, pa so se zdaj povzpeli med velikane glasbene scene, kako tudi ne – njihovi koncerti so suvereni, fantje pa so perfekcionisti, vokal, kitare … tehnično popolno, toda nikakor robotski, še vedno na odru pokažejo svojo človeško surovost. Al Jourgensen in Ministry so svoje delo opravili solidno in čeprav so bili nosilci večera, jih je odnesel James Kent alias Perturbator, pariški producent elektronske. Le kaj dela na metalskem festivalu elektronika oziroma retro zvok futurističnega synthwavea? Kent namreč s svojo glasbo, ki je navdahnjena s cyberpunkom, znanstveno fantastiko in grozljivkami, nekako ne paše zraven? Ali pač? Celotno prizorišče je namreč eno uro hipnotično plesalo na njegove takte kot lutke na vrvici (kaj smo že rekli o metalcih in njihovi ljubezni do različne glasbe?). Res lep in zabaven zaključek večera. Na isti večer so na manjšem odru nastopili še Japonci Mono, post rock zasedba, ki že petnajst let vlada v tem žanru. Načeloma zasanjani, so tokrat prilagodili pesmi festivalskemu vzdušju in odigrali zanimiv izbor pesmi. Na jesen pa znova prihajajo k nam, tokrat v Mostovno.
Raised Fist
Petek in sobota tudi nista pustila dihati, zato je bila temačna ‘chill zone’ soba nadvse prijetno zavetje, s svojo temo, meglo, hipnotičnimi elektronskimi vložki in mehkimi kavči, je bila dobrodošel prostor za dremuckanje. A veliko časa za počitek ni bilo, na nas je čakalo še kar nekaj imen, ki nikoli ne razočarajo. Tako kot vsakič se na festivalu najde tudi kakšen bend, ki ga ne poznaš od prej, toda, ko ga vidiš na odru te odnese. Letos so bili to Čehi Nod Nod, nekakšna fuzija Portishead in Eyehategod. Grave, veliki Švedi, ki so svoj set odigrali v svoji brutalni maniri, še vedno ne popuščajo, floridski death metal veterani Obituary pa so bili kot vedno v živo odlični. Enako odlično linijo dobrega zvoka in nastopa so vlekli tudi Moonspell in Satyricon, ki so na odru izvedli celotni album Nemesis Divina in bili tako mnogim zagotovo eden od vrhuncev festivala.
Finci Omnium Gatherum so na malem odru napolnili šotor in sodeč po izrazih poslušalcev zadovoljili vse po vrsti, nastop na malem odru festivala pa se lepo zaključile britanske metal legende Venom Inc., izumitelji black metala. Kar se tiče glavnih odrov so v soboto suvereno odmevali še očetje hardcora Agnostic Front in legendarna nemška thrash metal zasedba Destruction, medtem ko so bolj medlo izpadli Stick to Your Guns, Insomnium in Moonsorrow, ob številni publiki pa so (vsaj mene) dokaj ravnodušno pustili tudi Behemoth – ali pa sem jih že prevečkrat videla in lahko rečem, da je bilo že vse videno in slišano, čakamo na kaj novega …
Če je zaradi česa Brutal Assault poseben, je tudi zaradi tega, ker na festival ne vleče gromozansko velikih bendov, ampak raje gleda na kakovost ter pestrost – še posebno, ko pride do majhnih zasedb, ki jih najbrž nikoli ne bom videla blizu doma, ali celo na domačem pragu … Tako kot vsako leto – kudos! in se vidimo naslednje leto, kjer so že potrdili Eluveitie, Emperor in Ulcerate.
Branka Resnik
Facebook
Twitter