3. 8. 2016
Ljubljana / Kino Šiška
Ko sem kot najstnik definiral svoje majhno bistvo, je bila etiketa pripadnosti grunge gibanju najpomembnejši okvir definicijskega zamejevanja tega kdo ali kaj sem. Temu je podlegla cela generacija oziroma večina tistih, ki so v devetdesetih preživljali krizo identitete in adolescence. Seattle je predstavljal več kot le mesto v ZDA. Mesto, v katerem tri četrt leta iz sivega neba pada sivi nektar melanholije, je rodilo trume glasbenih imen, s katerimi sem se tako zlahka poistovetil, poleg Pearl Jamov, Melvinsov, Soundgardnov in Nirvane pa je svoj del hrupnega baptizma prispeval tudi bend Mudhoney. S tremi decenijami pretečenega časa se je spremenilo marsikaj, a naval valov nostalgije je v časih, v katerih se instantno ponuja bore malo prebavljivega in še manj revolucionarnega, je bilo naznanilo, da je svojo pot do Ljubljane našla tudi četa še vedno agilnih in delujočih pionirjev grungerske garaže, ena najboljših novic leta 2016.
Pred Kinom Šiška se na dan alternativnega spektakla ni trlo toliko ljudi, kot bi lahko človek predvideval. Tudi zato, ker so bili Mudhoney vseeno manj razvpiti in manj medijsko etablirani kot Cobainov trio, Cornellov ešalon metaliziranih somišljenikov, avantgardnih nekonformistov okoli Buzza Osbourna ali pesimističnih poetov adiktivne minljivosti v krogu Alice In Chains. Mudhoney so akterji, ki so preživeli dekade dekadentnosti, ohranili svoj garažni izraz hrupnega in nekomercialnega cinizma ter sarkazma ter skoraj neprekinjeno kontinuirano nizali studijske izdelke, z zadnjim albumom Vanishing Point pa vnovič v višave visoko dvignili prapor z napisom legendarne in znova vitalizirane založbe Sub Pop.
Kot prvi so okoli devete ure zasedli oder legendarni in prodorni prleški grunt rockerji Dežurni krivci. Bend, ki z dvema desetletjema krvavo iskrenega trdozvočnega dela kuje svoj niz družbeno kritičnega angažiranega rocka je zasedba, ki po štirih studijskih nadgradnjah kuje peti studijski album, ne da bi podlegal kompromisom in obskurnim komercialno uspešnejšim recepturam blede alter poze. Dežurni Krivci so bend, ki od leta 1996 dalje izpoveduje neolepšane speve socialne zapostavljenosti, se postavlja v bran majhnemu človeku, z distorziranim umazanim zvokom pa organsko stavi na oster ter provokativno nastavljen odrski nastop. Osrednji magnet za poglede publike je nekonformistični sivolasi dolgolasec Leon Štrakl, ki z gestami in izrazno močno odrsko poetiko giba podpira traktate revolta, na levi mu zaslombo daje z mastnim zvokom lepo uležanih kitarskih efektov oboroženi Marko Čuš, na desni basovsko zamaknjeni Tomas Tibaut, za bobni pa ritmično prodorno in udarno dirigira organsko trdni metrik Igor Ketiš. Precej suh, a ljubljanski katedrali alternative dorasli udar decibelov se začne s spustom na aktualno ploščo Fakti z militantnim stampedom skladbe Sloni. »Zamaščeni debelokožci gazijo vse pred seboj,« poje Leon in se podaja v obračun z novodobnimi oligarhi, tajkuni, lopovi ljudskih sanj. Biči so prekratki in roke prešibke, precej redko posejana ljubljanska publika pa deležna obetavnega ogrevanja. Nadaljevanje z nič manj optimističnim udarom skladbe Zavezali so nam oči, po maširanju pa precej pasivna publika v Ljubljani začuti razjarjeno sapo skladbe Stiskamo obroč. Dežurni svoje delo opravijo konkretno in korektno. Leon ne manjša intenzivnosti odrske dikcije, le občasno poplakne od parol upora razbolele glasilke s požirkom prleške kapljice. Salve Faktov predstavljajo jekleni del šišenskega desanta. Disonantne aritmične Maske padejo na plodna tla pri tistih, ki smo vedeli, kaj prleški bend nosi v svoji prodorni malhi kritike, po Pogumu pa je čas za malce retrospektive. S strupom prežeti družbeno kritični pridih umazanega grungerskega sentimenta na skladbi Freedom Fries prinese spremembo odrske dinamike, saj za svojo kitaro poprime še Leon, z distorziranimi strupniki pa zasedba vtre v ušesa tako lepo postarani Strup ter po krajšem nagovoru publiki z narečno in Prlekiji zvestim pozdravom, ki ni lizunski in ne šarmira za vsako ceno. Mar je res minilo že skoraj deset let od prvega soočanja s kakovostnim izrazom angažiranega rocka s hrbtenico? Dežurni Krivci so v svojem izrazu zvesti sami sebi, ne glede na časovne smernice, na smernice pričakovanega v »rock mainstreamu« in tu je moč, s katero lahko tako prepričljivo strežejo stare sladkiše ne da bi zveneli pokvarjeno, lažnivo ter bedno. Seksi salve Strupa in nujnega sklepa s skladbo Črf daje vedeti, da po dveh polnih decenijah dela bendu ne zmanjkuje moči in odločnosti delati dobro in samoniklo tudi vnaprej. Škoda, da nismo mogli na pladnju raskave lepote dobiti servirano še kaj s prvenca ali plošče Kakor človek, a prav Strup in Fakti definirajo domet in kakovost benda Dežurni Krivci leta 2016. Upajmo, da bomo kmalu deležni naslednjega traktata, ki ga prav v tem času, navkljub zdravstvenim težavam moža za bobni, kujejo v navezi s produkcijskim magom Hannesom Jaecklom. Po videnem v Kinu Šiška je zasedba pripravljena na vse, z veseljem polnim pričakovanjem lahko čakamo le kaj bo s seboj prinesel čas v letošnjem ali prihodnjem letu.
Po več kot korektnem uvodu je sledila kratka pavza ter prevetritev na odru Kina Šiška, po zatemnitvi luči pa se je nadaljevanje začelo z visokimi pričakovanji. Mudhoney v Ljubljani! Hrupni začetek z inštrumentalno skladbo Fuzzgun 91 s punkersko odločnostjo servira v levem in desnem ušesu manj ostro in manj jasno zastavljen diskurz obeh kitar, bobnov ter basa. Zamaknjeno jebivetrstvo ter neobremenjevanje z dogajanjem pod sicer bolje obleganim odrom kot poprej deluje preverjeno in v skladu z nekomercialno držo benda, ki v svoj glasbeni izraz tke destruktivno vizijo grungea ter bluesovske punk podtone. Poisoned Water s kričečimi kitarami, Mark Arm pa kot manj karizmatični grungerski Jack White pade v svoj blues punk trip. Umazani podtoni razglašenih kitar, v ozadju masiv precej nedefiniranega basa Guya Maddisona ter zakriti, neizpostavljeni bobni Dana Petersa kompenzira manjko zvočne briljance z decibeli, ki zvenijo s svojo hrupno masivnostjo kontradiktorne precej medlemu in rutinsko nezainteresiranemu odrskemu nastopu četverice. Suck You Dry z albuma Piece Of Cake postreže z robatim hitom devetdesetih. Skoraj bi pozabil na umazano razpacani zvok čebelic polnega fuzz efekta. Priklic umazane garaže devetdesetih deluje v svoji rezkosti ter naglici suhoparno. Datumsko aktualnejši I Like It Small je bolj neposredno bluesovsko zapacan in bolj iskren. Kot je lahko iskrena parafraza na Iggyja Popa izpod prstov grungerskih legend. In te se ne obremenjujejo s formo ter pričakovanji sicer nostalgiji podlegli množice radovednežev v Ljubljani. Nič pododrske dinamike, nič odrskih spustov, nič tiste tako pričakovane spremembe melanholično frustritanega razpoloženja, v katerem bi svoj čas razbil vse ter si s tem človek olajšal dušo. Premena časa je pripeljala do premene dušne esence, jebiga. Najbližje temu so v prvem delu koncerta gravitacijsko oteženi masivi skladb Broken Hands ali Sonic Infussion, punkoidna predelava štiklca zasedbe Roxy Music s kričavim podtonom Editions Of You. Bolj kot grunge se na odru sliši White Stripes ali eksplozivnost Jon Spencerja. Mudhoney so svoj brod obrnili nekonfomistično v prav posebne, kalne vode rock’n’roll subverzive ter nerazumljenosti. Ne da bi bilo s tem kaj narobe, a ta večer energije nekako niso bile v koheziji. Where The Flavor Is je bil trenutni obliž na razbolela krvaveča ušesa in srce, z basom nasičeni No One Has kot sladki intermezzo grungerske duše izsesane iz petnih žil, do Touch Me I’m Sick pa je sledil niz precej sivih istovetnih standardov brez pravih opornih točk. Iskreno povedano, Mark in kompanija so me izgubili s trenutkom, ko so s povečevanjem decibelov ubijali voljo v nadaljnjo poglabljanje v precej sivo, nezanimivo odrsko dinamiko. Ne popravijo je niti ekskurzi v svet Circle Jerksov, po dodatkih pa niti izlet v svet The Dicksov s Hate Police ali Black Flag standard s skladbo Fix Me. Prav obratno od tega so Melvins pred parimi leti servirali enako nedefiniran alternativni eksperiment, a ohranili budnost duha do zadnjega, res pa je, da se je v teh nekaj letih (vsaj moj) svet kar krepko postaral in spremenil. Morda tudi zaradi drugačnih pričakovanj ali zaradi izkaza, da ni vse, kar je označeno za legendarno zaradi časa samega, tudi po treh desetletjih neskvarjeno in enako užitno za poglabljanje užitkarskega ugodja.
Premaknjen v ozadje sem prav zlahka pogrešal vizualni stik z odrom, na katerem se je vršila nasilna simbioza ritmike in melodike glasbe, ki je ostala v svoji generičnosti in robati preprostosti nespremenjena kot je bila pred dvema decenijama in pol. Fakta, da so določene stvari preživete in ne privlačijo tako kot pred časom, ne gre nasilno enačiti s tem, da Mudhoney niso kakovosten bend ali da je to, kar počnejo, zlagano in neiskreno. Gre samo za film iz nekega drugega časa, ki sem ga vsaj sam zamenjal raje za bolj definiran izraz, konfuznost predirnega umazanega trušča pa menjal za bolj gladke, bolj artikulirane konture, ki niso zaradi svoje boljše glajenosti nič manj možate in nič manj uporniške. Pri slednjem so bili ta večer v mojih ušesih prleški možje garažne postave bližje mojim dušnim sentimentom, salve preteklosti iz seattlske garaže pa epizoda, ki smo ji prisostvovali, težko pa verjamem, da bo pustila trajnejšo sled v analih koncertnega dogodja.
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Kino Šiška / Aleš Rosa
Facebook
Twitter