2. 9. 2016
Ljubljana / Križanke
Kar je dobro, je vredno ponavljati. Po tem ključu je bil začetek letošnjega septembra v znamenju spektakla, ki je po februarski uprizoritvi v Bruslju, ko so si oder delili Laibach ter Simfonični orkester RTV Slovenija, pustil globje sporočilo javnosti. Na eni strani pomiritev z dejstvom, da so po več kot tridesetih letih ustvarjanja trboveljski nosilci glasbene avantgarde postali družbeno sprejeti fenomen, na drugi strani pa dejstva, da je to vsesplošno kulturno razsvetljenje samo površinski pojav. V sedanjem času se Laibach cenzuri vsemu navkljub ne morejo izogniti, saj je nastop v bruseljski dvorani Henry Le Bouf, v Palači lepih umetnosti, bil namenjen razglasitvi Ljubljane kot evropske zelene prestolnice, po predlogu Festivala Ljubljana pa naj bi ta akt počastitve našega glavnega mesta pospremili s koncertnim nastopom trboveljskih velikašev, a je Evropska komisija rekla odločni ne ter Laibachov v ta kontekst niso smeli uvrščati (“Naša najaktualnejša izkušnja z Brusljem je zanimiva cenzura, ki se je zgodila v kontekstu tega koncerta, ki naj bi se originalno zgodil v kontekstu predaje naziva evropske zelene prestolnice Ljubljani,” je takrat komentiral dogajanje Ivan Novak). Živimo v svobodnem svetu in milenij je prinesel bolj odprte oči ter bolj dovzetne duše, ne?
Svojevrstni popravni izpit se je zgodil v ljubljanskih Križankah, ki so jo malce po osmi uri dodobra napolnili tako predstavniki slovenske kulturne elite, provenience, kot tudi množice ljubiteljev tako ideje kot zvoka zasedbe. V preddverju se je množila kopica znanih obrazov, simpatizerji in člani NSK so s svojimi uniformami in znakom Neue Slowenische Kunsta bili ob večernih toaletah v manjšini, pred prostorom za koncertne svetinje pa si je čas za nakupe med kulturno elito vzel le malokdo. Slednje je bolj v domeni alternativcev, karkoli že ti so. Dobro organizirano in uglajeno vodenje varnostnikov je usmerjalo tokove publike tako na sedišča pod odrom, kot tudi na stojišča v drugem delu Križank. Odrski zastor, za zastorjem prostor za razširjeni orkester RTV Simfonikov ter dodatno za 16-članski pevski zbor, pred zastorjem bobni ter podija za klaviature in dodatno mesto za oratorja večera, Milana Frasa. Na levi strani odra, ob strani, si je svoje platno za slikanje impresij tega res posebnega večera postavil slovenski akademski slikar Zmago Modic, ob digitalnem pokljanju in občasnem semplanem grmenju pa se je napovedovalo dejstvo, da bo nastop poseben v več ozirih in da ne gre zgolj za ponovitev v Bruslju že videnega in slišanega. Partitutere za koncert so ob orkestraciji skupaj za nadarjenim mladim slovenskim skladateljem Anžetom Rozmanom spisali Laibach sami, težo taktirke in netipičnega sledenja orkestra skupini pa je moral prevzeti dirigent Simon Dvoršak.
Ob pol deveti uri se po urniku zatemnijo luči in na oder ob bučnem aplavzu publike stopi Simon Dvoršak ter pozdravi orkester, pred zastorjem pa se na odru zvrstijo gologlavi bobnar Janez Gabrič, Luka Jamnik na eni strani odra za sintetizatorjem zvoka, Rok Lopatič za drugim in uvertura v nedokončano Griegovo opero Olav Trygvasson. Zatemnjeni oder osvetlijo žarki impresivne projekcije Ivana Novaka. Najprej bele niti, iz katerih se izgradi skelet vikinške ladje. Zlovešča slutnja Aresa ali Marsa, bogov vojne, na drugi strani pa impresija kozmične veličine. Dihotomija digitalnega sintetičnega diktata Laibachov v suspenzu, na drugi strani pa analogna dopolnitev z masivno orkestracijo simfonikov gradi temačno, grozljivo, a magično privlačno kuliso. Ko na oder umirjeno, brez hitenja stopita Mina Špiler ter mogočni Milan Fras, se spektakel mogočno začne. Temni podton Marsa z globokim resonantnim moškim glasom, na drugi strani nežnost in vilinska milina ženskega, Venerinega antipoda, čarobnost pa podkrepi zvenki priteg pevskega zbora za zastorjem. Impresivna in močna interpretacija Griegove zgodbe o nasilnem pokristjanjevanju severa Evrope sledi narativni niti iz Bruslja ter ob atonalnih akordih zlovešče napoveduje retribucijo, nasilje, umor in iz tolmunov krvi se napije duša, željna maščevanja. V tem kontekstu se izvrstno najde tudi God Is God, kjer nas božja luč vodi v pekel in nazaj do raja, a militantni podton daje vedeti, da je kalvarija nujno zlo, saj se pri človeku ne moremo nadejati mirne evolucije, temveč je v splošni nasilni nravi človeštva vedno prisotna sla po uničenju, dominaciji, nasilju.
Smrt za smrt je temačna vinjeta, ki resonira aktualno še danes. Ne zavoljo obeh svetovnih vojn – tudi v sodobnem času smo z gradnjo zidov in meja, z delitvijo na Zahod in divji Vzhod prilili olja na ogenj mržnji in nadvladi strahu. Po wagnerjanskem scenariju Gesamtkunstwerka se Križankam vizija grozljive revanše vlivajo v ušesa in v oči s parolami, še bolj pa s sugestivnim, mogočnim zvokom, ki polni oboke prizorišča in sili k tišini in notranjim erupcijam nakocinjenega podleganja resonantni moči ponujenega. Teatralika se brez popuščanja nadaljuje z močnim udarom skladbe Brat moj iz daljnega leta 1985 ter diktatu, ki ga lahko prenesemo tudi v današnji čas z željo po odrešitvi, po odrešiteljih, po viziji, po luči v svetu, ki je pa pozabil ob materialnem na pomen duhovnosti. »Brat moj, ali čutiš pogum, ki ga je dvignila zarja v borbi za lepoto sveta? / Brat moj, bodimo močni kot garači, prižgimo kres v vseh ljudeh! / Brat moj, mi smo kovači vere v vstajenje, mi smo življenja divji smeh! / V nas je glad, ki poživi in gladnih ne izmuči. / Brat moj, odpri oči, potuj z nami k novi luči!« In temu sledi malce bolj udaren in sintetičen odgovor z najavo prihoda barbarov, ki se plazijo z Vzhoda. Now You Will Pay, komad za ogroženo in z grožnjo terorizma žigosano Evropo, a plamenice krvništva smo prižgali mi, »kultivirani«. Z noži v žepih in bombami v žepih, pripravljeni, da požgejo naše Disneylande in templje ničevosti.
Močna nota, močno sporočilo, močna predigra za nadaljevanje z Great Divide z WAT-a. Upor stoletja ni prinesel katarze, le še bolj razdelil svet na okopih. In na tem razklanem svetu človeštva v opoziciji si Laibach vzamejo čas in mazilijo svet Tanatosa z Erosom, Ljubljani pa darujejo krstno izvedbo Prešernovega Krsta pri Savici, ki vsebinsko sklene prvi del koncerta z aktom nadaljevanja Črtomira in ob 30. obletnici retrogardističnega dogodka Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice. Mogočna zgodba o Slovanu, ki je bil pripravljen umreti za vero svojih prednikov, a je meč povesil zavoljo ljubezni do Bogomile, pokleknil ter sprejel krščanstvo, je zgodba o vdaji v imenu ljubezni, Laibach pa to zgodbo (neizbežne?) kapitulacije pripovedujejo poglobljeno, s Prešernovim jezikom, besedami, megalomansko, s pridihom Wagnerja in njegovega mogočnega opusa in ta vizija Prešernove klasike prikliče v oči solze prevzetosti, krivde in spoznanja, da smo »novemu svetovnemu redu« zapisani že dolga tisočletja. Vrhunsko! Prvo dejanje se sklene, na platnu pa se začne odštevanka dvajsetminutnega premora do drugega dejanja večera.
Ne razumem ljudi, ki čakajo samo na ta vmesni akt, da lahko, kot da bi bili večno lačni in žejni, planejo v preddverje, okupirajo šanke in nato ne zmorejo v danem času priti nazaj na svoje mesto, temveč se po tem, ko se dejansko kulturni dogodek in ne samo koncert nadaljuje, vstopajo na prizorišče, kot da motnje ne kvarijo ritma dogodja. Prav trume slednjih so rušile uvodno stopnjevanje drugega dejanja, katerega so Laibach začeli z resonantno različico skladbo razpadu Evrope. Evrovision. Hit albuma Spectre pripelje Ljubljano v stanje večje sproščenosti, tako publika pritegne Laibachom tako z glasovi kot bolj intenzivnim odzivom, aplavzom, pozdravom bendu na odru. Walk With Me usmerja tokove k odrešitvi, a svet je brez zgodovinskega spomina, brez vizije, brez hrbtenice in prav o tem poje No History, s plesno močjo in navidezno lahkotnostjo skladbe Resistence Is Futile pa se, kot bi si Laibach za igro izbrali Depeche Mode ter jim dali več moči, več potence in testosterona direktno v vene.
Vor Sonnen Aufgang umirja ton z zvokom, na platnu pa se bohotijo mogočni prizori atomske kataklizme, ki prerastejo v podobe sonca, svetlejšega sveta. Potrebna je kataklizma, da prerastemo v nekaj novega lepšega. Laibach so ikonoklasti in po principu prejšnjega poduhovljenega evangelija krivde ter zgodovinske faktičnosti se tokrat posvetijo aktualnem svetu, »lahkotnejšim temam« odtujitve, avtomatizma indoktrinacije ter totalitarnosti demokracije, ki z orodji kontrole kleše vsega polnega človeka v brezdušno lutko brez želje po odreševanju, moderni sužnji pa smo lažje vodljivi in požremo vse brez upora množic, saj smo srečnejši vsak zase v svojem majhnem, prestrašenem, ozkosrčnem svetu. Ti svetovi imajo, tako Laibach, potencial. We Are Millions And Millions Are One padejo v ta kontekst kot posebni balzam za dušo. Ni vse tako temno in obsojeno na temo ter umiranje. In prav v zavetje tega potolaženega sežejo na vsake toliko glasovi, da ni vse tako lepo in harmonično, kot smo si v stanju svoje dušne odsotnosti mislili poprej. Malce pospešena različica dejansko največjega hita Laibachov v zadnjih nekaj letih, The Wistleblowers pripelje Ljubljano v stanje ekstaze, poklon Assangu, Snowdenu in Manningu pa se redni del koncerta sklene, da ob pozivih množice dodajo Laibach piko na i z militantno, a vedno všečno in vedno svežo predelavo skladbe Life Is Life / Leben Heist Leben z izjemne plošče Opus Dei, ki bo naslednje leto dopolnila polne tri decenije.
Po zadnjem priklonu benda in pozdravu orkestru, se luči prižgejo, izjemni presežek zasedbe, ki je zadnjih 36 let opomnik, da je v totalitarnih časih potrebno ohranjati totalitarnost vizije v kulturi, da ohranimo esenco, pravo sporočilo ustvarjanja. Drugače je lahko vse zgolj površinsko, brezvezno in prehitro minljivo, čemur celostni izraz trboveljskih, k vragu – vsesvetovnih – velikanov resnične glasbene avantgarde dosledno oponira. Ob dejstvu, da ima država za kulturo dejansko bolj malo resničnega posluha, so ustanovili svojo lastno državo, NSK pa bi si sedaj, ko je postalo vse bolj sprejemljivo in si množice omikanih po novem kupujejo tudi pododrske vstopnice za kulturni simpozij pod odrom Križank, radi lastili tudi tisti krogi provenience, ki nimajo jajc postaviti se v bran inštitucijam, ki vsemu navkljub še dandanes pišejo note našemu hlapčevskemu narodu. Tudi prav. S tem je dostop do tolmuna samooklicanih inženirjev človeških duš navidez lažji in bolj mogoč. Vrata Križank so se vnovič odprla zato, da se množicam predstavi evangelij nepokornosti, ponosa in kakovostnega dela. Iskrene čestitke velja izreči za drznost in pogum tudi orkestracijam Anžeta Rozmana, ki dajejo Laibachovim briljantom novo, globljo in še lepšo razsežnost, kot tudi vestnemu in kakovostnemu delu dirigenta Simona Dvoršaka ter izjemnega orkestra RTV Slovenija. Drznost in pogum velja izreči tudi organizatorjem Festivala Ljubljana, ki so s tem ljubljanskim koncertom darovali vesoljnemu svetu nekaj globljega in pomembnejšega od darov, ki večajo razkol med visoko kulturo in alternativo. Tokrat, za dobri dve uri, sta obe postali eno, sinergijo navidez ločenih, dihotomnih tokov pa so s svojo močjo, lucidnostjo in magnetizmom notranje resnice izvrstno ter popolno, brez spodrsljajev, izvedli Laibach. Hvala in absolutno na svidenje naslednjič!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj
Facebook
Twitter