Sunn •))): Ritual v meglicah vsemogočnega ničenja

Sunn •)))7. 9. 2016
Ljubljana / Kino Šiška

Kaj je bilo poprej še nestorjenega, da se lahko dandanes všteva v sfero avantgardnega, svežega, še ne preizkušenega? Bore malo, je pa res, da so določeni ustvarjalci le uspeli postaviti določene standarde in so razpoznavni, čeprav ne ravno najbolj razgibani in pretirano raznoliki pri izvajanju svojih aktov umetniškega. Eden ekstremov avantgarde vsaj kar se soničnega diskurza tiče, so nedvomno tisti najbolj atipični Seattelčani, ki niso všteli sebe, navkljub nastanku v zlati dobi žanra, v seznam grunge bendov in tudi alternativo v tistem klasičnem, igrivem, piskajočem smislu jim nekako ne morete pripisovati – Sunn •))). Kot sem uspel izvedeti šele pred kratkim ne san ouuu, temveč zgolj sun s piktogramom sonca so posebneži, na katere je izziv reči, da ste uspeli kdaj intenzivno moshati, tudi stage diving bi bil zelo izzivalno dejanje (kar je dejansko nekdo celo poskusil – no, ne v Ljubljani), saj so uspeli v svojih skoraj treh decenijah obstoja tempo dogodja približati hitrosti približevanja celinskih plošč, so pa zato z minimalizmom akordov sposobni dodobra pretresti sleherni organ v vašem telesu, saj stavijo na mastno različico nizkih frekvenc in decibelov, bolje poučeni pa so mi obljubili koncert, ki ga bom dolgo pomnil kot bolj intenzivni dogodek z malo dogajanja ter malo dinamike – artizem v totaliteti, torej – zato je bil septembrski prihod do Kina Šiška povsem samoumevno dejanje prostovoljnega udinjanja radovednosti.

Ali lahko artizem napolni oboke Katedrale Kina Šiška? Glede na to, da so zadnjih nekaj let Sunn •))) »tista prava stvar« za vse pravoverne sludgerje, doomovce in dronerje, je bilo pričakovati, da v dvorani ne bo zevala velika praznina, za ogrevanje pa je poskrbel montrealski trio Big ⱡ Brave. Dve alternativno distorzirani kitari z malce več basovske globine ter masivni, prvinski in preprosti upočasnjeni bobnarski udarci poskuša hibridno servirati alternativno različico dronea, post rocka, precej pesimistična in enolična kombinacija imoresivnosti Björk, Neurosisov in prej omenjenih zvezd večera, le da je Sonic Youthovski poskus močnejši od sle po pasivi. Z željo, da bi predstavili kar se da intenzivno svoj zadnji plošček Au De La ter servirati par medmetov tudi s prvenca Feral Verdure. Kanadski trojec, ki ga sestavlja minimalizem akordov na maksimalnem, precej intenzivnem in bolečem overdriveu Mathieua Bernarda Balla ter glavne vokalistke, precej neizrazne in mlačno neintenzivne Robin Wattie popestruje Louis Bauergard za bobni. Možak streže brutalnemu obračunu s preprostim setom bobnov ter parimi činelami, ni virtuoz, a z izmeničnimi sprehodi do mikrofona daje odrski monotoniji malce več barvitosti. Naporno ponavljanje enega in istega akorda daje vtis, da smo deležni le variacij na isto temo, v setu pa izstopa predvsem pridigarska primordialna surovost skladbe And As The Waters Go, malce več dinamike in povezanosti, domala prisluh riffa pa na svoj način poda skladba do.no.harm.do.no.wrong.DO.NO.HARM.DO.NO.WRONG. On The By And By And Thereon bi bil lahko z velike razdalje primerljiv z agresivnim zvokom Psycho Pathov, le da so naši prekmurski alternativci barviti, kanadski trojec pa suh, suhoparen niz sive nepovezane organske prepoščine brez idej za evolucijo, progresijo skladb. Masivna klišejska masturbacija na en sam ton nalije v ušesa zamaknjenim »poznavalcem« precej frigiden postpunkerski wannabe kolaž ostrine, brezidejne formalne uniformirane ritmike ter edino dejstvo, da so lahko nosilke bolj prodornega poigravanja s hrupom prav zlahka tudi ženske, a Robin ta večer nekako ni bila v svojem elementu, saj je manjkalo tako karizme kot tudi pravih, potentnih soničnih argumentov, da bi lahko bendu pripisoval veličino, jim pa ob slišanem priznavam pogum, da se ponujajo kot svež sadež alternative. O svežini zaradi naveličanosti brezveznega ne bi izgubljal besed.

Precej več je veljalo pričakovati od nadaljevanja. Med tričetrturno pavzo se je ob pivu porajalo vprašanje, koliko članov bo na odru Kina Šiška ponudil bend Sunn •))), a odgovora na to sam začetek nastopa ni ponudil zlahka. Po uvodnih pripravah z zvoki uglaševanja sitarja, ko se je Katedrala dodobra in na gosto polnila z umetno meglo, se je obredje lahko začelo. V črno kuto odeti Mayhemovec Attila Csihar je z domala budistično mantro dodobra zrahljal in privijal nizkotonske dele soničnega spektra do vokalnega maksimuma. Zenovska praznina inštrumentov ni motila, saj je Atila s svojo prezenco celih dvajset minut gradil na intenzivnosti in povečeval intenzivnost odmerka apokaliptične prezence na odru. Kot bi z mašo za vse počasnejše razmikanje vesolja skupinsko pospremili Bit v stanje neskončne mastne negibnosti. Z zvočno gravitacijo gigantske rdeče velikanke se je Ljubljana počasi premaknila v drugo prestavo. Iz zvočnikov sta nizkozvočno zabrneli basovsko ojačani kitari Stevea O’Malleya in Grega Andersona, ambientalično valovenje pa podkrepita še Tos Nieuwenhuizen ter Steve Moore za sintetizatorji in moogi. Sunn •))) so antiteza riffu. Masiv goste črnine, ki brni, se krepi, se vali prek drobovja in kmalu najde tisto frekvenco, ob kateri podrhtavajo vsi nevroni ter skelet, je ob razglasitvi kitar na nivo spodnjega A-ja peklensko učinkovit in impresiven. Antiteza dronerskim pionirjem Earth je rušilna, totalna, globinska, komadi so nepomembni. V duhu zadnje plošče Kanon bi lahko sklepal, ob čutenem in občutenem pa sem bil sam zelo vesel, da sem tokrat le upošteval priporočilo, da je na Sunn •))) koncert s seboj dobro vzeti ušesne čepke. Odrsko poigravanje s črnomašnim poziranjem ni namenjeno fotografom, saj je masiv megle, kot jo Ljubljana ni videla, z minimalno, večinoma rdečo in po dvajsetih minutah modro lučjo, smrt za koncertno fotografijo in kompozicijsko fotografijo, saj imate srečo, če v megli sploh kaj vidite. Dejansko bi bend lahko na odru stal popolnoma gol in tega ne bi vedel in videl nihče v dvorani … In med drugim se z odra sliši v celoti še naefektirano trobento, ali pa sem prešel v eno povsem bizarno paralelno realnost in tega nisem niti vedel.

OK, priznam, ne me križat, če sem v zablodi, nisem poznavalec celostnega koncepta Sunn •))) in prepričan sem, da je tudi velika večina tistih, ki so »dojeli« bistvo Sunn •))) fejkerjev in zlaganih samooklicanih razsvetljencev. Menim, da so Sunn •))) bolj kot bend v klasičnem smislu besede mojstri ceremonije, rituala in da na, sposodil si bom toolizem – lakrimološki način razpirajo duri v svet nemirnega duha ter nestanovitni center duše. Če je v tem kaj okultnega in satanističnega, ok, a mislim, da so možje iz Sunn •))) bolj intelektualci, ki drzno raziskujejo spekter hrupa da bi našli tisti popolni ton, s katerim se je iz nič povilo in se v nič povrne vse, kar je kozmičnega in navidez neskončnega. Pri tem  so provokativni, izzivalni in vsebinsko neulovljivi, izmikajoči, s precej zabrisanimi konturami pa se odrski privid prezence povezuje s soničnim prividom totalnosti, ki je improvizirana. Noiserski drone free jazz je dekonstruktivističen in vsem minimalijam navkljub pretresljivo učinkovit. Ljubljana, deležna si bila artističnega ekstrema, ki ga velja pisati v anale. Halucinogenost hrupa in pravih frekvenc prečiščuje in maziljeni s tisto sveto temno stvarjo, ki prevladuje v seštevku vesolja smo bili ob vsej pompozni teatraliki polne kakofonije decibelov po nuji obsojeni na poslednji akt ničenja, odmišljanja, nihilizma. Eni bolj, drugi manj prepričani, a z zavestjo, da določenih stvari ni moč dojemati z racionalnostjo, temveč s tistim notranjim očesom, s katerim je bil pogled na potemnjeno totaliteto Sunn •))) prevelik zalogaj za en sam večer. Potrebne bodo reprize in upam, da jih bomo v Sloveniji še deležni.

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki: