20. 10. 2016
Ljubljana / Kino Šiška
Je sodobna scena neiskrena kot svet, v katerem ždimo in ne moremo in zmoremo izraziti sebe ne da bi bili predmet kritike ter obtožb množic, ki sledijo ljudem pri vzvodih moči – ne samo političnih temveč tudi tistih, ki kreirajo sam okus in »bistvo legitimnega in nelegitimnega«? Glasbena scena ni izjema in po padcu trdnjav revolta s prekmursko zaroto hrupa bi bilo polje hrupa na naših tleh precej okrnjeno, če ne bi peščica tistih, ki verjujejo v zdrave zvočne alternative ozkoumni radijski »payoli«, med kreativnejšimi in pronicljivejšimi pa so bili pri varovanju hrupnih zakladov ne samo na Radiu Študent, temveč tudi na založbi Moonlee Records. Tokratni obisk Kina Šiška je bil namensko namenjen podpori pravi stvari, navkljub kislemu vremenu pa so bili pored mladih upov srbske nove scene, prodornim Repetitorjem, tudi podpora domačim upom podzemne garaže, zdaj že etabliranih Nikki Louder. Po pogledu na množico alternativcev pred vhodom do katedrale alternitvnih zvokov Kina Šiška, ki so kljubovali hladu in tečnemu dežju, je moč reči, da ne.
Kot prvi so malce po osmi uri zvečer zasedli oder Kamničani, ki ostajajo zvesti visokokakovostnemu lo-fi noise tripu s polno sonično potenco. Statistika je zgovorna – od leta 2007 so zahtevnejši publiki postregli štiri celovečerne hrupne poslastice ter dva EPja, preigrali stotine koncertov, navkljub finančnemu bremenu piratskih časov pa ostajajo zvesti staremu DIY principu, kjer je delo potrebno svoje delo dokumentirati na nosilcih zvoka, katerega sveti gral je tudi na otip toplejši in grafično dopolnjen vinil. Vse se je razvrednotilo, izgubilo v poplavi ponudbe svoj smisel in vrednost, Blaž Sever in brata Peter in Luka Cerar pa temu dejstvu iskreno in z žarom nasprotujejo. Ogrevanje je bilo tako v znamenju prečesavanja arhivov preteklosti. Uvodni Mouse Dress iz izvrstne plošče Golden Men zavrti kazalce do leta 2013. Masivna ritmika sočnega, ritmično natančnega spleta Petrovega basa na levi strani, piskajoča, ravno prav iritantno razglašena Blaževa kitara in razpizdeni grleni vokal na levi strani odra, centralni pogled in pozornost pa s svojo masivno udarnostjo od prvega takta dalje krade izvrstni Luka za bobni. Bend je dober tako, kot je dober mož za bobni in Nikki Louder so v tem oziru konkurenčni bendom onkraj oceana. Bolj sanjavi in melanholični Viagara Falls je manj agresiven in manj hrupno odrezave narave, skoraj pevski vstavki ter supersonični dotiki činel pa se ob precej neuravnoteženo postavljenem zvoku na žalost na trenutke krepko izgubljajo in ne dosežejo tistega zadnjega živčnega končiča, ki bi zmogel publiko premakniti v polje ekstaze. To poskuša preseči povratek na svet, ki je mrtev že več kot od včeraj s skladbo Hips Like Elvis. Neusmiljena ritmična ataka, sonični izliv nezadovoljstva, frustracije zrcali prek hrupa artikulirano nezaupnico svetu. Iz žmohta piskov in grmenja se izlivajo salve lepih zvokov. Tudi na bolj aktualnem remek delu s skladbo Trout. Lepota je skrita pod tono namenskih motilcev. Brez truda naj ne bo užitka in prav je tako. There’s No disco for you, you silly dancers! Povratek k prvinski atmosferi, k Alanu, ki se mu je vredno vedno znova opravičevati. Razglašena, popolna depilacija s kitaro, na kateri Blaž zlorabi poleg strun in vrata zelo dosledno tudi spoj z magneti je poliv, s katerim se polsteno preliva ritmično, skoraj free jazzovsko preigravanje bratov Cerar. In temu sledi zračen, a izvrstni povratek na ploščo, ki je bend na novo definirala. Golden Men servira enigmatičnost tripa zlate dobe, na trpki način postavlja pod vprašaj stanje sreče, drami in obenem ziblje v stanje lažnega lagodja. »Concrete walls / round brains of cotton / small minds appear / as stained glass / twist and turn / the truth around / gold and man / mean golden men« so besede, ki manj razločno polzijo iz razgretega Blaževega grla. Mar je prepozno za premeno sveta? To težko uzremo tudi prek tako dobro zloščenega, a namensko zadimljenega stekla, kriči skladba Oversized Sunglasses, ki poskuša na pomenljiv, zvočno ciničen način z namenom širiti poleg atrofije melodike in obilja hrupa tudi optimizem. Bravo! Fantje so me s svojim nastopom sicer prepričali, da svoj del ceha izvrstno obvladajo, a sumim, da se bolj kot na prostranem velikem odru počutijo na toplejših, malo manj prostranih klubskih odrih, saj presežnega dejavnika razelektritve prvo dejanje ni ponudilo, smo bili pa deležni izvrstne, a žal zvočno premalo poudarjene igre, ki upravičeno vrača vero v moč domorodne garaže.
Moč in prodornost recimo temu tuje, a nam, prebivalcem Balkana dobro znane garaže pa so prišli s trtjim studijskim albumom v Ljubljano braniti izvrstni Repetitor. Leta 2005 formirana zasedba je letos s sveže izdano ploščo Gde češ odločila nadgrajevati intenzivni niz predhodnih izlivov kreative, plošč Dobrodošli na okean in prvinskim, a še vedno aktualnim Sve što vidim je prvi put. Princip mehanike benda bazira na sinergiji visokoraslega pozitivca Borisa Vlastelice ter dveh dam, ki pa ne stavita na šminko, temveč na bolj nevarni parfum čiste strasti, bobnarke Milene Milutinović in simpatične, a na videz nevarne Ane-Marije Cupin. Bend si je inštrumente za nastop znosil sam, brez odrskega osebja pred nabito polno ljubljansko dvorano preveril, ali vse drži in nato, brez fanfar in brez nakladanja zarezal na polno v ledino večera. Iz prejšnje plošče Dobrodošli na okean udari najprej zahrumi Šteta. »Pokvareni, podli nisu oni / Ružni, prljavi, glupi, zli – to smo mi« je ogledalo, ki ga svetu repetitivno, punkersko, odrezavo, bolj neposredno in energično nastavijo Boris in dekleti. Organsko, mehansko, s surovo močjo mišic se od prvega akorda dalje gradi neposredni stik s publiko, ki beograjski trojček toplo sprejme takoj od začetka dalje. Intenzivni potegi po strunah Telecasterja na Borisovi strani, magnetična prezenca na basistkini strani in masivna udarnost za bobni se spletajo na oster, brezkompromisni način tudi v nadaljevanju s skladbo Biču bolji, še bolj pa z vrnitvijo na prvenec s skladbo Opet jak. Grohlovska prezenca za bobni, mastni bas in plesni, domala NoMeansNo ritem disonantne kitare asocirajo na zlata devetdeseta, na Fugazi, na Nirvano, na zlato dobo alternative, obenem pa s plesnostjo Šarlo akrobata in srbskega novega vala polni jadra novemu konceptualnemu oponiranju sistemu in brezupu na bolj artikuliran način. Melodika pelje zgodbo lepo dalje, tako pa Pukotinah pridemo do trenutka, ko se bend odloči razkriti adute zadnje plošče.
Ekspedicija po principu manj je več meditativno vplete v večer privid Cobainovega duha. Boris zlorablja kitaro senzualno, v znoju, v potu, brez rezerv, oder pa je prostor za domiselne akrobacije, plezanje na ojačevalce, ki uročuje publiko, s katero ima izvrstno frontman neposredni stik, telesni kontakt pa se že kaj kmalu nadgradi z letom v prve vrste, ko Borisa prestrežejo roke množice in na valovih publike občuti posebno, za Ljubljano ne tako samoumevno ekstazo minevanja. Vmes se razpleta v asinhronem vrstnem redu, a brez nepotrebnih zapletanj in zastojev celotna aktualna plošča. Gde češ, sledijo Jataci, nato pa meditativni trenutek večglasne žalostinke Crvena. »Kad osvoje bele noći / Otvorite širom oči / Zatvorite dobro usta / Želja polako pušta / Mesto na kom sad stojiš / Zemlja je pusta tvrda / Okolo drhti nebo / I raste ponoć crna / Moramo biti vetar / Moramo biti reka / Moramo biti šuma / Moramo sići s uma« se trpko vpleta v teksture intenzivnega večera teatralično, a brez nalaganja balasta in zavajajočega izposojanja tuje lirike, tujega perja in tujega čutenja. Repetitor svoje tekste in glasbo čutijo in izpovedujejo iskreno in brez šminke. Morda ne vedno perfekcionistično in ne vedno povsem sveže ter novo, a nomen est omen in pri tem si beograjski trojec za kriterij metrike in nadaljevanja postavlja zgolj svoje notranje motive. Ti so s skladbo Ako te ikada nevarni in zlovešči, nasilni, krvniški. Na Bleach pobarvana agresivna kitara, brutalni bobni in bas, grleni, boleči Borisov vokal ne morejo skriti, da so podobnosti s seatllskim legendarnim trojcem Nirvano več kot zgolj naključne. Repetitor so balkanska Nirvana po Nirvani in se ne sramujejo, a je v celoti še veliko več dodatkov, aditivov preteklosti. Integrali novega vala s Kraljem ničega, nato ritmični prelom z bobnarsko in basovsko izpostavljenim povratkom na Okean s skladbo U pravom trenutku, nato pa malce instantne seksualnosti s skladbo Suženi snovi, iz katere se povije rockerski konformist večera Zli sin, ki se v valovih plesne intenzivne grlene punkerske plesnosti vrača v distopijo tega, da smo vsi osamljeni in da potrebujemo samo stik s sabo, da najdemo razloge za lastno (ne)srečo. Ja je sočni medmet, ki mu po naravni inerci očitno sledijo grmeče Životinje, na katerem se gradi finale rednega dela z morilsko nastrojenim Beskrajem, ki vodi na brutalna brezpotja puščave sveta, ki izgublja smisel in toplino. Vnovični skok v publiko in po odhodu z odra intenzivni klici publike po še, kajpada. Planirana vrnitev na oder postreže s hitom Devojke idu u Minhen. Intenzivno in sveže, kot da ne bi bilo dneva zatem in nadaljnje turneje se Repetitor razdajajo brezkompromisno in brez rezerv in sklenejo večer po Teško hodam in vnovičnem odhodu z odra s še eno nagrado Ljubljani.
Laka zabava sklene fenomenalni večer v stilu in brez občutka grenkobe, da je bilo karkoli neizrečenega in da je bil kdorkoli prikrajšan za karkoli. In sedaj k uvodni dilemi ter vprašanju, ali je, če je že svet v krizi, v krizi tudi kreativa ter scena sama? Če je vsepovsod veliko šminke, lažnih parol in brezupa, pomanjkanja vizije in odločnosti v garaži ne primanjkuje. Ali bo ta prodorna in ali bo dosegla svet izven meja lastnega becirka? Meje na papirju znajo hromiti, še bolj pa meje v glavi. Alternativa novega milenija je distopična, pesimistična, hrupna, saj v času nemirnosti melos lepega in gladkega ne odseva realnega stanja. Po videnem in slišanem lahko povemo, da je prostora za popolno izvirnost res manj kot pred dvema decenijama ali več, je pa glavno vodilo sprememb dinamika, ki jo z delovnim etosom v garaži določeni kreativni umi le premorejo – tako na jugu kot v Sloveniji. Koncert v Kinu Šiška je bil odraz tega, da garažna opozicija deluje in da je na zalogi še dovolj arsenala za upor proti malodušju. Ne, dragi moji, rock ni mrtev in po transfuziji novega organskega hrupa je v nedrjih dovolj materije za rušenje brezidejnih templjev v čast in slavo brezdušju ter pasivni instant konzumciji. Upajmo, da plameni tovrstnega revolta, ki ni sam sebi v namen, ne potihnejo tako kmalu, kot bi želeli tisti, ki zapovedujejo normative konformističnosti.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter