Opeth – Sorceress

opethsorceressfinalcd(Nuclear Blast, 2016)                    

Poti evolucije ne moremo napovedati, kar je na jesen potrdil album, ki bo najverjetneje označen za najbolj težko pričakovano ploščo leta 2016, obenem pa tudi za najboljše in najočitnejše oponiranje imperativom okusa množic. O dobrih, prelomnih trenutkih pa je potrebno postreči še s čim več kot samo površno omembo. Ducat albumov po prvencu, zlovešči in navdihnjeni plošči Orchid je videti, slišati in čutiti, da so Opeth bend z multiplimi glasbenimi plastmi, nekdanji metalurgi progresivnega death metala pa so zarjavele plasti metala v dveh decenijah tako lepo slekli, da o Opeth leta 2016 lahko govorimo kot o novo postuliranem bendu, ki je bližje progu sedemdesetih kot metalu v tistem prvinskem, kričavem smislu besede. Mar gre za herezo ali so se švedski očaki dobre glasbe odločili slediti lastnim klicem narave ter ne okusu črede nekdanjih vernikov in danes najglasnejših kritikov? Priznam, da sem sam bolj podlegel formatu plošč Damnation, Heritage ter predlani izdanega biljanta Pale Communion in me je bilo strah, v katero stran se bodo po žolčnih izlivih forumskih veleumov obrnili Mikael Akerfeldt ter njegova soldateska. In po ključu evolucijskega razcveta lahko že na začetku najavim, da je Sorceress plošča, ki bo razpenila metalske puriste, obenem pa nalila v ušesa dobre progresive željne množice odmerek tistega retro sounda, na katerega ste domala pozabili.

In del te lepe recepture je tudi sodelovanje s priznanim britanskim producentom Tomom Dalgetyjem, ki je poleg zvoka Pixiesov pilil tudi rustikalni zvok zasedbe Ghost, sedaj pa pušča po izvrstnem delu na prejšnjem delu nove sonične trilogije, po dotiku perfekcije na plošči Pale Communion razpoznavni fuzijski pridih eksperimentalne sonične navdihnjenosti še na plošči Sorceress, ki je v večini delo genialnosti in navdiha glavnega vizionarja, gospoda Mikaela Akerfeldta. In tokratni trip je v enajstih delih dovršen, perfekcionističen, masiven, dobro uravnotežen in provokativen. Po uvodni akustični meditaciji s skladbo Persephone, poklonom antični boginji podzemlja, hčeri Zeusa in Demetre. Prehod od umirjenosti k magiji eruptivnega nestrinjanja z metriko sodobnega sveta je hipen. Naslovna skladba Sorceress servira strupene mooge, orgle, jazzy intro, nato pa se v zgodbo fino vtke prisluh Alice In Chainsov, a z več taktnosti in več plastmi umazane lucidne intelektualnosti. Opozicija šarlatanstvu, ki je neoprostljivo, obenem pa sonično stapljanje nekdaj nezdružljivih derivatov dokazuje, da je notranja kohezija v bendu boljša in tesnejša kot kdajkoli. Akerfeldt dominira s svojimi lepimi vokali kolažu trdnih rifov, ki jih s Fredrikom Akessonom pleteta iz takta v takt, poleg kitar pa je tu močen element nove sonične podobe še strupeni Mendezov bas, trdni in igrivi bobnarski tempo Martina Axenrota, si pa Opeth zadnjih nekaj let ne bi mogel predstavljati brez domiselnih orgelskih pasaž nadarjenega Joakima Svalberga. The Wilde Flowers nadaljuje raziskovanje odločnejših tekstur, na katerih se klaviature lepijo na stakato kitar in basa, po trdnem udaru odločnih tonov pa se v zgodbo vplete eterika, ki premore maskulativno odločnost in obenem občutek za pomiritev strasti ter pravočasno gašenje plamenov vznesenosti ter prehitre razelektritve. Will O The Wisp je folkerski element suspenza ter hipurske estetike, ki prekipeva z občutkom za uravnoteženje elementov, a brez nepotrebnih ekscesov ter umikov na polje že raziskanih kontur. Eruptivni udar skladbe Chrysalis je dramilo, ki priliva na plamene krepki odmerek retro fetišizacije organskih kitar in purplovskih orgel, strupen izbruh pa je vse prej kot preklop na programska vezja melodično absolutno spevnejše plošče Pale Communion. Sorceress ima svoj lasten »drajv« in absolutno karakter, ki je bolj psihedeličen, bolj nevaren, bolj zlovešč, a ne kričav in namenjen zgolj samemu sebi.

S povratkom na bolj umirjeno akustiko s skladbo Sorceress 2, domala floydovsko žalostinko se začne prehod na drugo eterično podstat plošče. The Seventh Sojourn z orientalsko arabeskalno metriko vpihuje v celoto privid in prisluh zeppelinovske puščavske hipnotike, ki jo s skladbo Strange Brew Opeth prikrmarijo v spet bolj floydovske vode, a z dodatkom minimalizma Beatlov in retro občutkom za igro dovoljenega. Kar naenkrat se v celoto prikradejo fraktali srednjeveške melodike, ki jo Opeth hibridno združijo z brutalnim organskim preigravanjem jazzy fuzijskega obvladovanja melodike in ritma pri vzponu do vrhunca epsko razdrobljene skladbe. Ni apologetičnosti in kapitulacije. Opeth gonijo svoje demone do mej zmožnosti in odpirajo vse registre, ne da bi morali pri tem staviti zgolj in samo na decibele, dragi moji! Beatlovski A Fleeting Glance dokazuje, da so Opeth absolvirali vse elemente vrhunskega mojstrstva na polju progresive, karkoli naj bi progresiva predstavljala. Važno je, da se bend zabava in to dokazujejo tudi nadaljnji takti ene najboljših skladb albuma, komada Era, ki servira eklektični orgazem popolnega predajanja tokovom časa in inspiracije. Dinamika je precizna in neusmiljena, vbodi muzikaličnega suspenza pa krvniški, namenjeni rahlemu zavlačevanju s popolnim orgazmom v igri zapeljevanja in tatntrične sonične Kama Sutre, ki se začne in konča s povratkom v podzemlje k Persefoni.

Pa preidimo k sodbam. Opeth so vnovič virtuozno prekosili sami sebe ter slušečim zaprli usta polna prenaglih sodb in kritik, puristom pa zadali novo bolečo rano in nov razlog za negodovanje ter, če znajo biti iskreni, priznanja, da dobre glasbe na albumu ne manjka, je pa odločni ne izrečen starim normativom. Opeth so ubežali starim demonom in starim vzorcem ter izbrali popolno pot vstran od starega težišča, a jim teže notranjih argumentov konkretnosti in potence ne smemo odpovedovati. Če je bil Heritage v melodiki najbolj milosten do konvencionalnosti vajenih poslušalcev in če je bilo obhajilo s Pale Communion najbližje perfekciji proga novejšega kova je Sorceress plošča, ki bo razburkala strasti in vas navedla k večkratnem poslušanju, saj je esence obilo, še več pa perfektne glasbe, pisane z veliko začetnico. Izognili so se ponovitvam in niso si ukradli moči iz plamenov lastne orkestracije, recepti pa ne postrežejo nikjer z mašili ter igranjem po notah »fanov«. Bend uživa v notranji lastni kemiji, svoj zen popolnega nihilizma ter ničenja starih form pa peljejo dalje z navdihnjeno mogočnostjo, ki jo brez notranjega razsvetljenja ne bi mogli hliniti in servirati v obliki, kot smo jo s tem res presežkom leta 2016 deležni tokrat. Tudi če ni »metal« opozarjam, da Sorceress ni glasba za lahkotno poslušanje in ni namenjena pussyjem, ki niso v poslušanje pripravljeni vložiti celega uma temveč poslušajo glasbo zgolj in samo z ozirom na modne zapovedi, trende in kodekse dovoljenega. Opeth so se iz tega vlaka uspešno sestopili – sam srčno upam, da za vedno!

Sandi Sadar Šoba

Velike Opeth lahko ujamete na Dunaju, 10. novembra!

Povezani članki:

Značke: