9. 12. 2016
Ljubljana / Gala Hala
Ni novega leta brez letnih pregledov uspešnosti, bilanc, vsekakor pa se letna bilanca uspešnosti lahko meri tudi s številom bolj ali manj prodornih izdaj, ki so luč sveta ugledale na slovenskih založbah. Moonlee Records predstavlja v morju založnikov, ki so nekoč morda, danes pa ne vedno in ne vsako leto enako uspešno izdajali izdelke, ki kljubujejo komercialnim imperativom radijskih postaj, pogrošnemu okusu raje in nudijo dejansko alternativo brezdušju z maloprodajnih polic, lepo izjemo, svojevrstno slovo od starega leta ter vstop v novo leto pa se zadnja leta meri tudi s prodornostjo festivala neodvisne glasbe, Moonleejade.
Založba velikega Mr. Moonleeja, ki je doslej pod svojim okriljem hranil darove zasedb Kleemar, Psycho-Path, zadnja leta pa praporje hrvaško-slovenske kreative ter kreative Balkana branijo imena, kot so Bernay’s Propaganda, Xaxaxa, Repetitor ter domači magi, kot so Werefox, Nikki Louder in podobni, se zadnji dve leti lahko pohvali z malim morjem kakovostnih izdaj, tokratno bero kakovosti pa so v ljubljanskem hramu alternative, v Gali Hali na Metelkovi, branili štirje bendi, ki so zaznamovali zadnje leto ali dve na tej prodorni založbi.
Priznati moram, da je petkov mrzli, megleni večer bil nekako zaznamovan s pečatom obskurne masovke v dvorani Stožice, saj je Ritem mladosti, na katerem so se mainstream horde gnetle pod odrom, kjer so ga »harali« Siddharta ter Big Foot Mama, nato pa še DJ Umek in podobni, Metelkova pa je priredila precej drugačen nabor godbe. Precej bizarna premetanka se je zgodila že kaj kmalu po deveti uri, ko so oder zasedli alternativci s spevno dušo, izvrstna zasedba Werefox. Bend, ki bo verjetno leto 2016, navkljub izidu vrhunske plošče Das Lied Der Maschinen, najverjetneje čimprej odmislil zaradi res težkih preizkušenj, ni bend omahljivcev ter polovičarjev. Tokratni koncert pa je bil nekaj posebnega in za bend, ki ga sestavljajo dobri prijatelji in dušni sopotniki in ne samo glasbeniki z željo po uspehu, svojevrstni izziv. Ker so bobnarja Davida Halba službene obveznosti zvabile na drugo stran oceana, so se Werefox po zgolj dveh skupnih vajah, da ne bi odpovedali svojevrstno sklepno dejanje leta 2016, po pomoč zatekli k session glasbeniku iz Celja, mlademu, a priznanemu bobnarju Urbanu Krču. Tip, ki ga poznate morda iz bendov, kot so BO!, I.C.E., Gušti, Samo Budna, Pink Floyd Project Slovenia, je v koncertno atmosfero vnesel svoj takt, svojo dušo in potrdil pregovor, da je bend dejansko tako dober, kot je dober bobnar. Navkljub matematični točnosti je po le dveh skupnih vajah bilo utopično pričakovati perfekcijo, vseeno pa je korpus zasedbe Werefox ohranil rdečo nit ter sledil kar precej poenostavljeni in upočasnjeni metriki nadobudnega Krča. Bolj organski, bolj suhi in manj naefektirani niz skladb z aktualne druge plošče Das Lied Der Maschinen se je razprl z resonantno skladbo Holy Rage. Umazani, namensko nevrotični Bekovi kitari lepo pritegne masivni Manujev bas ter druga kitara, ki v rokah Hannesa Jaeckla dopolnjuje hipnotične vrzeli v zvoku, prek celote pa se pne ženstveni, a odločni alter vokal eklektične Melee. Urban s klikom v ušesih sicer solidno lovi teksture sproščenega Davidovega ritmiziranja tudi nadalje. Divination se logično nadaljuje z bolj močno interpretacijo Beyond Mercy. Storm Stay Out je resda v preteklosti morda zvenel tudi bolj ostro in kompaktno, a dobrega duha na odru ne zmoti nič. Tudi v bolj počasnih trenutkih plošče, ki jo zaznamuje vrhunska notranja tekstura ritma, melodike in resonantnih, domala preroških besedil, ne krahira nič. I Wanna Swim se odpove meditativni oddaljenosti ter v Gali Hali preizkusi bolj suh, bolj neposreden in bolj nevaren pristop, kot tudi precej zvočno okleščeni Orange Red, ta vedno pearl jamovsko no codeovski čudaški, a všečni briljant Magic Man ali pretresljivi, presunljivi Radical C 7. Odsotnost priučene kohezije in ta zenovski občutek za čutno, čustveno in ekspresivno nerezerviranost. Edini manjši minus velja izreči na račun dejstva, da v nov opus glasbe stare stvari s prvenca ne pašejo več najbolje, tako je bil precej defragmentirani March Of The Finest nekako odveč, nepotreben, a vseeno v novo formo preliti dodatek večera. Werefox funkcionirajo suvereno in Melee v svoji naraciji liričnega uročanja ponudi že v štartu tisoč in en razlog in odgovor na vprašanje, zakaj se je na Werefox koncerte vredno vračati vedno znova in znova. Zato, ker je sleherni koncertni izlet v sonične globine dejansko nesuhoparni izlet v neznano, v prej neslišane dimenzije. Super preobleka za katarzični občutek, navkljub prezgodnjemu štartu pa nevsakdanjo kemijo na odru iskreno pozdravijo tudi obiskovalci v kar solidno napolnjeni dvorani. In slednja je priča dejanskemu zgodovinskemu dejanju, saj je zasedba na odru dejansko razglasila dejstvo, da doslej gostujoči Hannes od decembra 2016 dopolnjuje vrste zasedbe kot polnopravni član. Če sta bili doslej prvi dve plošči kakovostni, se lahko v tretje pripravimo na nadstandardno izstrelitev v stratosfero! Na tretjo ploščo bo več kot vredno počakati, kolikor bo pač potrebno čakati, dragi moji!
Precej manj spokojnosti in elegance ponudi nato nadaljevanje. Novogoriško-ajdovski razgrajači Iamdisease se navkljub vkoreninjenosti v podstat alternative v zadnjih dveh decenijah nekako niso prerinili v ospredje HC-ja. Precej surovi, grinderski HC konglomerat linearnih basovskih in bobnarskih linij, precej bolje zastavljenih, a preveč nadistorziranih kitar ter kričavih vokalov, ki v marsičem posnemajo Barneya Greenwaya iz Napalm Death, zveni sicer suvereno, a kaj kmalu doseže svojo limito. Precej enolične linije na prvo žogo, bend pa deluje tako, kot bi trem mladcem malce bolj za šalo kot zares pritegnil ata, ki ima vsega dosti in se mora malce sprostiti in izkričat svoj gnev nad svetom in nepravičnostjo. Ne me narobe razumeti. Povsem podpiram generacijske mostove in popolnoma padam na kolena pred bendi, kot so NoMeansNo, Black Flag in podobnimi, a tokrat se z Iamdisease nekako nisem našel na isti strani dojemanja polnih in klenih konceptov, če jih primorski četverec sploh dejansko nudi. Socialna kritika odtujenosti izzveni iz maničnega ekskurza v krog hodečega Marka Rusjana psihotično, zato večino pozornosti raje namenim dobri uigranosti kitarista Iva Lozeja ter ritem sekcije basista Jana Černica ter udarnosti ritmično korektnega Tomaža Ušaja. Aktualni plošček Praznina se v marsičem opira na metalurški HC zgodnjih devetdesetih, disonantni šus za vse solde pa si v svoji sludge preproščini bolj kot pri metalu išče oporo pri DIY filozofiji nihilizma ter poenostavljanju konstruktov Friedricha Nietzscheja, namesto brezupa in pasivne likantropije napram svetu pa poziva na precej nekonsistenten način k revoltu, uporu in akciji. Žal premalo prodorno, da bi lahko verjel, da je bend zrel za vštevanje v prvo ligo.
Zato pa so več kot upravičeno v prvo ligo všteti kamniški wunderkindi Nikki Louder. S predrugačeno formo noise rocka na indie post-punk osnovi se je trojček z izemnim glasbenim občutkom za nekonvencionalnost, bizarne forme ter eklektično muziciranje zasidral v srca alternativne Slovenije kot bend z zdravo potenco. Devet, skoraj deset let glasbene evolucije, bend pa s štirimi dolgometražnimi izdelki dokazuje, da je vedno dovolj prostora za spremembe. Po užitju benda na letošnjem ogrevalnem nastopu pred beograjskimi Repetitorji v Kinu Šiška je potrebno priznati, da so se Nikki Louder začeli navajati dobro tudi na velike odre, a je prava prvinska kemija benda bolj kompaktna na klubskih odrih ter predvsem na odru Gale! Uvodni ekskurz v stratosfero se začne s skladbo Mouse Dress / Hey Joe. Golden Men v svoji najboljši izdaji! Masivni bas v rokah Petra Cerarja, čez vse se strukturno razpirajo masivni ritmični bobni Luke Cerarja, pika na i pa je intenzivno in strastno zlorabljeni Telecaster v rokah Blaža Severja. Nekonvencionalna igra z radiofonijo, reverbi, po strunah pa se sme udariti tudi z bobnarskimi palčkami. Izvrstna in kompaktna energija polni oboke Gale dosledno, katarzično, neusmiljeno do ušesnih open. Seksi! Sludgerski noise ekskurz v sfere skrajnega se nadaljuje po preverjeni odrski recepture v bolj spevni Viagara Falls. Bend ga je od leta 2012 speglal do perfekcije, tokrat pa namesto grungerskega indie prizvena Nikkiji odpirajo bolj temne, bolj zlovešče in temnim užitkom namenjene registre. Progresivna nota destruktivne plošče Our World Died Yesterday se v kontekst vplete s Hips Like Elvis. Brutalno, neusmiljeno, udarno in jazzovsko atonalno, za vse solde, s pridihom primitivne metrike, a briljantno nabrazdano teksturo povrhnjice se Nikki Louder odlepljujejo od s fetišizacijo nasičenega sveta ter brodijo po lastnih psihedeličnih vodah doorsovskih temnih tripov suvereno in sladostrastno. Moj pokojni prijatelj Blaž Tišler bi rekel: “Fantje so ga mastno pičili!” In to z minimalijami z aktualne plošče! S slednje se v kontekst večera prikrade le bolna svojevrstna free jazz skladba Trout, ostalo so vse relikvije preteklosti in s slednjimi ni, da se razumemo, absolutno nič narobe! Golden Men ga oddensajo v bolj spevne dele hrupnega univerzuma, po brutalni razglasitvi kitare pa se po zgledu Nirvane zgodi No Disco (For You Silly Dancers). Hrupna doza organske kemije trojca, ki ne potrebuje nič kozmetike, da v estetsko formo briljantne lepote stisne ves svoj gnev, stud in nestrinjanje z esteticizmom popa. Božansko! Nikki Louder so bili koncertni akt večera, ki je bil na oder Gale postavljen ob ravno pravem času.
Malce po polnoči se oder Gale prazni, veliko ljudi odtava v smrdljivo meglo Ljubljane, ko se za svoj povratek na oder koncertnega čislanja pripravljajo skopski indie-pop-post-novovalovci Bernays Propaganda, ki je zamenjala svoj format trojca z novo formo, ki ji na plošči Politika morda lahko verjamem, a New Order v reciklirani formi se odpoveduje bobnom in objema bolj elektro sound. Če so ga Happiness Machines, My Personal Holiday ter Zabraneta Planeta terali na bolj punkerski osnovi so Bernays Propaganda leta 2016 bolj eksperimentalni pop, ki ubije ritem dogajanja, odrsko pa ne pritegne s formatom, na katerem se za ritmično mašino in sintetizatorjem zvoka zasanjano zvija Deni Krstev, ki mu precej bledo pritegne Vasko Atanasoski na kitari, seveda pa je nekaj več odrskega magnetizma namenjenega brhki Kristini Gorovski, ki pa tokrat ne prebije mehurčka enoličnosti, precej repetitivnega in matematično in proporcijsko sicer brezhibnega novega formata, ki pa mu, iskreno, manjka jajc in šusa. Pomislim na udar prodornega punka in ostrine Prodigyjev ali Chemical Brothersov, na trip udare Massive Attackov, ob boku tega pa ta precej medli klišejski copy paste zvoka osemdesetih ne daje prepotrebne ostrine in aktivnega poziva k akciji in reakciji. Zavoljo tega se od dogodja na odru samodejno oddaljim, saj je očitno moje srce z ušesi bolj pri organski kemiji in ne pri sintetiki ter larpurlatizmu. Morda drugič. Morda v drugem kontekstu.
Precej konfuzni odrski miks čudne koncertne premetanke pušča v ustih masivni priokus nedomišljenosti. Ko začneš večer s sladico, nadaljuješ s predjedjo, nato dodaš vrhunsko jed večera, skleneš pa vse s precej čudno in mlačno juhico, zna v želodcu obležati marsikaj. Ta večer smo bili na Moonleejadi deležni sicer jagodnega izbora založbe, je pa res, da ni sleherno vino vrhunsko in dejstvo, da se ne more sleherni zvarek prodajati kot čisto zlato. Ta večer si je lahko vsak izbral svoje zmagovalce. Moje srce in moja duša so ta večer doživeli notranji pirotehnični spektakel z Werefoxi in Nikki Louderji. Iamdisease in Bernays Propaganda so šli sicer skozi vode, a se mojega dušnega lovilca impresij niso dotaknili na tisti način, zaradi katerega bi jih lahko umeščal na oltarje Olimpa glasbene brezhibnosti. Stvar okusa, kakopak, je pa res, da imajo vsaka ušesa res svojega malarja, za marsikaterega sladokusca pa se na policah Moonlee Records najde veliko okusnih butičnih izdelkov, ki pritegnejo in nosijo pečat kakovosti ter subverzivnosti obenem. Prav zato s kar velikimi pričakovanji zrem v leto 2017 ter se sprašujem, ali lahko na založbi prekosijo zadnji dve leti, saj je veliko njihovih varovancev prav v zadnjih dveh letih skreiralo izdelke, ki morajo biti deležni še odrske promocije, novi sadovi pa morajo, kakopak, še zoreti in naravno prerasti v formo, ki bo lahko nadaljevala nit glasbene evolucije. In na tem mestu velja izreči pohvalo za pronicljivost nosilcev vizije založbe, ki odpira vrata tistim artistom, ki bi drugače le stežka našli založniške alternative kje drugje kot na Radiu Študent, Kapi ali v bizarnem svetu samozaložništva. Hvala za dobro letino! Pričakovanja od leta 2017 so zato toliko večja!
tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter