Ljubim izzive in dejansko so mi ljubljanski Carnaval, navkljub temu, da gre za uveljavljeni bend s pedigrejem, z zgodovino, predstavljali kar precejšen izziv. V dobi interneta, ko o marsičem lahko na spletu z vpisom gesla preberete marsikaj, je ljubljanski četverec, ki je letos izdal svoj četrti album, ploščo Miss Universe, vse prej kot splošno znano dejstvo in fakt slovenskega rock’n’rolla. Pravzaprav je stoner na slovenskem dejansko eksotična zver, o kateri tudi po dvajsetih letih zmorem napisati le malo otipljivega. Bili so Pussyfinger, fakt je, da so iz teh nastali Carnaval in nato Kansky, pa po zadnji delitvi kreativnega benda zasedbe še Jegulja, a so to le imena, ki ne povedo veliko o notranji povezanosti, o sinergiji, o kemiji med istomislečimi, ki so svoje zatočišče našli v Zalogu, poleg železniške postaje, v baraki, ki smo jo na hladni sibirski večer obiskali v trdni temi. Zunaj je pritiskal mraz, v nedrjih lesene barake pa so se ob vročih lampah in medenem zvoku ravno prav naefektiranih kitar pred očmi in ušesi dvočlanske ekipe našega medija zgodile javne vaje. Masten bas v rokah izvrstnega Saccota, masivni bobni, ki jih ritmično ubira Mato. Na drugi strani tesnega placa pa si prostor pred ojačevalci delita Ažo na vokalu in kitari in izvrstni kitarist Vičo na drugi kitari. Vse brni in iz zvočnikov se v maniri švedskega, skandinavskega stonerja ter bolj medijsko pojavnega desert rocka z druge strani Atlantika dogaja fuzija idej, rifov in meditativne lirike, zaradi katere je Miss Universe, verjamem, eden najtežje pričakovanih ploščkov letošnjega leta. Vse deluje suvereno, organsko, niti malo sintetično in izumetničeno. Plošča funkcionira še bolje v živo! Po parih komadih nastopi čas za pogovor, za intervju, ki se mu Ažo in Sacco odpovesta. Tokrat bosta glavna naratorja zgodbe veteran Mato in novinec s pedigrejem, Vičo. Odidemo v drugi prostor in v zavetju dnevne sobe se lahko izlet v sfere manj znanega bolj sproščeno začne.
Res lep prostor za vaje in cela baraka samo za vas? Sem se ravno spraševal, če si prostor delite še s kakšno zasedbo?
Vičo: Tu je bilo včasih veliko bendov, a streha spušča in sosednji prostor zraven našega je čisto neuporaben, ker ves čas zaliva vlago not.
Kdo pa je upravljalec prostora?
Vičo: Upravnik tega prostora pa so Slovenske železnice.
In ne vlagajo denarja v sanacijo in popravila …
Vičo: Seveda, ker imajo itak v načrtu rušenje prostorov … Tu, kjer se nahajamo sedaj, je control room, kjer sem re-ampal ploščo, posneli pa smo jo pri Dančiju, malce naprej od tod, prav tako v Zalogu.
Vse v Zalogu! Prejšnja plošča pa je bila posneta v Negligence studiu, če se ne motim?
Mato: Ta je pa »made in Zalog«, tista je pa bila »made in Klopce«, ki pa so prav tako zelo blizu.
No, pa začnimo zares. Ne bom vas preveč matral, a dejstvo je, da me je semkaj k vam prignala radovednost. Poskušal sem se, najprej, poglobit v svet zasedbe Carnaval in dejstvo je, da v dobi interneta, lahko na spletu najdeš o marsikom in marsičem na spletu veliko napisanega, o zasedbi Carnaval pa dobiš na spletu nanizanih bore malo faktov.
Mato: Lahko ti povem, zakaj je temu tako – saj zgodba je zelo kratka. Želeli smo malce več subverzivnosti, ker tako pride prav glasba v prvi plan in doseže tiste, ki jo res želijo in hočejo slišati. Z besedo od ust do ust.
Pa se ti zdi, da fakti oddaljujo poslušalca od same glasbe in bistva zasedbe?
Mato: Mogoče ne ravno posameznika, ampak postane to, kar se tako ustvarja kot vajb okoli benda, kaj je in kaj ni pomembno – to se tako zlahka skvari. Pri nas ni nujno vse na prvo žogo, ne lepimo pa reklame po cestah in ne delimo letake. Do benda se, recimo temu tako, bolje dostopa prek glasbe in meni je ta nota subverzivnosti osebno bližje ter bolj všečna.
Poprej pa se je dalo slediti par iztočnicam. Pinnochio Pinchball je neposredna predhodnica zasedbe Carnaval in to je tudi edina oporna točka, s katero se leto 2004 piše kot neuradni začetek Carnaval, ki ste leto kasneje zaživeli kot bend z imenom Carnaval, ste pa imeli začetek že veliko prej z zasedbo Pussyfinger. Lahko prečešemo to dobo geneze in poveš, kako je ta evolucija benda v zadnji dekadi in pol dejansko potekala?
Mato: To je tako komplicirano še celo zame, ker je to zgodba zadnjih trinajstih ali štirinajstih let. Začelo se je vse tako, da sem dal oglas na internetni forum in me je kontaktiral iz Zaloga Hrust, takratnji pevec zasedbe Pussyfinger. Bolj za foro kot zares sem v oglas napisal, da iščem člane za bend, ki bi preigraval glasbo v zvrsti zasedb, kot so Kyuss. In tako je padel klic, po katerem sva začela z Ažotom sodelovati najprej sama – on je igral kitaro in pel, jaz bobnal, najprej pod okriljem zasedbe Pussyfinger. Dejansko se je vse začelo tako, da sem vstopil v bend in nato se je vse nadaljevalo s Pinnochio Pinchball ter nadalje s Carnaval.
Dejansko se je vse dogajalo simultano, hkrati?
Mato: V bistvu so se začele nato stvari naravno ločevati. Pussyfingerji so razpadli po odhodu več članov in ne samo s Hrustovim odhodom, nakar je iz ostanka benda nastal Pinnochio Pincball, Hrust pa je imel še druge projekte.
Vičo: Ja, pri Kansky in pri Veteran Kozmosa.
Mato: Imel je dva benda in dejansko zaloška scena nima samo nas! Tu je bilo od nekdaj več akterjev in tukaj se je od nekdaj poslušalo grunge in stoner že v devetdesetih, ko to ni bilo možno še dobiti na naših policah.
Vičo: In prav tukaj se je marsikaj odvijalo, ker je bilo to zbirališče tukajšnje scene. Tukaj je bila dejansko »mini Metelkova« in tu se je povsem legalno in naravno razvijala underground scena in veliko ljudi, ki so nekdaj semkaj zahajali, in to še vedno, no ne sedaj, ko je res zima, radi počnejo. Se zberejo tukaj, ko imamo vaje, pridejo mimogrede malce poslušat, kaj ustvarjamo, se družimo in na način, kot je bil nekoč, se scena še vedno ohranja.
Mato: Tega je bilo precej več dobrih deset let nazaj. Veliko se je spremenilo in ti ljudje, ki so zahajali sem, so sedaj stari čez 40 let. Veliko jih je vmes spremenilo življenje …
Saj sem tudi sam tam!
Mato: Ti še vztrajaš – tako kot Ažo in jaz, mi smo dejansko stara garda. Ostalo pa so – Vičo in Sacco – mulci, ki jim muzka veliko pomeni, so pa iz malce drugačnega filma.
Pa naredimo en malce večji kvantni skok naprej: od začetkov do sedaj so se zgodile, posnele in predstavile publiki štiri plošče. Zadnja prav s tvojo pomočjo in trudom, Vičo. Čestitke za novorojenca, leta 2016 posneto ploščo Miss Universe, ki z vsakim obratom bolj prirašča k srcu. Kako se je zgodilo to, da si pristopil k Carnaval? Sedaj si v bendu dobri dve leti?
Vičo: Tri leta bo že tega …
Koliko časa so se medile ideje, da ste zbrali dovolj zrelih idej, iz katerih se je povila plošča Miss Universe?
Vičo: Precej je bilo starih idej, ki so jih ostali trije izdelali pred mojim prihodom v formi tria, po mojem prihodu pa smo jih nadgradili, je bilo pa veliko idej narejenih na novo. Za popolno vklopljenost v delo zasedbe sem potreboval nekaj časa, da sem se »ufural«. Kot najstnik sem imel en metal bend, samo ni imelo nobene žanrske zveze s stonerjem in tem, kar delam danes tukaj.
Kakšen pa je bil tvoj background kot kitarista, glasbenika?
Vičo: Predvsem jazz in podobne zadeve. Več »komorne« glasbe … (smeh)
Stoner ti ni bil blizu?
Vičo: Ne, ne, stoner mi je bil od nekdaj blizu. Ko so prišli v Ljubljano leta 2001, če se ne motim, Dozer in Lowrider v Orto bar, sem doma dejansko izsilil od domačih, da sem smel obiskat ta koncert, ker sem prej na Valu 202 v oddaji, mislim da, Vražje urice ta popolni zvok, kar je bilo v torek in je iz tega nato nastal Metal detektor, v sredo pa so imeli nekaj podobnega, a bolj namenjenega alternativi. V sredo so imeli tako najavo za ta koncert in ko sem slišal to muziko, sem moral iti na ta koncert, a nisem imel keša, da bi si kupil plato in nato sem nekako spraskal denar, šel čez dober teden do Doblekarja v Rec-Rec (legendarna trgovina pri Zmajskem mostu op.p.), kjer sem hotel najprej kupiti Dozerje, a sem na koncu držal v rokah izvrstno ploščo Lowriderjev Ode To Io in mi jo model najprej ni hotel prodati, češ: »Kaj pa ti mulc veš o tej muziki!«, jaz pa: »Sem bil na koncertu v Orto baru in jaz hočem to!«. To je bil poseben, sveti trenutek! Metal se poznal zelo dobro, prav tako starega rocka, to pa je bilo prav posebno razodetje! Nisem poznal Kyuss, Desert Sessions, Queens Of The Stone Age in podobno. Grunge sem tudi absolviral, ko pa se je na mojem predvajalniku znašel švedski stoner, je bilo to prav posebno razodetje, posebno dejanje v mojem glasbenem opismenjevanju! In prav tu se je pojavila moja notranja potreba, da bi naredil svoj stoner band, a sem se le vprašal: »Zakaj bi delal stoner bend, če imaš Carnaval?« Bi bilo prav brezveze in bizarno, da bi nekaj delal mimo te naravne inerce, zaradi katere sem danes tu, drugače pa bi stežka kamorkoli prišel.
Kdo je pristopil do koga in kje ste se zavohali, če tako vprašam? Kje se je zgodil paritveni klic?
Vičo: Na fakin Trnfestu, se mi zdi. Poznali smo se že prej, a prav na Trnfestu so mi rekli, če bi igral, pazi to, sinte pri bendu. (smeh)
Mato: Samo ne sinte kot klaviature, ampak sinte s knofi …
OK, štekam, saj imajo zaradi sintov, ki niso samo sinti, poseben čar tudi Moveknowledgement, pa še kaj bi se našlo poleg tega, tudi Ewok in še kaj – sinti postanejo tako prav všečni …
Vičo: Meni je bilo tako: »Jaz sem proti, ampak ja, bom!« Seveda se ne bi odpovedal vabilu v enega mojih najljubših bendov pri nas. Seveda sem pristal in nato smo se tukaj dobili na vajah, na katere smem prišel z enim obskurnim analogcem, poskušal šraufat zvoke, se nisem absolutno slišal nič, ker je bilo vse tako glasno, da sem po vajah še nekaj časa prihajal k sebi. Fantje so tedaj nekaj snemali, pa sem rekel, da mi dajo posnetke, da bom nanje nekaj nasnel. To so bili posebni posnetki, ki so jih posneli kot trio in dejansko obstaja še ena plata, ki jo do sedaj še niste slišali – nekaj od materialov smo dejansko uporabili na Miss Universe, precej pa je še neobjavljenega materiala … In čakam na klic, da mi sporočijo, kdaj lahko nasnamem materiale, nakar me kliče Ažo in me vpraša, če bi v bendu igral kitaro. Končno! Kitara … In še isti dan sem prišel na vaje ter se je vse začelo tako, kot se lahko sliši in vidi dandanes …
Groove, kemija in zvok so mi vse bolj všeč, čeprav sem ga na recenziji malce okrcal, je pa dejstvo da je imel pravi stoner vedno specifični lo-fi zvok, razen produkcijski presežki Josha Hommea, kar je itak poglavje zase … Če pa primerjam z Desert Sessions pa mora biti zraven malce umazanije … Kakšna pa je rdeča nit, ki ste jo vpletli v Miss Universe kot osnovno vodilo, kot osrednjo zgodbo? Kakšen je koncept albuma?
Vičo: Koncept je nastal naravno, ker nismo imeli nič vnaprej določenega in izdelanega v tem smislu, čeprav si ti, Mato, dajal posamezne smernice in povedal, kaj še kje potrebujemo …
Mato: Ampak za posamezen komad, v fazi, ko že vidiš plato in se približuješ snemanju, takrat vidiš, če v celoti morda manjka prav tak specifičen komad in tako si vzameš še pol leta in poskusiš še kaj narediti.
Kakšna pa je celostna zgodba, ki bi jo bral od začetka do konca? Dejansko manjkajo teksti, da se da razbrati tisto krovno naracijo. Kakšna je bila zgodba, ki ste jo z Miss Universe želeli povedati?
Mato: Kot od začetka dalje so to tako socialne teme, nato čisto ljubezenske … Tako je s temi besedili – so večnivojska. Lahko slišiš določen komad kot ljubezenski, pa to ni. Nato so tu osebno izpovedni komadi, družbeno izpovedni, kritični, se navezujejo na ekološke teme … Vse se dogaja po komadih. O konceptu plate ne razmišljamo, ker to pride naknadno samo od sebe v prvi plan. Ko sestavljaš vse skupaj, se morda pokaže nek koncept, ki narekuje naslov plate in naslovnico.
Zakaj Miss Universe?
Mato: Gre za zajebancijo. Ko gledaš stonerje, so vedno prisotna magična poimenovanja – Forest, Wizzard in podobno, kar se kaže tudi na naslovnicah, pri Caravan pa je bilo vedno prisotno to, da smo v vse skupaj vmešavali nek pop element, s katerim smo lahko bližje tudi poslušalcem izven stonerskega kroga. Miss Universe je po tej plati pop odločitev, kjer je v celoti vesolji, obenem pa tudi nekaj najbolj obskurnega in neumnega, kot miss sveta, vesolja. Mi smo si to vzeli nazaj in vzeli miss universe za nekaj svojega in nihče nam ne bo pod tem imenom okoli vlačil neke bejbe.
Vičo: Ime plate je prišlo v zadnjem hipu, če smo iskreni in imeli smo dve varianti – o drugi, glede na to, da imamo danes tu Miss Universe, ne bomo niti govorili, ker je, kar je. Smo šli raje vs meri, kjer se vprašaš prav zlahka: »WTF?« Sam sem bil bolj proti kot za, ampak danes mi je bližje, ker moraš prespati samo idejo in cel koncept je prišel na plan kasneje ob produkciji ter dokončnem razvrščanju komadov v končni niz. Te nianse se zgodijo tedaj in dejansko mi je ful smešno, da se folk o plošči izreka kot izjemno psihedelični plošči, kar je, morda vidno na parih elementih, sam plošče ne bi označeval tako. Produkcija daje tiste minimalne povode, da ljudje v plošči vidijo psihedeličnost. V ploščo bi prav zlahka dal več elektronike, pa to ne bi bila elektronska plošča. Hecno je, kako posamična manipulacija polaga primerjave v usta publiki, poslušalcem, je pa to v samem bistvu dejansko garažna muzika. Celoto estetiko plošče in vizualno podobo smo sestavili naknadno in to ni bilo planirano dejanje, načrtovani akt.
Sam sem tu pomislil na cinično noto.
Moto: To je to – to je bistvo rock’n’rolla.
Miss sveta vprašaš: »Kakšno je tvoje poslanstvo?« »Rada bi reševala svet in pomagala lačnim otrokom v Afriki!« Ste Carnaval odrešitelji slovenskega rocka v letu 2017?
Mato: (smeh) To eni sicer pravijo, a ne vem …
Vičo: Sam naslov je postavljen tako, da si ga lahko vsak tolmači po svoje. Če mu gre bend na kurac, se bo na naslov obregnil negativno in rekel »WTF? Kakšni kreteni!«, fen pa bo v celoti poskusil videti stvari širše, kot je dejansko z vsemi stvarmi. Besedila poslušaš na svoj način in ker besedil tu fizično nimaš pri sebi, je stvar bolj zanimiva. Kot mulc sem si ameriška besedila tolmačil po svoje, jih razumel v nekem svojem filmu in to daje čar. Super je, da si lahko pustiš stvari bolj odprte.
Saj po EP-ju Big Fish ni več nič nedovoljenega in nedotakljivega. Plošča je nastajala v maniri DIY-a. Niste si vzeli tistega tradicionalnega studijskega časa.
Vičo: Smo. Snemali smo pri Dančiju, ki premore doma povsem spodoben studio z vso opremo. Tam smo posneli v celoti vso zadevo, sem pa sam hotel kitarski zvok re-ampat in narediti po svoje. Pri Dančiju smo posneli bobne, vokale – ti so bili posneti tam v celoti – in bas, kitare pa smo posneli na našem placu, tukaj sem imel cel studio postavljen. Cel julij sem preživel tukaj. Dela je bilo nenormalno veliko, a se je splačalo, ker je razlika od prej in zdaj res nenormalna! Nato smo preizkusili par ljudi, jim dali mikse in videli, kako ploščo vidijo zunanji, jaz sem pa imel tudi vse treke postavljene na svoj način, nato pa so mi fantje rekli, da je bil najbolj v sozvočju z nami in s samo idejo prav moje delo. Morda ni zvok najboljši, a je bolj kot tista pedantna estetika pomembno to, kako na koncu izpade sama glasba. Kako stojijo kitare, vokali, kakšna je zvočna slika, kakšen je splošni miks, klima.
Je pa pomembno, kako stvari na koncu stojijo in kakšne so na finalni formi. Kako ste dejansko zadovoljni s samo podobo, zvokom, s paketom, ki ste ga sedaj ponudili publiki?
Vičo: To moraš ti povedat, ker jaz sem ga miksal … (smeh)
Mato: Ja saj jaz sem se tudi tega preobilno naposlušal, vem pa, da sam potrebujem kakšno leto, da stvar oddaljeno poslušam in vem izpostaviti, kaj funkcionira in kaj ne ter to povežem v neko misel. Sedaj je vse tako sveže, frišno, da sedaj slišim na kakem mestu, da bi lahko to ali ono spremenili, dodali, odvzeli, spet naslednje poslušanje pa pove, da stvar štima in da je to to! Na vsem skupaj so prisotni mešani občutki. Čez leto, dve ali tri bom lahko gledal ploščo z nepristranskimi očmi kot zunanji, recimo temu objektivni poslušalec.
Takrat bo zunaj, upam, že peta plošča. Plošča je sedaj zunaj in začeli ste z intenzivnejšo promocijo, prvi koncerti promocijsko so bili že decembra, sedaj pa se pripravlja nov cikel koncertne promocije. Bo tu turnejsko pokrita predvsem Slovenija ali gledate in stremite tudi širše? Je možno napovedati pojavnost na odrih izven matične domovine in če da, kje?
Mato: Mi to plato predstavljamo koncertno že kakšno leto in pol, ker smo zavestno testirali komade že prej, da se vidi, kaj funkcionira in kaj ne, da vidimo kakšen je odziv ter kaj nam in kaj nam ne sede. Že leto in pol ali dve sondiramo, smo dodajali komade, jih klestili.
Vičo: Kar precej stvari se napoveduje za bližjo prihodnost in marca, ni še čisto vse dokončno dorečeno, se obeta par večjih stvari. Obeta se en večji event v Ljubljani, ki bo festivalsko obarvan, kar bo zadnji špil v Ljubljani, ki bo namenjen promociji plošče, nato pa se bodo stvari odvijale tako, kot se bodo. Iskreno povedano – nič nismo pošiljali naokrog, ker dobivamo sami povabila od ljudi.
Mato: Saj je tako že zadnjih pet let, ker smo že tako uveljavljeni, da nas organizatorji, bendi ali placi sami kličejo. Februarja imamo še dva špila.
Vičo: Tako je, Ajdovščina in Italija nas še čakajo.
Hrvaška je že za vami?
Mato: Reko smo odšpilali septembra.
Vičo: Seveda nas bolj zanima tujina, kar pa ne pomeni, da smo Slovenijo odpisali. Slovenija je klubsko pokrita že po ustaljeni metodi in se s klubi konstantno dogovarjamo za posamezne koncerte. Zanimivo pa je, kako ti en človek, ki ima res veliko ogledov na Youtubu s tvojim dovoljenjem naloži ploščo in se zgodi plaz odzivov in pozitivnih stvari od novih oboževalcev iz tujine. Sej to je morda nek normalen princip v teh časih, v katerih živimo, in v žanru, ki ga glasbeno branimo. In v tej smeri upam, da bo prišlo do aktivnih premikov naprej, do vabil predvsem na festivale v tujino. Na tiste, ki so bolj stilsko začrtani in so v sozvočju s stonersko idejo, ki jo predstavljamo Carnaval. Pridejo v kontekst tudi festivali, ki so desert rockerski, psihedelični in podobno, seveda, v poštev. Tako, kot se polni marec, se bo, sklepam, polnil koledar tudi za celo leto. Mi tu ne naredimo veliko, je pa res, da je tu tudi KAPA Records v ozadju in mi nismo nikomur pošiljali ploščo v promocijo, ker nam nekako ni potrebno.
Samo potem pridejo informacije težje do folka. Sam sem vesel, da s Kapo lepo sodelujemo in da smo na tekočem z dogodki, se je pa že zgodilo, da je bila plata že celo letu zunaj. Prav tu, menim, pasivnosti s strani benda ne sme biti, je pa res, da je nemogoče pričakovati, da ste poleg glasbi sposobni vrhunsko furati management, merch, koordinirati logistiko, koncerte, obenem delati na medijski podobi in ustvarjati nove materiale. Koliko pomoči v tem smislu prejmete s strani založbe?
Vičo: Tu se stvari že poznajo in če dam za primerjavo drugo plato zasedbe Litošt, ki je izšla lani aprila – jaz sem dal namensko roke stran, da bi videl, koliko bo efekta in dejansko se ni zgodilo nič! Sam moraš kot artist bombardirati medijsko, iskati kanale za objavo, za promocijo, da se zgodijo neki špili, recenzije, intervjuji, da si medijsko prisoten. No, pri Carnaval je to itak precej drugače, ker gre za bend z renomejem in vsi so čakali to plato, ampak je že prvi pomemben korak ta, da je Kapa poslala informacijo medijem, vam dala kost za glodanje, za delo, za objavo. Pri nas manjka kakovostnih založb in z leti, ko spremljam te stvari neposredno, se mi vse bolj zdi, da je Kapa v smeri razvoja in promocije najboljša opcija. Oni so nas povabili k sodelovanju in naš pristanek pomeni pristanek na tak način dela! To je minimalno, kar lahko naredimo, smo pa sicer že slišali komentarje, da smo se prodali, ker smo šli na založbo, ker je Carnaval pomenil vedno DIY. Ta leta neodvisnosti in dela mimo so minila in prav tako je minil čas, ko je folk to avtomatično sprejemal in podpiral.
Folk je dejansko len in ajd – lahko delaš stvari celo življenje za svojo dušo in si subverziven, a po 10, 15, 20 letih si verjetno že želite malce žeti sadove svojega dosedanjega trdega dela, mar ne? Ni vse v Sizifovem delu, ko delaš in garaš kot pes na plati, nato neusmiljeno koncertiraš, dobiš od tega bore malo, ker se od rock’n’rolla ne da živet …
Mato: Sej se marsikje drugje tudi ne da od dela živet …
Vičo: Ko bendi garajo in izgorevajo le za to, da lahko živijo.
Mato: Da se vrnem na Kapo – Kapa nam kot neodvisna založba izjemno pomaga. Mi smo še vedno DIY – vse financiramo sami, založba posodi denar za tisk plošče, je pa dejstvo, da smo prestari, da bi delali vse sami, tako kot nekoč. Naj se z delom ekonomije in promocije ukvarjajo ljudje, ki so pri tem bolje podkovani in Kapa tu zelo pomaga. Ni vse rigidno vezano na pogodbe in procente kot bi bilo, denimo, pri Dallasu. V slednjem primeru bi bili ob artistično svobodo in bi delali stvari v maniri pay to play, bi padli v kolesje kalkulacij. Pri nas so ostale stvari iste kot prej, le da imamo ob sebi pomoč.
Kako pa vam gredo na roko aktualne zadeve, kjer je na internetu vse prosto dosegljivo, so stvari prosto pretočne, zastonj, dejansko? Glasbo daste na Soundcloud in Bandcamp in stvari so v formi za prosto konzumiranje. Kakšna je potem prihodnost formata CD-ja, kot morda celo preživete forme iz nekega drugega časa?
Vičo: Po mojem bo CD kmalu umrl.
Imate v mislih prehod na kakšno trdovratnejšo formo, ki vrača upanje v albumsko formo – prehod na vinil?
Vičo: Absolutno! Sicer še ni nič potrjeno, a našla se je ena celo bolj underground založba od Kape, ki je zainteresirana za izid albuma na vinilu.
Fantje, privoščim vam, da kmalu pristanete na igli … (smeh)
Mato: Sej se že zajebavamo, da bo potrebno zaradi starosti že na koko sedlat … (smeh) Pa ne jemljemo tega, prosim …
Vičo: Malo je absurdno, da je najcenejša opcija CD, je pa obenem najbolje brezosebno in nima smisla. Dandanes nimajo Maci niti reže za predvajanje CD-jev.
Koliko folka pa dejansko poznaš z Maci?
Vičo: Vse producente! (smeh) Jebiga, poklicna deformacija! To je to, kar mene zanima.
Pa hipsterji poslušajo vašo muziko?
Vičo: Hipsterji? Po mojem tudi.
Mato: A to še obstaja? A niso hipsterji že dandanes underground?
Hja, to kar smo furali v devetdesetih je ta hip lahko hipstersko, ker ratujejo trendi spet »in«!
Mato: Potem smo hipstersko trendi! Karo srajce, svetobolje in na polno! (smeh)
Saj se stvari vračajo v ciklih nazaj, pa me zanima, če imate namen tudi stare stvari vrniti v nek skupni koncepti in stare plate združiti v neko vnovič izdano kompendijsko celoto tega, kar ste Carnaval počeli in počnete dandanes?
Mato: Vnovična izdaja starih plat je pod vprašajem, ker naš nekdanji član je bil Jan Kozel, ki sedaj dela z bendom Jegulja. Pač, če bo do tega prišlo, se bomo morali o tem pogovarjati z njim, se pa bolj nagibam k temu, da posnamemo pregled starega materiala v neki novi, koncertni podobi in stare stvari oblečemo v aktualnejšo podobo, ki jo nudimo dandanes.
Ne mi zamerit naslednje vprašanje, a pravkar si mi dal iztočnico, ker bi bil koncert res nekaj posebnega – Jegulja so izdali svojo ploščo, vi imate zunaj novo ploščo. Se vidite morda v vlogi, da si boste delili oder?
Mato in Vičo: Saj ga bomo kmalu.
Vičo: Saj smo tudi Baraka Fest 2016 speljali in bomo še delali in itak smo kolegi, je pa res, da so zaradi stvari v ozadju, zaradi ugibanj, ta prav zlahka orodje samopromocije.
Z veseljem podpremo dobre stvari in podpiramo zdravo konkurenco tudi pri RockOnNetu. Muzika je muzika. Bi pa pred koncem povprašali še, če scena še dogaja ali je scena v krizi? Kakšna je sploh slovenska alter stoner scena in kaj ponuja leta 2017?
Vičo: Absolutno obstajajo mulčki, ki smo jih spoznali na Metelkovi. Podmladek obstaja in naleteli smo na enega osemnajstletnika, ki je uletel do naju s Carnaval majico »2«. »Plate hočem vse!« in smo jih iskali po avtih. Dobro, je dejstvo, da marsikdo ni izhajal iz iste zvokovne šole, iz žanra. Tudi moj prihod v bend je privabil k poslušanju ljudi, ki so outsiderji kar se stonerja tiče in so se spraševali, če stoner dogaja. V Rogu smo na financerskem špilu privabili kar precej ljudi.
Samo če pogledaš stvari na južni strani meje – tam stonerska scena dogaja in ni potrebno veliko brskati, da najdeš imena, kot so Stonebride, nato Rijeka, pa otoki, pa Čakovec, Drone Hunter … Pri nas pa … Stoner na slovenskem pa je enigma. Kaj bi lahko izpostavili poleg vas in Jegulje?
Mato: Dober primer so Omega Sun iz Kopra, bend, ki je aktiven zadnji dve leti in dosti igrajo, nato so tu Jegulja, pa Ooral Sea, Ambra s svojimi novodobnimi derivati stonerja … Scena je in scena deluje. Super je, da bendi iščejo še kaj več kot stonerski izraz. Tudi mi nismo stoner bend in ne samo stoner bend. Cilj je, da se stvari širijo in odpirajo nove horizonte.
Saj stoner pa desert rock je vedno družil le dobre, klene ideje, nato pa pride tu ozkost etiketiranja, prav etikete pa delajo škodo. Čim manj etiket vam želim in še enkrat hvala za ves ta čas in energijo, ki ste ga namenili RockOnNetu ter vsaj za hip pustili pogledati v svet zasedbe Carnaval.
Mato: Hvala vam!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter