13. 1. 2016
Ljubljana / Orto bar
Kdo pravi, da ga na Slovenskem ne prašimo tako dostojno kot na tujem? No, skoraj tako dostojno – je pa fakt, ki mu zadnja leta prav lahko pritegnemo, da scena ni revna in da pri nas ne manjka bendov, ki zmorejo pretresti, dobro sprašiti in argumentno podpreti teze, da glasno sede in da so decibeli kul slednje s solidnim in okusnim odrskim nastopom. Veliko tega smo se navlekli in priučili v zadnji dekadi in pol tudi na koncertih, pod katere sta se podpisala Matej Ahlin in Črt Batagelj, bolje in konkretneje znana kot tipa, ki sta pod blagovno znamko Dirty Skunks prinesla k nam veliko grmečih zvezd z Zahoda in zaradi katerih je domala že samoumevno, da imamo vsak mesec konkretno popisane koledarčke s koncerti, ki jih ne gre zamuditi. Pa je res tako samoumevno? Dejstvo je, da so Dirty Skunks garači, entuziasti, ljubitelji dobre glasbe in da premorejo občutek za to, kaj ekstremnega bi bilo potrebno na odrih videti in kaj ne, petnajst let izvrstnega in strupeno nalezljivega koncertnega smradu pa je veljalo dobro zaliti in ovekovečiti s posebnim rojstnim dnevom.
Domala doma v Orto Baru sta tako Skunksa na svoj dan namesto v miru in tišini jubilej obeležila s posebnim festivalom, na katerem se je na treh odrih dalo videti in slišati pestro paleto žanrov, bendov, bolj in manj prominentnih imen slovenske težkokategorne scene in predvsem v duhu slogana »podprimo slovensko!« uspela na leden januarski večer, ko je Ljubljano končno pobelil prvi pozni januarski sneg, potešiti pestro in kar številčno množico podpornikov žive scene z dogodki na kar treh, recimo temu tako, tematsko obarvanih odrih.
Kot prvi so, malce po deveti uri, oder Kadilnice Of Death odprli Dethrone The Corrupted. Z modernim tehnicizmom death in ekstremne godbe prežeti metal peterec iz Slovenske Bistrice brezkompromisno brani barve bendov, kot so Black Dahlia Murder, All Shall Perish, Fallujah, Aborted in podobnih, je pa dejstvo, da je v ekstremnih sferah brutalne godbe slišati dovolj tehnične podkovanosti, da bend ne zveni kot obrabljeni klišejski kolaž že slišanih in videnih bendov. Bradati grleni orator, nadarjeni in po skalpu ljubljanske publike hrepeneči pevec Ali Berglez kar posrečeno animira precej statično publiko, je pa res, da je svoj delež generike in precej statične umiritve občutij ta večer prispeval sicer zvočno precej dobro postavljeni dvojec kitar v rokah Bena Megliča in Roka Lorgerja, ritmično srce z Žigo Pristovnikom na bobnih ter Janezom Slugo na basu pa po štirih letih skupnega dela ne razvname srca in misli na pravi način. Letos obetani prvi celovečerec Sephirot bo glasni približek del precej bolj dinamične in precej bolj naravno nevarne soldateske z druge strani Atlantika. Če so Black Dahlia Murder brutalni v estetiki, liriki in odrskem nastopu manjka bendu Dethrone The Corrupted še nekaj let odrskih nastopov, s katerimi bi bil lahko, recimo temu tako, mišični tonus benda bistveno trdnejši in prepričljivejši. Vseeno so prinesli na veliki oder Orto bara tisti šus in brco v rit, s katero se po odpovedih dveh bendov (IAmDisease, drugi pa se je v kopici informacij izgubil v prevodu) dogodje ni ustavilo, temveč z zgolj rahlo zamudo pognalo v višjo prestavo.
Precej manj moči in udarnosti je na zgornji oder Orta, t.i. Drunk In Public Stage, prinesla ljubljanska metalurška četa z imenom Morost. Po zvokih Chucka Schuldinerja sicer hrepeneči sekstet, ki je leta 2010 nastal na pogorišču death doom benda Cold Dew sicer hrepeni po kompleksni metriki, ki odlikuje leta 2014 posneti prvenec Solace In Solitude, ki pa precej suhoparno privijanje decibelov na dveh sedemstrunskih kitarah, ki jima strežejo Peter Frol in Blaž Zupan za odtenek premalo inovativno in sproščeno, z Blažem Maligojem na basu, Tomažem Kogovškom za bobni, Tamaro Cerović Erjavec za klaviaturami ter sicer vokalno dobro poudarjenim gnevom Jonasa Savška za mikrofonom pa se čuti v simfoniki temačnosti in atmosfere malce preveč shematskih idej, ki se, v imenu varnosti, ne izvijejo iz včasih konfuznih in ozkih okvirov pretirano dolgih in razvlečenih shem, ki bi bile lahko krajše in efektivnejše. Vseeno velja pohvaliti dejstvo, da sekstet s pedantnim delom lepo brani tiste odtenke death metala, ki je vnesel z Death v svet metala brutalno in prefinjeno štukaturo ritmično zahtevnega, melodično pa ravno prav disonantnega zvoka, sonični pesimizem pa približal tistim, ki na doom tripe ne padajo. Morost so torej na trenutke prekompleksni še zase, zato je bil v imenu doživetja kaj kmalu potreben premik dalje.
In tokrat smo bili deležni prvega pravega in kakovostnega posladka, ob katerem smo lahko odprli dušne registre ter zarajali brez zadržkov (vsaj tisti z emšom blizu 40 let!). Dvajset let je oziroma bo letos dopolnil bend bratov Cepanec! Dvajset let je tega, kar sta ob SFU, Štefka’s Vomit in še čim z bizarnim skupkom grinda in death metala, zombijev in obskurnosti spletla brata Tomi in Ivan v posvetio tipu, ki je ostal brez tiča: Dickless Tracy! Nekoč davno v Brežicah je bila to morda res dobra fora, zajebancija, si pa ne bi po ploščah Paroxism Of Disgust in Halls Of Sickness upal več trditi da gre zgolj za glasbeno slabost prehodne narave. Po tem, ko je po epizodah hitrih menjav basistov pred dobrim letom in pol (ali dvema letoma?) v bend prispel še tretji polnopravni član, basist Jernej Rejc, bend pa je Brežice zamenjal skoraj popolnoma za Ljubljano, je stanje ekstremnega in humornega zena zasedbe popolno! Cepo servira precej solidne in spevne »cookie monster« vokale, več kot le dva rifa in Aekerfeldovo dozo dobrega in pronicljivega humorja z občutkom za sarkazem, ironijo in zdravo mero razuma, Tegla strelja kompleksne old school thrash grind death ritme in se ob tem vidno zabava, Jernej na basu pa uravnotežuje vse skupaj z dobrim občutkom za grund in ritmiko. Bend zveni vitalno in bolje kot kdajkoli doslej, je pa res, da so svoje sem prinesla tudi leta in po dveh dekadah dela tudi zajebancija zlahka zveni prekaljeno, globlje ter predvsem vrhunsko uigrano in publika to dobro ve ter zato z gromkim spodbujanjem, pododrsko gnečo v že itak tesnem klubu tudi fizično potrdi. Dickless Tracy so postali v dveh decenijah bend s statusom veteranov, ne pa tudi bend z oznako »za odpis«. Fakti so fakti, pa čeprav se v kontekstu poleg zombijev najde obsedenost s Kristusom, svinjski kordon pa se v posmeh vegetarijancem spravi štrajkat in grindat na polno. Kot Napalm Death, a z bistveno manj politične note! Izvrstno! Bi ostal še, a je bilo potrebno loviti že dogodje na drugih odrih!
Na Drunk In Public oder so prispele zlovešče sile naivnega in starikavega okultnega dooma, ljubljanski bend z imenom Mist pa je po Hell Cats eden redkih slovenskih metal bendov, v katerem so moški v manjšini. Zgolj Blaž Tanšek na kitari, ob njem pa sabbathovsko naravnana Neža Pečan na basu, Ema Babošek na drugi kitari in vokalu, Mihaela Zitko za bobni in markantna, prezentna, a vokalno premalo nevarna in dinamična Nina Spruk na vokalu servirajo preproste rife iz sedemdesetih, poleg Sabbathov pa se nekje pod glazuro rustikalne preproščine skrivajo še Coven. Presežnike bi tu težko uporabljal, je pa potrebno pohvaliti entuziazem, s katerim že zadnja štiri leta feminizirano branij obarve klasične godbe, stare patine, a mi tokrat pridih stare in lirično precej izrabljene forme ni bil najbolj po okusu, zato sem šel pretipati dogajanje na veliki oder Kadilnice Of Death.
In tokrat se, navkljub precej več ostrine in prodornosti, vnovič prebudi vprašanje, zakaj je metalcore sploh še živ, če so mu bolje poučeni poznavalci že pred desetletjem odštevali dneve. Mariborska peterica Splitting The Sky zveni tako kot Architects, Underoath, kot cela tista paleta bendov, ki so izšli iz zvočnega bazena bendov, ki so preigravali As I Lay Dying, Unearth, delujoči od leta 2014 dalje pa so svoj izraz generične brezhibne sintetike pripeljali do točke, na kateri ji ne gre pri pozi očitati nič. Dinamika na odru pije vodo, prav tako kakovostno animiranje množice pod odrom, a kaj, ko ni v sintetični genezi spevnega kitarskega melosa z zategnjeno ročno zavoro nič novega in nič svežega. Na materialih z vseh treh plošč je od prvenca Shadows dalje enaka doza svetobolja, breakov, sicer pedantni stakato kitar in bobnov, basa pa se predvidljivo grleno dopolnjuje z rezkim in raztrganim glasom mladega in agilnega pevca. In nato pridemo do ugotovitve, da je bend, očitno, zavezan svoji obskurni samozadostnosti, saj navkljub vsemu trudu po dolgem naknadnem brskanju po vsebinah uspem izvedeti le, da bend tvorijo Syn na vokalu, Blaž in Mike na kitarah, Patrick na basu in Blaž »Cloud«, da ne bo podvajanja, za bobni. Tehnično preciznost, metriko, na katero bi na trenutke lahko priklicali Dillinger Escape Plan, če se ne bi vmes zgodil zdrs v patetiko melanholije in spevnosti Linkin Parkov kaj kmalu dojamem in se jo kar kmalu najem do obisti, zato sledi pomik dalje.
Na zgornjem odru so svoje pozicije zasedli veterani slovenske punk scene. Golliwog so bend, ki svojo doktrino etičnega veganskega aktivizma in boja za pravičnejši svet lepo druži z melodiko spevnega punk rocka zasedb, kot so NOFX, SNFU, Lagwagon, Propaghandi in podobnimi, zaradi katerih je bil čas Vans Tourov eno najlepših obdobij prehoda iz sveta kratkohlačnosti v svet ozaveščene, cinične in nepokorne odraslosti. Od leta 1998 dalje so Golliwog kalili jasni izraz ribniške scene v smeri kakovostnih kitarskih kanonad, punkerske neposrednosti brezkompromisnosti, predvsem pa kakovostne glasbe, ki druži HC s pravovernim diktatom odrske briljance nad voljno publiko pod odrom. Venček skladb s prvenca More Than Meets D.I.Y., izvrstnega protisistemskega Plague Allegiance ter empirični dokaz, da deluje bend po kratki leto in pol dolgi pavzi bolje in bolj zbrano kot kdajkoli poprej. Osveženi in željni igranja so Rok za bobni, Vid na kitari, Matej na basu in vokalu ter dinamična, udarna in brezkompromisna Saša na kitari in glavnem mikrofonu prava paša za ušesa. Čista forma in dobro ravnotežje lirike na rovaš kontriranju vsem nepravicam, rasizmu, likantropiji zahodnega sveta, korporativni obsceni nasilnosti svetovnega reda, melodike za vse solde, obenem pa prave in kondicijsko dobro pripravljene godbe obeta, da bo nova plošča, o kateri se že šušlja, še boljša in prodornejša od vrhunskih del od prej. Na to lahko rečemo le: »Končno in komaj čakamo!« Bi ostal do konca, a je bilo potrebno hiteti že na novo prizorišče.
Na odru Kadilnice se je medtem že pripravljali prenovljeni in osveženi Eruption. Ljubljanski metal je z Eruption bogatejši za kakovostni delček, ki daje old school thrashu na slovenskem poseben pridih, je pa res, da sem sam bolj kot po visoko ležečih heavy metal vokalih gledal po raskavosti, nevarnosti in neposrednosti, ki so jo Megadeth, Metallica, Death Angel, Exodus, Testament in nekatera prav tako eminentna imena nekoč le imela. Pri tem mi je bil tehnicizem in zvok zasedbe Negligence nedvomno bližje, a tudi ljubljanski peterec ne servira slabih adutov! Od leta 2012 dalje, ko so izdali dobro in zelo odmevno drugo ploščo Tenses Collide se sicer čaka nadaljevanje, je pa jasno, da se v deželi visoko oktavnega izbruha kuje nov material. Eruption so medtem na odru bend, ki funkcionira brezhibno. Izvrstni kitarski dvojec postavnega in brezhibnega solista Andreja Čuka od predlani lepo dopolnjuje nekdanji Gonobovec, Dawn Patrolovec in Crossbreedovec Grega Kamenšek, novejša in predvsem bolj fotogenična in mična dopolnitev benda pa se je letos zgodila v podobi postavne basistke Nike Krmelj, ki prav tako kleno in brezkompromisno prebira strune na petstrunskem basu. Za bobni se je že dodobra udomačil in razživel izvrstni Ivan Cepanec a.k.a. Tegla, ki je ta petek že igral z Dicklessi, a mu to ni jemalo mojota. Klemen Buco Kalin pa je zadnji del sestavljanke, ki producira visoko kakovostni in melodično zahtevni thrash metal na Nevermore potenci. Galantno in brez zapletov se v zgodbo vpletejo stare skladbe s prvenca in nato se Ljubljano pripravi na »Drooooonzzzz«. Nova plošča bo, baje, v znamenju modernega vojskovanja in dronov. Super! Kar je bilo slišati, obeta veliko dinamike in šusa, superlativ zase pa so vnovič kitare, ki briljirajo!
Bi človek še ostal in si pasel ušesa, a bi zato na klubskem odru zamudil izvrstno litijsko zasedbo Pink Panker, ki me je prijetno prevzela s svojim prvencem Pastirske pesmi. Punk v opoziciji je energičen, neapologetski, oster in niti malo shiran, kot bi na parole »punk’s dead!« sklepali slabše podučeni. Morda je le manj promoviran, se ga na radijskih postajah manj sliši, drugače pa mu ne manjka elana in notranje inerce. Kljub vsemu me je prihod pred klubski oder rahlo šokiral in ne najbolj napolnil mojih baterij. Zvok je bil premalo oster, preveč galanten in preveč rockerski. Manjkalo je šusa in nevarne ostrine. Dolgobradi in markantno opazni vokalist Damjan je sicer izvrstno navezoval pristni stik s publiko, jo animiral, a sem po sobnem doživetju plošče pričakoval več vneme, krvi nevarnoti. Ne vem, očitno sem pričakoval več Caseya Chaosa in brezkompromisnih Amen in manj tipičnega slovenskega rock vajba. Vseeno je iz zvočnikov vela solidna interpretacija skladb, ki so mi drugače odprle mentalne vode in povzročile vretje emocij. Koncertno doživetje (tokrat) žal ni imelo takšnega efekta.
V iskanju potrebnih atomov notranje moči za veliki finale večera sem sicer nenamerno izpustil nastop ska punk zajebantov Super Action Heroes in tako o Batmanu, Spidermanu in kompaniji, prav tako pa o pihanju svečk na rojstnodnevni torti Dihurčkov stežka napišem kaj konkretnega, zato pa so bili po intenzivni hidraciji toliko bolje slišani in videni izjemni The Canyon Observer na velikem odru intenzivno zadimljene Kadilnice Of Death. Ljubljanski giganti umazanega in pretresljivega sludgea in noisa so doslej dokazali, da jim parirajo lahko le redki. Po obeh EP-jih na temo fetišizacije in fizične telesnosti je bila predigra sklenjena s klenim celovečercem FVCK. Resonantno prvinska igra drobečih ritmov in agonično boleče melodike igra na note obskurnosti, a s stilom. Izvrstna masivna ritmična sekcija Bojana Varge in Nika Franka za bobni oziroma na basu se pokajoče in hrustljavo dopolnjuje s kitarskim dvojcem Miloša Miloševiča in Gašperja Letonje, v masivu goste nrepredirne megle pa se pod odrom v temi in mantrajoč svojo mantro bolečine in eksistence lepo dopolnjuje nevsakdanji, a toliko bolj nepogrešljivi Matic Babič. Canyon Observer meljejo kot desettonski valjar, ki ima za cilj zgolj popolno dominacijo sveta, svojo prezenco pa najavlja grmeče, nizko tonsko, decibelno opolzko in slastno. Izvrstni diskurz perfektnega urbanega recimo temu mehaničnega primitivizma, čeprav je v surovem spletu več subverzivne in nezanikljive emocionalnosti in katarzične eklektike namenskega samoizgorevanja. Božansko! Nabito polna dvorana je bila deležna gostega in nepredirnega vpletanja temačnosti v strukturo časa, zaradi katere je bil pogled na uro možen zgolj z obilico samodiscipline in zavedanja, da bo drugače zamujen še kakšen, prav tako pomemben trenutek večera.
Sledil je namreč še glavni akt festivalske katarze – veliki temačni obredni finale z izvrstnim bendom, ki je temačnost black metala prevedel v nekaj novega, estetsko svetlega, a prav tako presunljivega. Na odru Drunk In Publica se je pred velikim praporjem simetrične forme novega logotipa zasedbe Dekadent začela vnovič valiti debela in gosta megla. Po intenzivnih pripravah na vnovični odrski spust se je zasedba uglasila do popolnisti, v sozvočju z idejo visoke estetike pa se tokrat namesto cinematičnega Gesamtkunstwerka Ljubljani ponudi raje korektni odrski prikaz moči in dometa zasedbe Dekadent leta 2017. Dve leti po izvrstni plošči Veritas si je zasedba vzela čas in prevetrila ter v novi produkcijski podobi osvežila prvenec Manifestation Of Seasonal Bleeding ter nadaljevanje z The Deliverance Of The Fall, je pa glavni fokus koncertnega dogodja še vedno na izvrstnih ploščah Venera: Trial & Tribulation ter na zadnjem dosežku z estetskim nadaljevanjem Veritas. Bend je mogočen in funkcionira izvrstno, je pa res, da se poleg kompaktnega in nepredirnega kitarskega zida Gjwasza na eni in Arturja na drugi strani pozna krepka in kompaktna nadgradnja z basom v rokah Gala in T.H.-ja za bobni. Puristi in zagovorniki stare forme morda res pogrešajo surovost in drugačen občutek prvih del, a so Dekadent leta 2016 vsej svetlobi in prosojnosti še vedno bend, ki black metalsko zavrača komercialnost, se ne podreja okusom množice in sledi zgolj lastnim imperativom. Ti so na trenutke eksperimentalni tudi v vokalnem smislu, saj poskuša Artur v black metalsko vokalno rutino vpeljati malce več vokalne modulacije, čiste vokale, a so bili tokrat ti malce razglašeni in se je tistih nekaj tonov zažrlo v celoto kot odvečno tkivo. Poguma in drznosti Dekadentom ne gre odpovedovati. Izvrstna in intenzivna igra je kompaktno strnila pododrske množice in v gostem prepletu preznojenih teles, gostega diha in megle se je večer prevesil v končno fazo, po kateri ni manjkal veliki finale in dominacija hrupa nad spokojem hladu in zime zunaj.
Vedeti moraš, kod so tvoje korenine, človek, da veš, v kaj se razviješ in kaj postaneš. In korenin je lahko več, pa kako različne so si lahko. Vse pa se da speti pod isto streho, ki nosi tisti prekleto znani pečat, s katerim je punk in HC združljiv z metalom in ekstremno godbo, bolj kot poza pa šteje le tista notranja esenca, jajca, ki jih bend ali poslušalec premorejo ali pač ne. Črt in Matej sta tako podobno kot profesorja razsvetljevalca, ki ulita, izobražujeta, odpirata starim in mladim oči in ušesa, obenem pa sta biznismena, ki svoj posel kakovostno opravljata in ljubita! Petnajst let, dragi moji! Hrupnih petnajst let se je nanizalo tako spontano in tako neizbrisno! Hvala Dirty Skunks za vso voljo, moč, entuziazem, za vso ljubezen, ki jo namenjati sceni, ki bi bila brez vas precej bolj siromašna, pusta, precej bolj elitistična, predvidljiva. Verjamem, da pomeni teh petnajst let le prvo fazo popolnega razcveta in prehoda na višji, še boljši in kakovostnejši nivo in da se nam v prihodnje obeta še kaj fenomenalnega, a vseeno – hvala vam in vse najboljše ter na še mnoga nadaljnja hrupna, smrdljiva in strupeno dobra leta!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter