(samozaložba, 2016)
Jegulja na vas čaka v živo v Orto baru – v četrtek, 2. februarja!
Kdo pravi, da Slovenci ne premoremo spodobnega stonerja? V zadnjih nekaj letih je sicer precej vegetiral in se sejal v ušesa dovzetne publike precej subverzivno in nemalokrat premalo angažirano, a v zadnjem letu se tudi to postavlja na laž oziroma ne drži povsem. Morda nimamo tako bogatega nabora stoner bendov kot južni sosedje, vendar je namesto kvantitete imen pomembna kakovost ponujenega in tu, dragi moji, se lahko govori o izboljšavah, kot jih doslej slovenska alter scena ni ponujala mnogo. Pa pustimo ob strani za hip visoko leteče bombastične besede in slepo hvalo ter preidimo k prvencu prav posebnega benda, ki je leta 2013 začel hrumeti na obrobju glavnega mesta, v Zalogu – Jegulja so izdali prvenec Darkest Light in slednji prav lepo parira temu, kar so ponudili nedavno zaloški Carnaval!
Ne bom se spuščal v zgodbe o ozadju povezav med Carnaval in Jegulja, čeprav je idejni oče instrumentalnega trojčka Jegulja Jan Kozel pomemben člen zgodovine zasedbe Carnaval. Stara poglavja so se pred časom sklenila in leta 2013 je začela nastajati nova forma, ki ponuja obilo dobrega muziciranja, veliko glasbe, rifov, veliko elementov kocinjenja, skopari pa z liriko, saj stavi vse na moč instrumentalija in ne besedil z globljim pomenom in verbalnimi lekturami smislov in nesmislov življenja. Pomislim na Bongripperje, Karma To Burn, Rotor, Mother Engine ali The Machine in paralel s temi instrumentalnimi stoner-doom-prog bendi je bore malo. Jegulja torej niso neposredni nesramni rip-off in dejansko ponujajo nekaj svojevrstnega ter glasbeno korektnega (kako bi sicer že kmalu po samem štartu svoje poti lahko nastopili kot predskupina zasedbe Philm, v kateri je po Slayerjih našel svoje mesto izvrstni Dave Lombardo?). Drone Hunter iz Čakovca so svojo dozo rifov, osušenih vokalov ponudili pred leti, sam pa sem prav pogrešal dober in masten vokal, malce liturgij, ki bi podkrepile sicer soliden paket glasbe, zato je bil dostop do slabe ure Jegulje postopen in poln previdnosti, pomislekov in poskusov čim večje objektivnosti.
Dejstvo je, da so Jegulja kaljeni glasbeniki in če so se kalili v bendih, kot so bili Dawn Patrol, Lene Kosti, Carnaval ter manj znanih obskurnih zadevah, kot je bend Uroš, je jasno, da so fantje vešči jamanja in sprotne sinergije idej. Pa še kako! Helmut’s Brainwave/Preblisk barona Zema je uvodni gravitacijski spust v gole brute fakte. Trojec dveh kitar, Fender zvoka v rokah bolj organskega Jana Kozla, nato malce bolj masivna in bolj basovsko naravnana bariton kitara Jureta Gašperja ter za vsem tekoči in ravno prav igrivi bobni Domna Urha zvenijo kompaktno. Kot bi padli v intenzivno seanso benda, ki si polni možganske sinapse s Tooli iz obdobja plošč Opiate in Undertow, a z manj sinkopirane matematike ter več surove, še ne preveč brušene galantnosti in produkcijskega pretiravanja. Hmm?! je malce bolj tekoče in pospešeno, bolj sproščeno in svetlo nadaljevanje. Solaže so pogojno prisotne, a so teksture precej metalske, formalne, niti ne progresivno razprte. Dvojni bas boben in disonantne, navidez jazzy kitare, po katerih se v zgodbi najde večji košček stonerske sestavljanke se razvija fluentno. Janove solaže dvigujejo raven poslušljivosti, a je v vsem skupaj precej trde formalnosti, ki pa sede, vendar manjkajo eni hripavi, mastni vokali, malce dima, malce verbalnega nihilizma in pridig, ki bi šus še bolj razbelili. Pasal bi celo kakšen vokal, kot ga je na Mary Beats Jane albumih serviral Peter Dolving ali pa kaj bolj sludgerskega. Morda tista umazanija, ki smo se je v letih navzeli s Corrossion Of Conformity? Ne vem, stvar percepcije in okusa.
Pa pridemo do prvega presenečenja, pri katerem preverjam, kdo igra bas, ki ga ni vpisanega na plošči. Darkest Light/Najmanjše zlo je ravno prav temen in ravno prav osvetljen rifovski izliv kemije preprostega rifa, ki bi lepo zvenel na basu in kitari, nato pa ga bend razpali na polno in preigrava v oktavah, tercah in kvartah. Preprosta in surova formula ne zveni izumetničeno, a občutek dobrega trenutka na vajah ne vtisne nekega globljega podtona, čeprav je slišati, da je trojec v svojem trenutku interne sinteze lepo in resonantno užival ter se predal in pustil zavesti preprostemu rifu, ki postane komad. Intenzivnost nadgradenj na preprosto temo sicer funkcionira solidno in žmohtno, ni pa preboja v stratosfero. Foot In The Shit/Z nogo v drek je bolj impulzivni trenutek odpiranja ventilov. Pospešeni in nevarni, nesramni šus za vse solde ima v sebi nekaj mötörheadovske umazanije, punkerske sle, nevarnosti, Jegulja pa si radi zavestno komplicirajo življenje, zato je po šusu čas za drum solo, disonantno razgradnjo elementalov, obenem pa za, vnovič, soliden, a precej plastičen prikaz modeliranja glasbe na preprostem rifu, ki mu manjkajo bodisi bolj večplastne solaže bodisi vokali bodisi malce več raznolikosti ali misticizma. Jegulja niso mistiki, Jegulja ga palijo na polno in brez maskiranja zvoka v prevelikih dozah efektov, kar mi je absolutno bližje kot pretiravanje s fuzzom, se pa vprašam, koliko je v tem stonerske doktrine. Nord/Severnjak v tem plesnem občutku, ki ga preveva nekaj Foo Fighterskega, ne prinaša dokončne razjasnitve. So Jegulja na nek svoj čuden način dejansko pop? Hja, kaj pa je v časih, po katerih je bil alter v devetdesetih letih mainstream, sploh še alter in kaj pop? Pa pustimo obskurnosti.
Dejstvo je, da znajo Jegulja zelo lepo muzicirati, so pa vsekakor precej bolj lucidni in razumljivi od celotne palete bendov, ki fura sludge in stoner v novem mileniumu (Red Fang s svojimi masivni rifi niso nikakršna izjema). I Want To Be Number Three/Rad bi bil tretji je najbližje sludgerski umazaniji, medeni upočasnjenosti, stanju lepe utrujenosti in melanholije. Seksi igra kitar in bobnov zvenijo kot soundtrack, s katerim bi se moderni puščavnik odpravil v močvirje in perverzno osamo lastnih misli ter proč od urbane brezveznosti in nato z jazzy medmeti v ušesih pograbil bat ter obračunal s tistimi nebodijihtreba, ki se zadovoljijo s sivim povprečjem in bolj kot na vsebino stavijo na golo kozmetiko, zunanjost in obskurne brezveznosti. Izvrstna glasba kar polzi iz por ter slika precej bizarno podobo tonalno korektnega nasilja nad čuti, dinamika melodike, pospešujočega tempa in niti malo bolj obogatene recepture kot poprej pelje intenzivni stampedo dalje s stilom in brez opravičevanja komurkoli. Trumpet In The Trench/O strelskem jarku in trobenti je svojevrstna psihedelična oda slovesu od orožja. Jegulja si zvočno sposodijo Hemingwaya in v surovi drajv umazane kitare, precej organsko preprostih bobnov in melodičnega rifa vpletajo enostavne, a efektivne sludgerske štukature. Po osmih, skoraj devetih minutah precej podobnega diskurza se plošča približa finalnemu aktu in cikli se sklenejo z War Pigs/Prasci z lasuljami. Ne, ne gre za izposojo Black Sabbathov in da, morda se je za vsem skupaj le znašlo kaj anti-trumpovskega, a se je globlji pomen izgubil skupaj s posnetki vokalov še neizbranega vokalista, ki bi lahko dopolnil bend in mu dal malce več karakterja in globine, plošči pa malce več mesa in še eno pomembno dimenzijo več.
Pa si nalijmo čistega vina. Nisem pričakoval perfekcije in revolucije na en mah, a so mi Jegulja dali krepko za misliti ter me, priznam, lepo razveselili in presenetili! Vseeno je prostora za izboljšave dovolj. Ne govorim zgolj o produkcijski suhoparnosti, kjer v zvočni sliki vse štima, a so si komadi med seboj precej podobni. Nisem nasprotnik instrumentalne glasbe, a je slednja, če ni toliko bolj razgibana, nepredvidljiva, vsaj malce bolj šokantna, prav zlahka glasba za bolj redke trenutke. Jegulja so super bend in slišati je, da premorejo obilo dobrih idej, dobrih rifov, predvsem pa prave in tolikokrat premalo slišane kemije, da mi je domala škoda, da gredo vsi ti trenutki izvrstne simbioze preveč zlahka mimo in ostanejo v spominu le redki trenutki, redke glasbene slike, s katerimi se lahko Darkest Light povsem suvereno ponuja svetu in ne samo slovenskemu alternativno slušečemu občestvu. Vseeno niso bend, kot Karma To Burn, ki svoj stonerski sludge vajb brez vokalov furajo in polirajo ter masivno delujejo že debelih dvajset let. Vseeno čutim na vodi, da bodo Jegulja svoj izraz še dopolnjevali in da bo z Jeguljinimi ploščki v prihodnje alternativna ponudba gurmanskih zvokov bogatejša, bolj raznolika in vredna intenzivnega poglabljanja ter zvočne pregrehe. Darkest Light je namreč plošča, ki neapologetsko stavi na organsko kemijo treh dedcev, na švic, decibele in igro brez vnaprejšnjih kalkulacij ter trendi kozmetike in to je jebeno bistvo rock’n’rolla! Bravo, fantje! Keep on the good work!
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter