The Jack Wood
1./2./3. februar 2017
Ljubljana / različne lokacije
Letošnji februar bo definitivno v znamenju koncertnega festivalskega presežka, tretje edicije showcase festivala MENT, ki je kakovostno razburkal in naelektril nevralgične točke koncertnega ugodja v Ljubljani. Sam pogled na programsko shemo mi, glede na to, da nisem kronični odjemalec alternative v tistem indie smislu, ni razkril veliko, navkljub vsemu pa so presenečenja, ki se servirajo v čisti in dobri formi ter brez vnaprejšnjih sodb ter pričakovanj, najslajša. Tridnevni ljubljanski happening je potekal na osmih fizično ločenih prizoriščih – v Kinu Šiška, Stari Elektrarni, Celici ter na odrih Metelkove (v Menzi, Channel Zero, Gali Hali in na odru kluba Gromka). Več kot petdeset nastopajočih, fizična ločenost odrov ter simultanost dogajanja so zahtevali organizacijo in izbiranje, ki je bilo od srede dalje toliko bolj ključno. Po intelektualno začinjenih konferencah na temo glasbe in grafičnega oblikovanja se je dogajanje začelo s slavnostno otvoritvijo v Kinu Šiška, kjer so po govorih organizatorjev in idejnih očetov festivala, agilnih Andražu Kajzerju, Matjažu Mančku in Simonu Kardumu, namesto fanfar zadoneli Bowrainove minimalije, publika pa se je pomaknila proti prostorom Katedrale.
Koala Voice, foto: Kino Šiška
Ljubljanski kvartet Koala Voice se je v zadnjih letih izgradil v suvereno zasedbo, sinergija popa, punka, disca, alternative, rocka, predvsem pa simpatične mladostne energije pa je bila le smeli uvod, saj se je na spodnjem odru male dvorane na svoj subtilni in zadržani nastop pripravljal Estonec Erki Pärnoja. Na shoegaze, mehko americano kalibrirani zvok je po mnenju nekaterih eteričen, zadržan, sanjav, eklektika pa se je prvi dan nadaljevala s prehodom pouličnega dueta Heymoonshaker. Blues spet na elektroniko, na dub step beate tripa na preverjene stare in že slišane recepture, ki jim je po mnenju peščice manjkal mojo, naboj, potenca. Veliko tega pa je v spodnjih prostorih prinesel norveški trio Sauropod, ki pred mikrofon prinese več ženstvene prezence in starega priokusa devetdesetih. Leteča menjava na zgornjem odru, na katerem so headlinerje in eno bolj zvenečih imen, ameriške punk rockerje Deerhoof organizatorji poskusili kompenzirati z estonskim hip hoperjem Tommyjem Cashom, ki je bil po mnenju bolj kritičnega pola publike premalo oster, premalo zavzet, pretenciozni odrski ripoff južnoafriške zasedbe Die Antwoord pa ne deluje iskreno in efektivno. Toliko bolj funkcionirajo zato izvrstni Leni Kravac, z balkanskimi ritmi in plesno energijo napolnjeni ljubljanski bend, ki je spretno spletel drum’n’bass, funk ter Balkanu bližje in bolj domače ritme in melodiko sveta na prepihu. Drzno, udarno in brez rezerv so ukradli srce in ušesa publike, zakar se ni čuditi pripombam, da bi bilo za prvi dan bolje, če bi bendi, ki so zasedali oder Komune bolje funkcionirali na odru Katedrale (in obratno). Vsekakor se je pedantnost organizacije čutila tako v dosledno natančnem sledenju urinih kazalcev. Korektno, profesionalno in brez občutka inferiornih kompleksov, ki bi jih lahko festival, ki ne prinaša velikih in mednarodno odmevnih imen, lahko imel, pa jih upravičeno nima, ker se tokrat komercialni naboj headlinerjev lepše kompenzira s kemijo in glasbo brez rezerv.
Tommy Cash, foto: Kino Šiška
Deževni četrtek je terjal malce več organizacije in odločitev je padla, da smo se Kinu Šiška zavestno odpovedali ter tako izpustili Poljake Coals, temačno Italijanko Alice Bisi in njen odrski alter ego Birthh ter zagrebško indie pop kantavtorico Saro Renar. Zavoljo števila dogodkov v samem osrčju Metelkove smo se odpovedali tudi Stari elektrarni, kjer so svoj prostor za eksperimentiranje našli neo folk post rockerji Širom, sestavljeni iz izvrstnih delov ŠKM Bande ter Nojoua ter islandski elektro manipulator in visokotonsko nastrojeni retro synth progresivec Einarindra. Precej raje smo odprli vrata Menze pri koritu, kjer so natanko ob pol desetih svoj visokooktanski štart prepričljivo začeli Haiku Garden. Upravičeno jih štejemo med vidnejše predstavnike slovenske aktualne alternative eminence, sanjavi dream pop pa se tako lepo dopolnjuje z umazanim hrupom, strupenimi kitarami in psihedelija nareverbanih vokalov dajejo skladbam s prvega EP-ja Waver razpoznaven pečat, še bolj kot s plošče pa se benda nalezete v živo, kjer se za bogatimi vizualijami subtilno in efektivno prelivajo kreativni sokovi med Luko, Klemnom, Anžetom in Matevžem. Krasna uvertura v drugi dan se po Ljubljančanih nadaljuje z Italijani His Clancyness v Klubu Gromka. Poleg ravno prav melanholičnega in zamaknjenega Jonathana Clancyja si v igri post-kraut-punkerskega popa v maniri osemdesetih ali prve polovice devetdesetih oder delijo še Giulia Mazza za klaviaturami, ter Jacopo Borazzo in Nico Pasquini v ritem sekciji.
Straight Mickey And The Boys
Art forma naivnih osemdesetih deluje rahlo monotono, zato se po dežju odpravimo do Gale Hale, kjer so oder okupirali Srbi, beograjski Straight Mickey And The Boys. Zvočni trip na noto Discipline, EKV, Šarlo Akrobata, ravno prav razglašene srbske garaže deluje funkcionalno, a v konkretnih repeticijah monotono, a odtujeni urbani distopizem rock’n’rolla polzi v igri tria, ki ga poleg Miodraga Cicovića na kitari in vokalu dopolnjujeta še Boško basist Boško Mijuškovič in udarni Danilo Luković za bobni kompaktno, a na nek retro način izpeto, izpito in premalo dinamično. Vseeno so Srbi v odrski igri premagali Nizozemce, saj je v sosednjem Channel Zero precej benigno popeval pop trio bend The Homesick, zato se je naša ekipa raje polnila z eksplozijo disonantne violine in Nilsa Gröndhala v Menzi. Danski posebnež z bogatim naborom efektov polni dvorano kot bi bili priča celotnega orkestra in ne samo enega človeka, kar daje ljubiteljem posebnejših zvokov obilo hrane za srce, dušo in ušesa. V sosednji Gromki so medtem svoj kos festivalske pogače utrgali Slovaki The Ills. Perfektni post-rockerski suspenz dveh kitar, basa in bobnov se poigrava s shoegazeom, matematično začinjeno progresivo in punkom, perfektna vožnja v epske širine pa daje vedeti, da so instrumentalisti najvišjega kova. Opasani s štirimi kakovostnimi ploščami, predvsem pa z izvrstno kemijo v živo so prefinjeno mazilili ušesa zasanjane publike, iz nabito polne dvorane pa smo se medtem le prebili do Gala Hale, kjer so svoj koncert začeli sibirski protopunkerji, blueserji, The Jack Wood, ki si na svoj, Rusiji bližji način prikrojuje Jona Spencerja, ruske napeve, teater in pritegne s podobo močne ženske na vokalu, masivnimi in preprostimi bobni ter surovo kitaro. Pussy Riot na ruski potenci zveni presunljivo, ekscentrično, močno. V znamenju močnih žensk in nevarne ravni estrogena se v Channelu odvije medtem desant slovanskega gangsta geisha popa. Kukla Kesherović fura glasbeni trip o ranljivosti, nasilju, konfliktnosti, elektro beati in precej naiven, premalo oster in premalo organski nastop pa tokrat terja malce več okusa v ustih, zato se korak vnovič usmeri k Menzi. Nemško – ameriška naveza White Wine. Surovi, neapologetski, neposredni. Repetitivni in organski. Joe Haege, Fritz Brückner in Christian Kuhr nudijo s spletom preprostih klaviatur, naefektirane, a vseeno analogne kitare ter masivnih bobnov precej udaren indie rock, ki samodejno polzi v smeri bluesa ter tega, česar smo se navzeli z White Stripes.
Konferenca, foto: Kino Šiška
Medtem se v Gromki na svojo atako pripravljajo temačneži iz Nizozemske. The Sweet Release Of Death je izvrstni noise nihilistični posladek, indie s filozofsko noto pa se z odrsko izvrstno lo-fi produkcije, kjer klavstrofobija basistke in vokalistke koncertno še bolje funkcionira s kričečimi noise kitarami in bobni. Soliden in intenziven nastop približa Nizozemce slovenski publiki in prepričan sem, da se bodo k nam po toplem sprejemu publike še radi vrnili. V Gali Hali nas pred koncem drugega dne perfektno dotolčejo belgijski Raketkanon, noiserska četverica pa lepo prepesnjuje formo Nirvane in Melvinsov v njihovem humoristično bizarnem smislu, obenem pa brez sramu in rezerv raziskuje Buthole Surferse, predvsem pa v mineštro kakovostnega hrupa dodaja lastno dozo kreative, atonalnosti, predvsem pa tiste odrske kemije, ki odlikuje in loči prvoborce od artistov brez idej v drugih vrstah. Raketkanon so hrupni, polni, masivni in jebeno neustavljivi! Perfektno! Da je dobro stvari zapustiti z dobrim priokusom v ustih se tako od Metelkove poslovimo ne da bi prisluhnili Mieux, disk jockeyem, naknadno pa ugotovimo tudi, da smo uspešno prešpricali bogat nabor imen v Pritličju.
Zadnji dan festivala smo želeli obarvati prav tako s podtoni Metelkove, tako se Kinu Šiška nismo približevali ter tako niti ne vem kaj napisati o vseslovanskem zboru ter o slovenskih Lynch, srbskih Crvih ali hrvaških Baden Baden. Iz konteksta velja izpustiti tudi izvrstno Olfamoštvo in danske Exec, ki so okupirali Staro Elektrarno, po hitrem uletu in izletu v Celico pa sem presodil, da mi bolj kot kantavtorska intima (za slednjo so v bolj ozkem krogu publike dobro skrbeli slovenski Jakob Kobal, Madžari Apey, makedonski Telemama in kot sklepni domači Miha Peterlič) za konec ustrezajo decibeli. Slednje v Menzi sicer niso prinesli Please The Trees. Visoki vokali, kitarsko obarvani tekoči indie, rahlo sanjava zvočna podoba, ki koketira z Bowiejem, starim rockom začne večer optimistično in umirjeno. V sosednji Gromki medtem svoj novovalovski ekskurz ter prikaz punkerske moči z vzhoda naše države pričnejo Gustav Tiger. Senzualna in vsej ostrini navkljub zelo všečna punkerska psihedelija deluje energično, a se hitrih kolažev, sicer melodične, a naivne godbe navkljub prezenci neposredne in ravno prav odrezave pevke kaj kmalu najeste.
КУКЛА, foto: Kino Šiška
Precej bolj eksperimentalna in progresivna je bila atmosfera v Channel Zero. Izvrstni bosanski trio Holographic Human Element iz Travnika je postregel z lepo kombinacijo klaviatur, lebdeče kitare ter tekočimi in lepo odmerjenimi bobni, instrumentalna godba pa je post-rock v njegovem najboljšem in najkakovostnejšem smislu. Bogate vizualije, predvsem pa dejstvo, da bend na odru ponuja pravo kemijo treh ljudi, ki brez rezerv in v imenu najvišje estetike ponujajo svoj košček plesnega privida Balkana, a tokrat na bolj subtilnem, psihedeličnem tripu. Ličen paket glasbe zasedba lepo dopolni tudi z memorabilijami in tokrat lahko poleg običajnih majic in CD-jev obiskovalci odnesejo domov domačo rakijo ali pa lično rezljane obeske za okoli vratu. Ker je bila Gala Hala ta dan bolj elektronsko obarvana, sem se sintetiki tokrat namensko izognil in tako od prvotne enačbe že takoj odštejem repetitivne in umetne Madžare Uffalo Steez, pa domače Matter, madžarske Oligarkh, Sotei, DJ Sunny Suna in Teielte.
Povratek v Menzo razkrije skrivnosti srbsko – hrvaške naveze v bendu Seine. V bistvu kantavtorski projekt neverjetno zvenečega Ivana Ščapca servira hudo presenečenje. Subtilni in res izjemno visoki vokal, dejansko sopran, zaradi katerega boste na odru zaman iskali žensko, spravlja v kohezijo akustično kitaro, bas in tekoče jazzy bobne. Pop metrika je površna forma, pod celoto pa se skriva zlovešča in temačna pesimistična punk lirika odtujevanja. Seine niso glasba za vsak dan, a so v svojem ekskurzu v neznano delujoči, vseeno pa na sebi lasten kontemplativni način ne pašejo v kontekst tega, kar se je odvijalo v sosednjem prostoru Gromke. V nabito polno dvorano Gromke se po začetku nastopa vseženske zasedbe Žen iz Zagreba dejansko ni dalo priti. Izvrstna odrska energija, popolna simbioza kitar, basa, bobnov, sinta in vizualij polni brezzračje Gromke z intenzivnostjo harmoničnega, perfektno odigranega shoegazea, post-rocka, matematike in retro vstavki. Izvrstna kemija na odru in intenzivni sprejem pod odrom, kjer so si podij v številčni premoči rezervirale članice LGBTRe dajejo odgovor na vprašanje, kdo si zasluži naziv benda festivala. Izvrstno odigran nastop, na katerega bi se človek z veseljem še vrnil zapustimo za hip in med izletom v Channel Zero začutimo preprosto kemijo moskovskega benda Spasibo. Veliko govora in animacije publike, bolj malo ubrane godbe ali pa enostavno ta dan nisem bil kalibriran na malce razglašeno muziciranje, zato sem se vrnil do Gromke, kjer pa je bilo nemogoče vstopiti nazaj v dvorano, zato je bil logičen pomik v Menzo, kjer pa me sicer kreativni minimalizem sonično preproste fuzije semplerjev in raggae bobnov pri zasedbi Stergin ni pritegnila do te mere, da bi ostal do konca tam. Avstrijec Vinzenz Stergin in Britanec Adam Betts servirata sicer soliden melos, a melanholični trip na že tako preveč deževen dan ni pasal preveč.
Žen
Da si priborim kar najboljše mesto pod odrom le dočakam konec sicer perfektnega nastopa zasedbe Žen ter se postavim v prve vrste še pred zame ta dan zadnjim nastopom večera. White Miles je izvrstna in neposredna, kakovostna in glasna zabava v obliki dvojca kitare in bobnov. Basa ob Medini in Lofiju ne potrebujete, saj eksplozivni dolgonogi Lofi za bobni postavlja vlogo bobnarja na mesto osrednjega instrumenta, brhka, nevarna in rocku predana Medina na kitari in vokalu funkcionirajo popolno. Masivni rifi, dober kitarski zvok, poleg tega pa dejstvo, da je Medina frontmanka v pravem smislu besede prikliče v spomin White Stripes, le da so White Miles sludgerski, stonerski, nesramno glasni in bolj poslušljivi in gledljivi od sicer okusno oblečenega Jacka Whitea (ne da bi imel kaj proti njegovemu artizmu). White Miles so bližje maniri Eagles Of Death Metal. Igrata na vse in nikoli na nič, intenzivni in švica, napora ter multidimenzijskim povezavam med bendom in publiko pa ni moč očitati pomanjkanje iskrenosti, intenzivnosti ali srčnosti.
In z mislijo na to sem sklenil, da sem od letošnjega MENTa prejel vse, kar je moja duša to leto potrebovala, tako sem se namensko odpravil proč od plesnih ritmov, elektronike, proč od dobrovoljne množice, prežete z dežjem. Marsikaj je bilo, verjamem, zamujeno, a to pri festivalih jemljem že v zakup, saj je nemogoče prisostvovati vsemu. MENT 2017 bo šel v anale kot eden bolje organiziranih in bolje izvedenih festivalov, kar priča, da imajo ideologi festivala, idejni vodje jasno vizijo o tem, kako se kakovostno izpelje zahtevna logistika, še pomembneje pa je to, da imajo ušesa vedno pripravljena na glasbo kakovostnega zvena, pa čeprav jo prinašajo artisti z manj zvenečimi in zavoljo poplave ponudbe manj znanimi imeni. Predvsem zato, sklepam, je želja po igri, po ustvarjanju, po dokazovanju, po odrskem boju za obstanek toliko močnejši in toliko intenzivnejši. Prostora za rezerviranost, snobizem in aroganco v tem svetu ni in tako ste lahko v samo treh intenzivne in dobre glasbe polnih dneh izpolnjeni, šokirani, izzvani k temu, da prevrednotite stare poglede in prepričanja o tem, kaj je bistvo prave glasbe. Letošnji MENT je bil, kar se tega tiče, festival v znamenju močnih žensk, dobre glasbe in ni z ničemer nižal ravni pričakovanj glede na pretekle izkušnje. MENT je pojem kakovosti in subverzive moderne produkcije in DIY logike, kar ni nujno medsebojno izključujoče. Hvala za izvrstno doživetje in absolutno na svidenje ob letu osorej!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter