Repetitor so nedvomno ime aktualne alternative, ki prinaša obet energične, močne glasbe s prikrito noto realizma, angažmaja, nepokornosti vzvodom elit in časa, v katerem so postale stvari zelo pavšalne, površne, prosojne. Pisalo se je leto 2016 in na police založbe Moonlee je prišel tretji plošček, album Gde češ, ki v konturah zvoka skriva ostrino, brezkompromisnost, šus, nikakor pa ne pristaja na komercialne klice glasbe, s katero bi beograjski trojec nedvomno lažje jadral na radijske valove, bil bolj medijsko pojaven in slišan. Vseeno sem se z zvokom mlade zasedbe prepojil in verjamem, da je tudi med vami veliko takšnih, ki jim verjamete bolj kot karikaturam moderne godbe z velikih ekranov. Subverziva – pa vseeno je alternativa na nek čuden, precej bizaren način, postala konvencionalna forma, nekako je izgubila svoj naboj in revolucionarno noto. Ali je tako tudi v Srbiji, kjer je boj za preživetje toliko močnejši, sem želel slišati iz ust Borisa Vlastelice, ustanovnega člana zasedbe Repetitor, a je namesto neposrednega soočenja z mikrofonom prišlo do mail intervjuja, ki pa je potreboval svoj čas in je potrajalo. Prav do ponovnega predpustnega prihoda v Slovenijo, kjer so dali prednost odrom izven Ljubljane. Hlinjenja, šminke in bombastičnih izjav tako nisem pričakoval, vseeno pa so me Repetitor s svojimi inteligentnimi, poglobljenimi in realističnimi odgovori presenetili bolj, kot sem lahko upal.
Repetitor live – jutri, v petek, 24.2., igrajo v MC Kompleks v Ravne na Koroškem, v soboto 25.2., pa v Bazi 13 v Kočevju.
Po desetih letih intenzivnega dela ste razširili dober glas o zasedbi izven meja Beograda, Srbije. Postali ste sinonim moderne, predrugačene garaže in glas mladih 21. stoletja. Kako se je v zadnjih desetih letih spremenil koncept zasedbe Repetitor in kaj je tisto, za čimer stojite Repetitor danes?
Boris Vlastelica: Koncept zasedbe se ni spremenil niti v eni sami stvari, tako so nespremenjeni tako načini, po katerih delujemo, kot tudi naša glasba. Spremenil se je ves svet okoli nas, spremenili smo se sami, ni se pa spreminjala tista najpomembnejša stvar – naša medsebojna kemija.
Ko ste formirali bend je bilo vse postavljeno na temeljih basa, kitare in bobnov. Ali deluje vaša power trio zasedba na počelih demokracije ali diktata enega samega človeka? Kakšen je princip ustvarjanja glasbe in lirike in po katerem ključu določite ali je določena skladba material za ploščo ali ne? Po kakšnem ključu je nastajal material za zadnjo ploščo?
Boris: Demokracija je zadnja opcija, glas ljudstvaje v veljavi, če se res ne moremo glede nečesa dogovoriti in priti do konsenza, vendar po navadi pridemo do dogovora še pred fazo glasovanja. Glasbeni material nastaja večinoma na vajah, čeprav se zgodi, da kdo od nas treh prinese s seboj na vaje že izdelano skladbo ali doma spisan rif, ko pa sedemo skupaj in stvari preigramo, vemo, ali je končni produkt dober ali ne in ali je material zrel za studio ali ne.
Po debitantskem udaru z albumom Sve što vidim je prvi put, štiri leta kasneje z nadgradnjo Dobrodošli na okean, se leto 2016 obeležuje z albumom Gde češ. Kakšne so razlike, kaj ločuje tretjo ploščo od ostale diskografije in kakšno vlogo igra pri teh razlikah produkcija? Na kaj ste se zvočno osredotočali pri snemanju zadnje plošče?
Boris: Gde češ je logično nadaljevanje predhodnih albumov. Ostali smo pri enakem zvoku, preigravati smo začeli le neparne ritme, pojemo pa tako o ljubezni kot o ljubosumju, obenem pa pojemo na albumu vsi trije. To je najpomembnejša razlika. Zavedamo se, da je produkcija pri glasbi dandanes zelo pomemben dejavnik, vendar to ni bilo nekaj, za čemer bi v sami srži prvinsko stremeli. Ker nas to ne zanima, radi sodelujemo z dobrimi producenti, ki vedo, kako se stvari streže in ki razumejo, kaj se od njih pričakuje, ne da bi jim morali stvari na široko opisovati. Goran Crevar, ki je delal na prejšnji in na tej novi plošči je dejansko že del zasedbe, ker že skoraj desetletje potujemo po isti poti sodelovanja in vemo, kako medsebojno delujemo kot tim.
Glavni odtenki zvoka in lirike so črnina, polnjena z magnetizmom mračnjaštva, ki smo se jih lahko navzeli ob zvokih Nirvane, The Swans, Stooges in Sonic Youth. Kakšne so vaše primarne kreativne premise? Kaj vas kreativno izpolnjuje – film, knjige, glasba ali karkoli drugega?
Boris: Tu dejansko ne vem, kaj bi odgovoril, če sem iskren. Vedno je dobro ne preveč analizirati tisto, kar te navdihne in inspirira. Ta izvor je po mojem mnenju najbolje pustiti pri miru ter pustiti stvarem naravno pot, naraven potek. Bom pa povedal, da nas bolj navdihujejo ljudje, medosebni odnosi, mesta. Bolj kot knjige, film ali glasba. Vsekakor so v tem kolažu pustili Ramones in Stooges pomemben pečat, saj so kot bendi popolni.
Če je bil Beograd v osemdesetih in devetdesetih glasbeno protisistemski in je bila gibalo revolucije garaža, me zanima, kako se je redefiniral rock’n’roll v zadnjih dveh desetletjih? Za čem stoji nova srbska scena danes in ali je v novem mileniju še tako povezana, močna in suverena?
Boris: Pokazalo se je, da glasba prostisistemskega angažmaja devetdesetih ni preživela test časa, zato danes ne moremo govoriti o enaki konkretni teži ter relevantnosti. Razlog je predvsem v tem, da je zmagovalna stran v tem političnem soočenju, boju, prinesla tudi siromašenje, kriminal, privatizacijo in ostale kraje, da je uničila legitimnost glasbe, ki je to politiko ponesla na oblast in se je borila proti sistemov iz preteklosti. Drugi problem angažirane glasbe je tudi v tem, da jo poslušajo somišljeniki, ljudje, ki že razmišljajo na alternativni način in se strinjajo s stališči skladb, zato to nekako bolj služi nekakšni kolektivni masturbaciji kot pa dejansko spremembam. Seveda obstajajo izjeme, kar predstavljajo predvsem prave skladbe, vendar preprosto mislim, da ima neangažirana glasba večjo vrednost in da je po poti nastajanja intimnejša.
Socialna in demografska, politična slika sveta ne prinaša razlogov za optimizem. Kaj lahko v tem kontekstu dejansko postori alternativna kultura? Ste Repetitor v tem smislu zasedba s politično noto ali se politiki odrekate v imenu apolitičnosti? Kakšne so alternative in katera je pot, po kateri vo morali dostopati do pasivne in apatične izgubljene generacije?
Boris: Alternativna kultura se mora paziti elitizma, da ne tripa na noto, da je neka višja umetnost, da pusti lepo pri miru iluzije, da je dovolj, da poje, ker bodo pesmi spremenile svet. Repetitor smo bili od nekdaj političen bend, vendar se angažiramo izven polja same glasbe, ker je lahko angažma prek glasbe zelo cenen. Raje se angažiramo prek drugih polj. Igrali smo na številnih protestih in kot posamezniki ter skupina sodelovali pri blokadah, štrajkih, torej direktno v akciji. Zelo jasno je, da je edina prava alternativa neka forma socializma, vendar so prava in edina pot k tem izobraževanje, edukacija, agitacija in močna organizacija.
V drugo sodelujete z založbo Moonlee Records. Kako ocenjujete aktivni doprinos založbe in kakšni so principi, po katerih bi bil lahko glas Repetitorjev še bolj slišen (prek fenzinov, brezplačnega downloada …)? Kakšno je vaše stališče do brezplačnega downloada in piratstva? Kakšno vlogo ima v tem boj za avtorske pravice in kakšna je situacija v tem v Srbiji? Smo po poti informacijske družbe postali dejansko bolj svobodni ali smo postali žrtev večje kontrole ter represije? Kako to čutite v Srbiji in kako to vzporejate s svetom »zunaj, izven meja, v »napredni« Evropi«?
Boris: Doprinos založbe Moonlee je ogromen. Založba nam je omogočila, da se ukvarjamo z glasbo, da ne trošimo energijo za booking, obenem pa nam je uspelo povečati število koncertov. PR je vsekakor nekaj, v lemur smo amaterji, ker se glas o zasedbi Repetitor širi zelo počasi in skoraj brez našega vpliva. Glas se čiri od ust do ust. V medijih se ne pojavljamo dosti, le na vsake štiri leta, ko posnamemo ploščo ter se premaknemo v ofenzivo. Sami smo odrasli na piratstvu in presnemavanju glasbenih nosilcev naših najljubših zasedb, tako je brezplačen download nekaj, čemur generacijsko ne nasprotujemo, obenem pa nam ni logično, da bi bila glasba nedostopna tistim, ki jo ne morejo plačati. Seveda smo pristaši avtorske zaščite od profiterjev takšne in drugačne baže, ne soglašamo z nekontrolirano uporabo naše glasbe v reklamah, zlorabe so nedopustne, obenem pa ne nasprotujemo principu piratstva kot presnemavanja glasbe za lastno rabo, užitek. Piratstvo podpiramo od majhnih nog dalje ker omogoča prost dostop do glasbe. Brez piratstva bi imel sam dva ali tri originale, tako pa se je v mojem življenju nabralo 200 ali 300 kopij, na čemur sem odrasel ter zorel. Kar zadeva informacijske tehnologije – te nas ne bodo osvobajale. Nobeno tehnološko ali kakršnokoli drugo odkritje ne bo samo po sebi prineslo napredka, ker je to odvisno od našega boja to, kako bomo napredek uporabili in implementirali. Če pristanemo, da se tehnologija uporablja samo za kontrolo množic, potem smo v izgubljeni poziciji, boj smo tako izgubili, če pa tehnologijo uporabimo pri kontroli in za večjo transparentnost oblasti, potem pa je tu napredek. Menim, da ni razloga, da bi vlada ali katerokoli drugo telo političnega odločanja smelo vleči pomembne odločitve izza za javnost zaprtimi vrati – vse bi se moralo prenašati online.
O začetka dalje ste bili močni kot koncertna zasedba. Iz klubov ste širili svoj glas na velike odre po Evropi in svetu. V katerem elementu deluje Repetitor najbolje – v klubski atmosferi, festivalih ali v studiu? Kakšni so bili odzivi na nastope na Kitajskem in Rusiji in kakšni so načrti za naprej?
Boris: Repetitor delujemo najbolje na odru, vseeno pa je ali gre za veliki ali mali oder, na prostem ali v klubih – za nas je pomembno le, da nastopamo v živo pred ljudmi. Tu smo na domačem terenu. Po izidu plošče Gde češ že čutimo krepitve v številu obiskovalcev na koncertih, publika pa se je na delo doslej odzvala več kot izvrstno. V Sloveniji smo tako nastopili že večkrat in to se vrsti že od leta 2009 dalje. Ko smo prišli prvič sem, smo spoznali veliko ljudi, ki jih danes štejemo med prijatelje, tako nam je že čudno in tesno pri srcu, če se ne vrnemo sem v času meseca ali dveh …
Sedaj pa malce vel provokativne note. Punk je, pravijo, že dolgo časa mrtev. Množice so postale konzumenti glasbe, ki godi okusu večine, kar se da na instant način dobiti tudi na vseh festivalih. Repetitor je iz subverzive postal fakt alternative Beograda v ospredju, obenem ste na paravanu Evrope in Balkana. Okusu mas se tu nekako ne da ubežati. Pristajate torej na kompromise za večji rating ter malo več ljudi na koncertih ali ste kategorno proti temu? Katera je maksimalna nota komercializacije, na katero bi kot bend še pristali in po katerem aktu je ideje punka ter Repetitorjev nepreklicno konec?
Boris: Nas ni nikoli zanimal niti punk niti rock mit. Obstaja veliko slabše mitologije in mitomanije, ki se vežejo na punk in rock’n’roll. Večinoma so nejasne, nepremišljene in površne ideoloogije hujskaštva kot takega, upora brez razloga in gomile mitov o tem, kakšna bi morala biti »prava« estetika oblačenja, etikete obnašanja, na kar pa sami nismo nikoli pristajali in na to nasedli. Prav nasprotno – eden izmed razlogov, zaradi katerih sem se odločil ustanoviti bend je bil ta, ker so me nervirali nepremišljenost v službi coola. Zasedbe na ekranih bi tako nabijale, da jih denar ne zanima, da ne želijo komercialnega uspeha, samo da bi zveneli kul, sam sem pa pri tem čutil močno reakcijo, ker gredo nato denarci v žepe lastnikov klubov, bend je konstantno v minusu, ki ga bo moral nekdo nekoč le pokriti. Tu je bilo v srži veliko amaterske, hobi ideologije tako v pogledih na igranje kot na bende kot objekte trženja. To mi je pd nekdaj presedalo ter se mi je gnusilo. Sam sem od nekdaj želel, da nas vidi in sliši čim več ljudi, če bi bilo možno, cel svet, da si s pomočjo glasbe izgradimo vile z bazeni, a da se ne spreminjamo in nikoli ne pristajamo na kompromise. Imam srečo, da smo vsi trije dejansko takšni in tako ni nikoli pod vprašajem neodvisnost glasbe, ki jo ustvarjamo.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter