(On Parole, 2017)
Dejstvo je, da je Slovenija dežela black metala. Dejstvo je, da imamo precej black metal bandov, ki bi bili že precej večji in bolj znani, če ne bi prihajali ravno iz Slovenije. Dejstvo je, da je na svetovni black metal sceni veliko bandov, ki igrajo pred polnimi dvoranami oz. so headlinerji (tudi) največjih festivalov ekstremn(ejš)e glasbe, pa kvalitetno nimajo za burek proti našim bandom. Jebiga! To se čez noč pač ne bo spremenilo. Le mi vemo, kaj zamujajo metalci, ki v živo (ali pač na platah) nikoli ne bodo slišali bandov, kot so Ater Era, Dekadent, Cvinger, Human Putrefaction …
Neizpodbitno dejstvo pa je tudi, da se je one-man-black-metal projekt Srd s prvencem Smrti sel postavil v vlogo zastavonoše slovenskega black-metala in da mu lahko marsikateri domači band le zavistno zre v hrbet. Da ne bo pomote in po možnosti še kakšne zamere (smo le Slovenci), zgoraj našteti bandi (pa še marsikateri, ki ga nisem omenil) so vsi po vrsti vsaj fenomenalni v svoji niši black metala, ampak Srd je pač fenomenalnejši!
Srd, projekt Gorana Slekovca, ki je nastal na pogorišču Terrorfront, nam je lani jeseni, brez posebnega pompa, zasadil v hrbet svoj meč, ki sliši na ime Kupa trpljenja. Ma ne ga srati! Kakšen meč! MESARICO! Z mesarico smo ga fasali čez šimbas, pa še z macolo po glavi! Ker praktično nihče ni vedel, kaj in kdo je Srd, in ker Kupa trpljenja ni pasala v nobeno znano defincijo black metala, ampak je nakazovala nekaj novega in vznemirljivega, smo bili vsi le začudeni, pisano smo gledali in se bebavo smejali. Nekateri smo se tudi malo slinili, ampak pustimo sedaj to ob strani.
No, in potem smo dočakali. Album Smrti sel je uradno izšel na dan fešte ob 15-letnici založbe On Parole, na srečo pa smo ga že prej lahko poslušali na internetu. In imeli smo kaj slišati.
Gremo po vrsti. Morda glasbeno Srd res niso odkrili tople vode, ampak, opa, black metal je glasba, ki gradi na atmosferi, in posledično večinoma dogaja v glavi poslušalca, in dame in gospodje, kako Srd dogajajo!! NA POLNO!
Že prvi komad na albumu, primerno poimenovan Prologue nas s svojimi skoraj šestimi minutami repetativnih riffov in mastnih bobnov, postavi v drugo dimenzijo dojemanja, kjer so stvari, ki jih časti zahodni, razviti (ha!) svet, vredne popolnoma nič. Morda le brce v glavo.
Deathreign 40-45. To pa pade po nič hudega slutečem poslušalcu, ko začne prihajati k sebi po uvodni meditaciji. Živalsko podivjan black (beseda metal je pač odveč), ki se ga ne bi sramoval noben band na sceni. Ostri, rezki, repetativni riffi, ki režejo do možganov, (malo preveč) v ozadju skrit bas in vokal, ki ne pušča dvomov, kdo je šef! Smrt naj vlada!
All Into Nothing, morda najšibkejši člen albuma, pa še vedno svetlobna leta stran od slabega komada. Obup, praznina, bolni kriki gostujočega vokalista, agonija in na koncu smrt. Na kratko.
Potem pa je že čas za eksotiko. Black metal popevke v materinem jeziku, v tem primeru v slovenščini so pač še vedno (prevelika) redkost. In Smrti sel ima vse, kar black metal potrebuje + odpet je v slovenščini. Če ga vzamemo kot pri del (celo temelj) slovenske triologije na albumu, lepo pove, kdo Srd je. Smrti sel. Ko te povozi, ne vstaneš. Vsaj ne takoj. Vsekakor pa s težavo. Kitare spet gor držijo komad, bobni in bas imajo tokrat bolj enakovredno vlogo, vokalist je itak psihični bolnik. Celoten komad ni naspidiran, ampak zagroovan, primeren, da se zraven kaj pokadi ali popije in da se človek pripravi na …
I Kill Everything I Fuck. FOAD! Kratko in jedrnato. GG Allin je bil bolnik, ampak očitno se da njegove pesmi reinterpretirati na še bolj psihično bolan način. Pri nas sosedje velikokrat iščejo zaklonišča, jebiga. Totalen šus, odigran z jajci. Srd s tole priredbo očitno pokaže, kaj si misli o svetu in mnenju drugih. Edino prav!
Zaključni dvojček Kupa trpljenja in Soči pa je z eno besedo presežek. Nihče vam ne bo zameril, če vam bo med poslušanjem teh dveh mojstrovin na oko prišla kakšna solzica … nič bat, ne boste edini. Kupa trpljenja, prvo kar nam je predstavil Srd, je najbrž najboljši (vsekakor je med top pet) black metal komad, ki sem ga kdaj slišal. Komad, ki se ne sramuje svojega starejšega bratranca, ki sliši na ime death metal, hkrati pa sumljivo potegne na atmosfero, ki so jo včasih znali stresati kakšni apokaliptični Satyricon, punkovsko podivjani Darkthrone ali pač militantni Marduk. Bolan. Ne bolan, ampak BOLAN vokal, podivjane kitare, ritem, ki bi v beg pognal tankovsko divizijo (vsekakor pa sosede v zaklonišča). Surovo, bolano, ČRNO. To je stopnjevanje, ki opiše Kupo trpljenja.
In za finale, uglasbitev Gregorčičevega prelepega poklona smaragdni lepotici Soči. Tukaj me pa besedni zaklad izda. Presežek presežkov. Vse kar je že zgoraj zapisanega o albumu in vsakem komadu posebej, na deseto potenco.
Grem potočit solzico, nato pa zaključek …
Jaz osebno na albumu Smrti sel ne najdem slabe stvari, oz. so tako zanemarljive, da jih praktično ni.
Če ga še nimate s svoji zbirki – klik – pa ne me jebat z zastonj downloadanjem tako fenomenalne plate!
Sicer sem prepričan, da vsi, ki vam je (katerikoli) metal kakorkoli pri srcu, Srd že poznate in ste tudi ponosni lastnik ploščka, ki se kliče Smrti sel, apeliram pa še na druge bralce in ljubitelje dobre glasbe, da si tole zadevo čimprej priskrbite, ker tole je pa totalni šus in s svojimi 40 minutami in genialno razporeditvijo komadov, ter posledičnim stopnjevanjem razpoloženja, res več kot primerna zadeva, da se jo posluša ene dvakrat vsak dan, v nedeljo pa seveda štirikrat.
In ko se tercialke mimo vašega okna vračajo od druge nedeljske maše, se Smrti sel posluša na 11!
KAOS NAJ VLADA, SVET NA GORI, TO JE SRD!
Rok Erjavec
Facebook
Twitter