Qui
15. 2. 2017
Ljubljana / Channel Zero
Vse teče in se spreminja, evolucijskim normativom pa ne pobegne nič – tudi glasba ne. Vesel sem, da se pri skupinah, ki dajo kar nase, nič ne uvršča v razdelke ziheraštva, tiste toge okorne nespremenljivosti, s katero se lahko še tako okusne godbe hitro najeste, v kolikor pa se recepture spreminjajo, je zakuska vedno privlačna in na mestu. Seveda ni vsak dan namenjen maksimalnim presežkom, če pa si vpleteni prizadevajo in delajo na izboljšavah, je lahko sleherni koncert paša za oči in ušesa. In bend, ki ne počiva na lovorikah že storjenega, je bend, ki lahko kreativno deluje, se razvija in raste na dolgi rok. Zasedba, ki je po tem stremela od prvega dne dalje, je nedvomno slovenska alternativna soldateska, eklektična peterica Werefox, ki je tokrat le dan po Valentinovem nudila podporo ameriškemu manj znanemu, a prodornemu punk-jazz duetu Qui v ljubljanskem klubu Channel Zero. Kako zelo se je spremenil dobro znani izraz zasedbe, odkar se je staremu jedru zasedbe pridružil nov, peti kreativec, Hannes Jaeckl na drugi kitari, smo pisali že zadnjič, a je po dobrem letu od krstne uprizoritve plošče Das Lied der Maschinen ter dva meseca po prvem nastopu s Hannesom v ekipi bend storil nove korake proti novi definiciji Werefox koncepta, zvoka in podobe. Že to bi zadoščalo, ko pa se v kontekstu znajde še eksperimentalna noise poslastica, duo Qui, ki je svoje poti staknil tudi z izvrstnim frontmanom Jesus Lizardov, je bil odhod na Metelkovo nekaj najbolj naravnega in po svoji naravi nujnega.
Okoli pol desete ure zvečer so kot prvi oder zasedli slovenski progresivni alternativci z občutkom za mehkejše konture, Werefox. Izvrsten občutek za odrsko dramaturgijo, prefinjena lirika in globok občutek za glasbeno estetiko so razlogi, da je bend po šestih letih dobrega ter kakovostnega dela postal sinonim za rock z globino, zasedba pa je kakovostno prerasla sleherno asociacijo na preteklo delo s Psycho-Path, Manul, Sphericube ter postavila svoj lasten novi izraz. Ta pa se je tokrat predstavil v popolnoma novi, bolj surovi, manj sladki luči, kar potrdi že nekaj taktov otvoritvene skladbe zadnje plošče, spevne Orange Red. Na levi s svojim Tornadom opasani Beko, poleg njega z masivnim basom opremljeni Manuel, za bobni nepogrešljivi in naravno dinamični David, na desni strani s srebrno obarvanim Squierjem oboroženi Hannes začnejo svojo mantro z nižje uglašenimi zvoki.
Premalo kontrastne kitare se zlivajo, v iskanju pravega ravnovesja pa se v ples bolj agresivnih tonov vplete še Melee. Senzualna pevka tokrat izbere bolj nevarno, bolj temno, bolj raskavo interpretacijo komada. Bleščicam se je bend s prihodom novega člana odpovedal, je pa res, da si je v iskanju pravega glasu odločil iz stare forme odšteti tisto prekleto lepo kompleksnost, ki jo je primarna forma nosila na samem začetku. Dve kitari morata biti uravnoteženi, kar Beko in Hannes po tehniki igranja nedvomno sta, je bila pa malce nerodna zadeva ta, da je tokrat Sašo stopil na oder z izposojenim ojačevalcem, ki ga je moral implementirati kot koncertno orodje v zadnjem hipu. Stare nastavitve na efektih pri Voxu tokrat niso prinašale tistega, kar Sašo lepo in okusno servira s svojim Ampegom. Druga pomanjkljivost je bila v tem, da se je Hannes odpovedal svojemu Gibson Firebrdu ter tokrat posegel po kitari, ki preveč spominja na Bekov zvok. Kontrasta je bilo v zvočni sliki premalo in to ne more biti recept za popolno kaptivacijo čutov. Po tem ključu se žal izgubi potenca tudi pri hitu s prvenca, lepi Redneck Genius Story. Namesto efektne polivke so se Werefox odločili za suhi indie preliv brez kompliciranja, kar sicer po ritmiki in formi funkcionira solidno, igrivo, a je čutiti, da se bend formi kreativnega peterca še privaja. Odrski sprehod na bolj aktualne skladbe pozdravi kar solidno napolnjena dvorana kluba Channel Zero z odobravanjem in pozitivno spodbudo.
Divination, nato pa v izvirniku kontemplativno hipnotični I Wanna Swim, ki pa tokrat z zlitjem dveh kitar na malenkost neenako kalibriranih delayih postane bolj psihotičen, krhek, ranljiv. Nanj se sicer logično in lepo lepi nadaljevanje s Holy Rage, ki mu nato sledi Storm Stay Out, nato pa malce bolj surovi, nebrušeni Magic Man. Melee vnovič prepriča s suverenim nastopom in močno odrsko prezenco, ki krade poglede in preusmerja pozornost od majhnih in spregledljivih pomanjkljivosti v celostni sliki. Sicer dobra odrska kemija daje videti, da smo na odru deležni več kot le nastopa petih posameznikov. Werefox so bend, ki deluje kot simultana fuzija intelekta, senzualnosti, emocij in kot ekipa dobrih prijateljev, med katerimi je Hannes pozitivna popestritev, saj je vnesel v zasedbo več dinamike luči, optimizma, predvsem pa dobro vidne odrske strasti, zaradi katere bo nadaljnja pot samo še bolj vznemirljiva in vredna repeticij. Energija z odra je nalezljiva in od Moonlejade je čutiti velik napredek pri aranžmajih, a je prostora za dodelave veliko. Morda nisem bil tokrat sam kalibriran na tiste frekvence, ki so bile ta večer navzoče v pododrju in zaradi katerih lahko potrdim, da tudi po Triads in finalni March Of The Finest ne morem reči, da sem bil ta večer napolnjen do tiste mere, kot sem jo bil pri Werefox vajen od prej. Ni napaka v bendu – problem je bil sonični kolaž, ki potrebuje zgolj par teksturnih popravkov in vem, da bodo stvari perfektno funkcionirale, dejstvo pa je, da se evolucijskega tempa ne da narekovati, tako da puščam času čas, ušesom pa nove priložnosti za popravne izpite, če se lahko tako izrazim.
Nadaljevanje je prineslo nekaj povsem drugega. Sledil je čas za provokativni in vrhunsko izvedeni punk kabare, ki sta ga Paul Christensen za bobni in mikrofonom ter občasno klaviaturami ter Matt Cronk na telecasterju in mikrofonu izvedla vrhunsko. Ste se po NoMeansNo spraševali, kje iskati dobre substitute? Ne iščite več, saj je dvojec Qui iz Los Angelesa kakovosten odgovor na takšne prošnje. Surovi, neapologetski, punkerski, pa obenem tako prefinjeno jazzi izlivi bolj hrupno zastavljene godbe predstavlja navidez enostavno formo dueta, se pa za agilnim in dobro postavljenim odrskim nastopom skriva debelih 15 let in več trdega eksperimentiranja ter konkretna koncertna kilometrina. Ko se Paul poigrava z bobni, ste deležni sinkop, vrhunskih dvoglasij, predvsem pa shizofrenije mehke forme, melosa in ostrih atak. Life, Water, Living, naslovna skladba zadnje plošče išče aksiome življenja. Bend pedantno, do zadnjega takta odpelje svoj spev čudaškega jazz-punk-popa lucidno. Čudaštvo je le maska, zgolj fasada. Hrupni posladki kar padajo iz malhe. Ritmično zahteven ritmični odfuk z The Kind Of Jazz It Is je nekaj, kar bi kanadski Mr. Right in Mr. Wrong zlahka vzela za svoje. Obvladanje ritma, melodije, vokalov, zahtevna izštevanka pa se zasoli še z broadwayskim noise-rock stand upom. Ne razumete? Ni važno – važno, da dogaja. Kot bi se z vami poigrali Primusi in ko mislite, da ste dojeli vse, ste deležni preobrata, novega jazz mindfuka. Kicked Out Of Mime College je le del tega.
Zadnja plošča je nedvomno bolj jazzovska, zato pa se povratki na Love’s Mirracle ero ter na prvenec Baby Kisses izkažejo za decibelno močnejše, prodornejše, bolj nevarne. Eskcentrika in izvrstna vokalista sta ukradla lovoriko zmagovalcev večera. Prepoten, intenziven, popoln splet umazanih emocij, provokacije, na trenutke obešenjaškega humorja, obenem pa tiste note, ki smo jo po osemdesetih in začetku devetdesetih v produkciji »korektne« alternative, žal, izgubili. Trdnjava in branik tej bolj retro miselnosti in pojmom alternative ostajajo Ipecac in bolj obskurne, manj dosegljive mikrozaložbe, del katerih so kot dobri vojščaki navkljub manjši razpoznavnosti, pojavnosti in finančnemu kontraefektu ljudje kova zasedbe Qui. Izvrstna godba za vse solde prepriča tudi tisto peščico poslušalcev, ki je ostala v Channelu, energični odrski nastop pa ni v ničemer prikrajšal publiko za argumente, s katerimi sta Qui v subverzivnem svetu alternative šteta med cenjene artiste, ki zagotavljajo vedno 100 % odrski nastop in dostavljajo vedno korekten odmerek glasbe, zaradi katere ste stopili pod oder in odšteli minimalno vsoto za koncert, ki ga drugače ne bi mogli kupiti niti milijoni.
Sezut in do zadnjega vlakna v organizmu nasičen z emocijami sem tako v družbi dragih ljudi, ki jih ljubim, poustvarjal trenutke in se prav zlahka in prav rad zahvalim na tem mestu vsem vpletenim za kakovosten večer, za dober prikaz aksiomov evolucije, za nerezerviranost, za odpovedovanje conam varnega, da lahko premikamo meje dogodij dalje. Ni vse zlato, kar se sveti in ni vse, kar zveni ne najbolj vajeno ušesom, slabo. Evolucija terja pogum, drznost, jajca in slednjih ne manjka niti eni niti drugi zasedbi. Različni so zgolj koncepti, zgolj postavke, zaradi katerih se pod določeno formo izvajalci lahko podpišejo ali pač ne. Tako Werefox kot Qui sta zasedbi, ki stavita na vse ali nič in ta podton daje koncertom te baže pridih nepredvidljivosti, napetosti, suspenza, obenem pa priča o tem, da ni v svetu rock’n’rolla nič dokončnega, fiksnega, da v tem bazenu geneze ni prostora za statičnost pa itak vemo vsi. Hvala za super izkušnjo in absolutno na svidenje na naslednjih ekskurzih v neznano.
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter