Leto velikih premikov je pred nami, čutim. Del tega je tudi prebujenje glasbene scene, ki ponuja vse več izdelkov, ki ne kopirajo vzorcev iz velikih in malih ekranov, ker se je tam glasba v pravem smislu, iskreno rečeno, izgubila, šla v izbris. Vse deluje na neki nezavedni ravni in vseeno čutim in slišim, da je tudi v ljubljanski kotlini veliko kreativnega naboja, ki postavlja kreativnost, samoniklost in pokončno držo na prvo mesto, komercialne apetite pa na drugo, tretje ali trinajsto mesto. To sta bistvo in bit alternative in slednje sem začutil že po prvem taktu prvenca instrumentalnega tria stonerskih progressivcev ter glasbenih posebnežev Jegulja. Sočni in kompaktni kitari, masivni bobni in polni šus, po katerem se svetu dokazuje, da nastajajo najboljše glasbene reči le takrat, ko je kemija med ljudmi prava in ko hrepenijo glasbeniki po špilih zaradi stika s publiko, ne zaradi slave in denarja.
Lani izdana plošča Darkest Light je bila krasno razodetje fakta, da se da preživeti tudi brez zaslombe založb in brez hude reklame. Subverziva prave alternativne godbe so bili itak od nekdaj majhni klubi in intimni koncerti, na katerih si se nemalokrat znašel po naključju, prav naključja pa krojijo pot zasedbe, ki je nastala na temeljih in sevih zasedb Uroš, Carnaval, Dawn Patrol in Lene kosti. Naključja? Pa ta sploh obstajajo? Po odgovore o tem in tudi po spoznanje vsaj delčka več v mozaiku pomena in ideje zasedbe Jegulja se je ekipa RocOnNeta odpravila na februarski večer na prostor v Savskem naselju. Prava zakloniška atmosfera in toplo zavetje prostora, v katerem so se poleg energičnega tria znašli še Voodoo Mule, pa bend, ki preigrava predelave, spet v tretjem prostoru se preigrava metal, navkljub vsem žanrskim razlikam pa druži vse skupaj strast, ljubezen do glasbe in želja po raziskovanju in prestopanju meja sublimnega, ki se v kolektivni igri topi in staplja v nekaj posebnega, večjega. Ob dogovorjeni uri me na prostoru dočakajo vsi trije člani zasedbe na svojem kavču v predverju. Kitarista Jan Kozel in Jure Gašper ter najmlajši član zasedbe, izvrstni ritmik in bobnar s karakterjem Domen Urh, so si vzeli čas za pogovor, za intervju, za razkrivanje svojih pogledov na svet in na glasbo, navkljub temu, da smo tokrat v taki formalni obliki sedli za mizo prvič pa je bilo jasno, da hlinjenja, sprenevedanj in floskul ne bodo trosili. Jegulja so bend, ki sproščeno in brez strahu odvrže vse maske in po zgledu Friedricha Nietzscheja pogumno pogleda v obraz sveta, ki ga, kot sami pravijo, ne razumejo vedno, a do njega niso indiferentni nikoli. Večkrat v opoziciji, a opoziciji s smislom, bi lahko dodali.
Lepa hvala za vabilo v vaše glasbeno domovanje, na vaš prostor za vaje. Leto 2017 in na poličkah je vaš prvenec Darkest Light. Kakšni so sentimenti, da imate prvorojenca v rokah?
Jure Gašper: Njega vprašaj, ker je njega depresija ujela. (smeh in s prstom pokaže proti bobnarju Domnu Urhu)
Zakaj depresija?
Domen Urh: V času snemanja sem se pripravljal za izpite in sem bil zato ves čas za knjigami in računalnikom in se nisem družil z nikomer, saj sem rekel, da če ne bom sedaj stisnil, ne bom nikoli naredil nič. S tistim izpitom sem se mučil že predolgo, ni mi šlo in me je to popolnoma preokupiralo, ko pa je prišla plošča ven, sem rekel: »O, hudo! Ne vem, česa naj bom bolj vesel, ker čakam še na rezultate izpita, na tega, kako se bo odvila moja prihodnost.« Dejansko sem upal, da bodo prav izid plošče in to, kako sem stvari odigral, sprostili napetost, ki je vrela v meni.
Si zadovoljen? Končni rezultat je tukaj in popravki niso več možni.
Domen: Ja, mi je Jan razložil dosti stvari naknadno, tako da sem zadovoljen.
Jure Gašper: Jan je pristaš tega, da ni vse popolno in ne mara popolnih bobnarjev, ko pa poslušamo vse skupaj v paketu, pa se zgodi preklop.
Jan Kozel: Samo meni je vse the best.
Lahko ste upravičeno ponosni na izdelek. Kljub temu, da sem ploščo konstruktivno okrcal na parih mestih, je nedvomno eden boljših izdelkov, ki smo jih bili deležni v Sloveniji v zadnjem času. Oblikovanje je vrhunsko, nato pa je tu še sam splet komadov, ki ste jih s svojim dušnim krmarjem stkali v osmerec s smislom. Kako ste se lotili snovanja komadov in same ideje za Darkest Light?
Jure: Ja vse se je zgodilo tukaj, na placu. Ni veliko globlje filozofije, vse pa je nastajalo zelo spontano. Od tega da je oblikovalka Sara Koncilja pristopila k sodelovanju samoiniciativno, poznali smo se in vse se je poklopilo samodejno. Sari je bila všeč glasba in je rekla, da ji paše risat ob tem, nato je nastal naš logo za Jeguljo, nato pa je vse samo napredovalo, raslo, se razvijalo. Je rekla, če imamo še kakšen posnetek, da ga na placu posnamemo in da nadaljuje z delom in tako smo ob njeni vizualizaciji naše glasbe dobili končno formo, kot jo vidiš na plošči.
Jan: Tudi sicer je kreativka in oblikuje slikanice. Je imela najlepšo knjigo v letu 2015. Slikanic ima malo morje, nato tetovira in glede na to, da je bila najlepša knjiga leta 2015 o ribah in nato je tu Jegulja. Neverjetno, kako se stvari poklopijo.
Kar najprej pride v ospredje, je to, da tudi po slušni plati ne najdem bendov, ki bi jih lahko zvočno primerjal z vami. V Sloveniji se gredo lahko zasedbe tudi stoner, pa je ta v elementih klišejski, že slišan, vi pa ste posebni, kot so bili ob prvem posluhu nekaj posebnega tudi Karma To Burn. Nato postavim ob bok za primerjavo Jeguljo in vsi pristaši etiketiranja so v dilemi, ker ste in niste stoner, ste progresiva in spet retro. Nisem pristaš etiketiranja, a vseeno – kako bi se v kontekst glasbe umestili sami?
Domen: Spomnim se, kako sem kakšno leto ali dve pred Jeguljo slišal naključno enega Nemca in sva džemala, pa mi je rekel, da sam posluša stoner. »Kaj pa ti poslušaš? A poznaš stoner rock?« in ko sem slišal rock: »Ja, rock pa poznam!« Na Youtube sem šel takoj preverjat, kaj je to sploh stoner, snel z neta plate od Brenta Bjorka, jih poslušal, poskušal simulirati bobnanje na teh ploščah. To je bil zame stoner, nakar slišim še za Jeguljo na Youtubu in prišel naknadno na prve vaje, sem videl, da je podobna scena, sem sklepal, da je to, kar dela Jegulja v nekem smislu stoner.
Jan: Prav to je zanimivo, da je bil potreben Nemec, da je odkril Jeguljo in videl, da je to dejansko slovenski bend. Veliko sreče je bilo zraveen … (smeh)
Kaj pa vidva, ki sta že od štarta zraven, kako vidva gledata na to? Kako bi vašo glasbo označila vidva?
Jure: Mislim, da je to še najbolj zastavil naš nekdanji bobnar Vuko. Ta tip je bil pri Lenih kosteh in vseh živih projektih, tudi pri Dawn Patrol.
Najprej sem bil siguren, da si bil pri Dawn Patrol ti, Jure, ker si na enak način usmerjen k šarmiranju publike, kot Dawn Patrol na Metal Campu pred leti, ko smo bili deležni švaleraja za publiko … (smeh)
Jure: Jih nisem nikoli v živo ne videl ne slišal. Vem, da so bili power heavy metal. Pri Jegulji se je pisalo vse na svojevrsten način brez predhodnih premis in hudih načrtov. Pisalo se je leto 2011, 2012 …
Jan: Sam sem prišel prvič na vaje januarja 2013, ko sta Vuko in Jure že dva meseca ali nekaj takega igrala skupaj.
Jure: Bilo je leta 2011 ali 2012, ko sva se z Vukotom dobila na placu in džemala skupaj. V zgodbo se je vpisal še en model, ki je nato odšel v Švico. Mene je z Vukotom spoznal Ruža od Negligence, iz naše črnuške metalske naveze, ko sem z Ružo, Žigom Zmazkom igral skupaj v death metal zasedbi Abattoir (leta 2011 ustanovljeni kvintet so sestavljali še vokalist Vasja Škerjanec, Blaž Korošec na dugi kitari, Blaž Oražem in Andrej Bohnec na basu ter Jure Gašper na solo kitari in Žiga Zmazek za bobni op.p.). Sam sem zamenjal Dejana Marjanoviča, nato je šlo pa postopoma vse v kurac, nakar sem formiral Uroše, ko je šel Gašper Letonja proč …
V bendu pa ni bilo nobenega Uroša …
Jure: Nobenega Uroša. Uroš je bil sosedov kozel in enkrat, ko smo bili na pavzi na dimu sprostitve se sosed dere: »Uroš! Uroš!« in gledamo tega kozla, nakar pade ideja, da je to precej primerno ime za bend, pa smo postali Uroš. Smeh je bil tudi, ko smo se odločili za to, da Jegulja postane Jegulja.
Ste z Uroši tudi posneli kakšno ploščo?
Jure: Nič, to je moja prva plata, ker ni bilo doslej nobene resnosti zraven, sam pa z Gašperjem nisem mogel uvajati diktata. Vse je razpadlo in šlo v franže in Ruž je predlagal, da ne padem v depresijo, da kontaktiram Vukota, ki je imel tudi takrat krizo z Lenimi Kostmi in je iskal nekaj za nadaljevanje. Do sodelovanja je prišlo in nato je bil tu še Mičo, Mitja Kralj od Kiborg Spužve z Metelkove, ki je bil zapriseženi fen Uroša in je povedal, kako mu je hudo za razhod v Carnaval, ko je Jan prenehal s Carnavali. Sem tudi sam fan Carnaval od začetkov dalje. Mičo je vnaprej videl potencial v tem, kaj bi lahko naredili moji rifi v kombinaciji z Janovo kitaro in je navijal za to, da skupaj stopiva Jan in jaz in narediva kaj konkretnega.
Ste se dobili prav na odru Gromke in probali kemijo ali je bilo kaj drugega?
Jure: Ne, dobili smo se prav na tem placu.
Jan: On je povedal svojo stran, jaz sem pa Mičota poznal in mi je povedal, da pozna enega hudega bobnarja ter me povezal z Vukotom. Ker je moja žena po dolgi pavzi rekla, da je že skrajni čas, da začnem spet igrat, sem pristal na vaje. Jureta niti poznal nisem.
Jure: Jaz sem vedel, da je Jan iz Carnavalov, samo sem imel velik glasbeni rešpekt do tega, kaj bi sploh lahko delal skupaj s človekom, ki je imel za seboj takšno kilometrino in pomembno glasbeno izkušnjo. Me je kar stisnilo, ker nisem nikoli prej niti džemal niti nič. Pa so se stvari pokrile in posledično zaradi te dobre medosebne kemije, mi je zrasla tudi glasbena samozavest pri igranju kitare. Organsko smo se lepo poklopili in tudi karakterno ni bilo pri Jegulji nikoli siljenja, neke muke, egotripa ali dominacije glede igranja temveč smo samo uživali.
Jan: Sam sem sicer bil malo kitarskega diktatorja in sem mu popravil držo kitare, akordov in podobnega … (smeh)
Jure: Malo mora bit tega … (smeh)
Domen: Mene je pa učil bobnat. »Zakaj imaš tako komolce narazen? Zakaj držiš tako palčke?« (smeh)
Jure: Je pa res, da zna Jan tudi iskreno pohvalit, ko naredimo kaj dobrega, ko smo po snemanju skupaj ugotavljali, kaj je kdo zaigral in kako.
Jan: Z Vukotom smo tako džemali in sam nisem tega tedaj niti resno jemal. Meni je bila to terapija in sprostitev, nakar pa nam Mičo po enih sedmih mesecih dogovori koncert, mi pa nismo imeli niti komadov niti nič. Nato pa smo začeli delati in kreirati. Napisali smo ene tri ali štiri komade.
Jure: Z Vukotom sva imela prej komad Happy Metal, ki je nato letel iz repertoarja, z Janom sva napisala par komadov, še sam sem privlekel par idej, ki sem jih hranil doma v predalu in tako se je prek preigravanja rodil nabor skladb, ki jih imamo danes tudi na plošči.
Jan: To je bil prvi koncert, nato pa je sledil po nesreči še drugi koncert, ko so Hessus Ator razpadli in je bilo potrebno na odru dobiti zamenjavo. Poklical nas je Ivo Lozej iz The Hoax Programa (ajdovski stoner band op.p.), nas predlagal za nastop namesto Riječanov, ta koncert pa je bil čisto adijo! Po tem, ko smo si delili oder s Stonebride, ko sem preživel svoj najboljši koncert dotlej, sem vedel, da se stvari razvijajo v resni smeri in da je to to! Nato so se stvari spremenile in dobil sem tisto trmo, s katero bo Jegulja vedno bend le dveh kitar in bobnov. Nič drugega! Če smo že v tej čudni sceni, potem bodimo dosledni pri tem. Seveda so vsi govorili, da potrebujemo bas, vokalista, efekte, sam pa sem pri tem samo še bolj zaprisežen temu, da me pri mojih stvareh ne bo spreminjal nihče! Ne potrebujem efektov! Ne potrebujem basa! Vokal? Zakaj?
Čeprav imata vidva med seboj kar precej razlik. Ti, Jure, si na efektih, ti, Jan, na organskem soundu svojega Stratocasterja in Marshalla.
Jan: Marshall, delay in wah in to je to!
Ti pa ne potrebuješ nič – samo bobne, za katere sedeš tudi v samih gatah!
Domen: To so samo vizualije … (smeh)
Kar zadeva glasbo pa lahko rečem le, da imate res izjemno srečo, saj ste po Vukotovem odhodu dobili človeka s karakterjem!
Jan: Vuko je bil tudi tak – je imel svoj karakter in stil, ko pa je šlo vse skupaj malce narobe, nam je začel vsem srček bit in živci so delali, a je na srečo Domen onega Nemca spoznal, da je padel v stoner rock, namesto stonerja pa fasal Jeguljo! Odličen bobnar je našel odličen bend!
Jure: Povej raje, kako si nas zasnubil …
Domen: Ja dal sem eno slikico, ki jo pošiljam po navadi bejbam. »I’ve noticed you are a gangster. I’m pretty gangster myself!« pod slikico pa sem napisal: »Mislim, da rabite mojo pomoč. Jaz sem za, kaj pa vidva?«
Jan: Za profilno fotko pa je imel King Crimson, ko sem pa to videl, sem vedel, da je to prava stvar! Sem vedel, da je sosed iz Fužin, pa sem rekel: »Si za kos pizze?«, on pa: »Ne še, najprej vaje!« (smeh)
Samo res, imate res ogromno srečo. Sej vem, da veste, kako je težko dobiti pravega in dobrega bobnarja.
Jan: Pri nas je to že v drugo!
Koliko dobrih in razpoložljivih bobnarjev pa premore Ljubljana?
Jan: Tega se prekleto dobro zavedam!
Jure: Jaz sem imel vedno smolo z bobnarji – let konstantnih težav z bobnarji in pri Uroš smo zamenjali pet ali šest bobnarjev, tako da dobro vem, kako je s tem. Živčne bitke biješ, ko pa smo imeli odličnega bobnarja – Andraža Avblja – je pa šel, ker ni bilo konsistentnosti. To je pa druga skrajnost tega glasbenega sveta.
Ego mora biti prisoten pri glasbi, saj je glasbenik brez ega kot juha brez okusa.
Jure: Že, a je potrebno pri glasbi in skupinskem delu brzdati karakter ter vedeti, zakaj si v kolektivu.
Že, a morate biti tu poleg profesionalnosti tudi frendi, ker to konec koncev ni job, ki bo plačal položnice, temveč delate stvari za svojo dušo. Če ni kemije, je vse skupaj lahko precej brezveze.
Jan: Malo Erosa mora biti … (smeh)
Tanatosa pa tudi …
Jure: No, pa smo spet pri tem …
Domen: Moram povedat, da se sam sploh ne smatram za dobrega bobnarja.
Zakaj ne? V živo, kot sem te slišal, slišim človeka z intuitivnim občutkom za ritem in za moč, za glasbo z dušo. Dober bobnar je relativen pojem – imaš takt in si matematik, a je tudi onkraj točnosti nekaj večjega, kot pri Tool in King Crimson. Organskost in te imaš na pretek, točen pa si tudi. Se na koncertah v samih gatah med koncertom sprehodi do šanka in naroči pivo …
Jan: Vodo naroči …
Ti, Jure, pa brez mikrofona in brez poze ohranjaš dober in intenziven stik s publiko, jih animiraš. Z inštrumentalno glasbo to ni enostavno delo.
Jure: Odvisno, kaj ti dogaja. Meni so špili dejansko vrhunec snovanja. Sam si se prišel na koncert zabavat in prav je, da se zabava publika s tabo. Če tečen fris delaš in si ves poscan, potem je vse skupaj brezveze.
Obenem pa je prav, da premore bend človeka z distanco do vsega skupaj in tukaj prideš v kontekst ti, Jan, ki si cinik v bendu.
Jan: Jaz sem tisti, ki je tukaj vztrajen in ja no, prinašam nekaj, kot sem to počel pri Carnaval … (smeh)
Ko smo ravno pri tem – tudi na intervjuju s Carnaval sem se dotaknil tebe in same zgodbe s Carnaval. Kakšni pa so tvoji sentimenti glede preteklosti s Carnaval, glede sprememb in preobratov? Je zgodba popolnoma ad acta in sklenjena? Je preteklost preboljena?
Jan: To sem prav par dni načenjal z našim nesojenim basistom, ki smo ga imeli le en dan na vajah, Pendehotu. Le enkrat je bil na vajah in je ugotovil, da mu to ne bo zneslo. Sem mu rekel, da sem se na novo ploščo zasedbe Carnaval Miss Universe le malce navadil in ne boli več toliko, ko slišim v kontekstu drugačno kitaro kot bi bila moja. Ni mi več tako bad. To je bil pomemben del moje preteklosti in svoj čas sem bil razpizden do konca, pa se stvari spremenijo in poležejo. Sej zdaj v kratkem bomo imeli koncert skupaj. To je kot Janković in Janša, ki sta pred žarometi en drugemu v zobeh, pa si znata stisnit roke … Sam tega nima … (smeh)
Jure: Sej to je groza, če maš en bend celo življenje in gre vse zaradi ene tretje zadeve po zlu …
Jan: Jaz sem živel za ta bend, kot živim danes za Jeguljo. Sem 100 % predan in tedaj sem bil popolnoma predan Carnaval. En bend in to do smrti! Pa pride do preobratov …
Sej je potrebno biti v stvareh, v katere verjamemo, fanatičen. Če ne verjameš v to, kar počneš in v ljudi, ki jih imaš zraven sebe, potem je vse zaman, je škoda časa.
Jan: Nič, kaj češ, takle mamo.
Zanimivo pa, da se na isto leto servira svetu in Sloveniji plato od tvojega bivšega benda, na katerem se je Vitja zelo korektno in zagnano lotil produkcije, na drugi strani pa svoj odgovor podate še Jegulja z Darkest Light.
Jan: Če ne bi morali zaradi praznikov z izidom čakati čez novo leto, bi obe plošči izšli praktično na isti dan!
Jure: Tudi tu je spet naključje, saj bi že zdavnaj spravili vse skupaj, če ne bi bile komplikacije s tem, da so se izgubili posnetki, zato smo morali ploščo dejansko snemati dvakrat. Sesul se je disk in je dejansko prvi studijski sešn šel v nič.
Domen: Obstaja še ena štorija, da se je Ružža peljal pijan s taksijem z Metelkove in je USB ključek z masterjem pozabil pod stolom. Šala se nadaljuje tako, da je naslednjič, ko je šel pijan po isti poti nazaj, ključek našel pod istim sedežem.
Jure: Spet naključje, kaj češ.
Seveda pa verjamem, da je v vsem skupaj še nekaj pomembnega, saj ste ploščo naredili, posneli v lastni režiji, brez založb, z lastnimi financami.
Jure: To pa je obenem tudi kolektivno delo, kjer se do cilja prispe kolektivno, prek prijateljev. Vsi mehanizmi v sceni delujejo tako, da če se ne znajdeš in ne poznaš ljudi, nisi del nekega kroga, si lahko porineš prst v …
Jan: Tu gre čisto za solidarnost – in za dizajn, za miks, za snemanje – mi vsega tega ne bi mogli financirati sami. Ni šans! Ni keša. Hvala za Ružža, Gapeja, Saro in vsa naključja!
Obenem pa, kar je posledica premešanih kart na založniškem področju, nimate klasične zaslombe založbe. Samozaložba! Rešpekt, saj je kopica bendov, ki se v devetdesetih niso spravili snemat, dokler niso imeli v ozadju založbe in ni bilo podpisa za naklado, za studijske ure … Časi so se spremenili, principi so se spremenili in verjamem, da prosti dostop do glasbe z internetom pospešuje promocijo, marsikaj pa uničuje – tudi založništvo. Je rešitev morda vinil?
Jure: Če bi bil enkrat denar, si absolutno predstavljam nadaljevanje Darkest Lighta z vinilom. Marsikaj se da narediti, a ta svet se, žal, vrti na denar. To je verižna reakcija in če bi se sprostila situacija tudi s klubi, ki po večini ta hip ne zmorejo niti sprostiti svojega dela, ker ni keša, bendi pa ne moremo dobiti denarja za svoje delo. Pobiramo po 50, 100 evrov. Zdaj smo si postavili ceno 150 EUR pa nas že malo stiska.
Kot bend ali vsak posamično?
Jure: Ja valjda! Kje pa ti živiš? (smeh) Sedaj je malo boljše, kar zadeva delo, a vseeno s takimi minimalijami nikamor ne prilezemo. Pol leta smo potrebovali, da smo si sploh upali postaviti ceno 150 EUR.
Ne mi zamerit, a ob tem se spomnim pregovora, da si vreden toliko, kot si sam postaviš ceno. Ko so Siddharta, pa da ne bo pomote, ne pristajam na etiketo, da so v tej svoji komerciali alternativa, začeli svojo pot, so postavili že s prvencem konkretno ceno 2000 takrat mark na špil, nato pa so ceno še višali. Cene so se držali in kar so zahtevali, so dobili …
Jure: To so bili neki drugi časi in moraš najprej pogledati, kaj se greš. Če razumeš koncept kluba, na katerem funkcionira in razumeš koncept svojega delovanja, kako ti deluješ, ne moreš postaviti ceno jurja, ker rataš kot vsi ostali in postaneš komercialna pička, degradiraš sceno, ker si zafukal klub, nato zaradi predragih kart publiko. Mi želimo pokazat, da obstaja dejanska aletrnativa temu.
Jan: Odvisno, kaj smatramo za uspeh. Če je to denar, so Siddharta po tej definiciji uspeli. O glasbi ne bi sodil. Mi se gremo povsem drug koncept – na prvem mestu želimo animirati sceno alternative, ki jo z vseh strani bašejo in ubijajo. Sej ne vem, če je Siddharta igrala po takšnih klubih, kot igramo mi, so pa pristali na to, da postanejo del veselic kot Agropop.
Alternativa je ratala zlorabljen pojem in marsikaj se da prodajati kot alter, pa se vprašaš, čemur se postavljajo potemtakem alternative.
Jure: Sej to je point – pomembno je vedeti, kaj razumemo kot alternativo in kaj kot mainstream. Koncept alternative je več kot le poza in fashion statement, če pa se greš to na tak način, bodi pri tem dosleden.
Jan: Mi se gremo alternativo, s Siddhartino vizijo pa se ob vsem skupaj ne ubadamo. (smeh)
Jure: Lej to – spet spontane modrosti!
Jan: In te so se prikradle iz podzavesti!
Jure: Sublimne scene in podzavest in od kod je vse to prišlo – to je to, kako delujemo.
Jan: Po treh ali štirih letih sem Jureta vprašal, če ve, da je Nord dejansko plošča zasedbe Siddharta. Ni vedel … (smeh)
Jure: Sedaj pa je to koncertna šala, ki jo vsi razumejo … (smeh) Pomembna so, če se vrnem alternativi, zavest, da vemo, kaj se gremo in da smo zvesti sebi ne glede na keš.
Kako pa je s povezanostjo scene? Včasih je bil povezan le mikrokozmos placa, kluba, parih ljudi. Je scena dovolj kompaktna in povezana?
Jan: Pri tem situacije ne moremo reševati. Če bi bilo več ljudi, kot je Jure, bi bilo več povezovanja. Pred časom sem bral članek ali knjigo o sestanku na temo klubov. Na predstavitev klubov so prišli Demolition Group ter še par akterjev in debata je nanesla na povezanost klubov ter scene in pozor – na to debato so prišli neverjetno trije ljudje. Sam verjetno ne bi prišel na to, saj je poleg dela tu še družina, je treba skuhat, pospravit, vozit življenje, Jure pa tega nima in se lahko temu preda, se skrega z levičarjem, desničarjem, ostaja zvest svoji duši, se odpira ljudem in dela v prid sceni.
Jure: Sreča je tudi v tem, da smo samo trije, ki lahko z enim avtom polnim vse opreme odidemo svojo pot in gremo špilat. To je point! In tako se je zgodilo tudi to, da smo prišli kot Jegulja celo do Ukrajine, ker so šele hard core. Povprečna plača v Ukrajini znaša 80 EUR, pa so pripravljeni za vstopnino na koncert ali mini festival odšteti 15 evrov ali več. Delajo, šparajo, dajo za koncerte in za podporo glasbenikom. In kemija je popolnoma drugačna, znajo bolj cenit vse skupaj. Prvič so nas sprejeli rezervirano. Sem si mislil: »Fak, a smrdim?«, po špilu pa so se stvari spremenile. Vsi so že vedeli, kdo in kaj smo in ljudi je bilo precej.
Se spravljate kaj kmalu nazaj na ukrajinsko fronto ali v tujino spet?
Jan: Bi, pa pričakujem julija drugega otroka, a se bomo septembra spravili s češkim bendom po Nemčiji. Otrok je na prvem mestu, ko pa se rodi in bo vse na preverjenih tirnicah, se lahko zgodi tujina. Tudi letos bi se zgodila Ukrajina julija, pa ne gre. Marca so nas sicer vabili, a zaradi ekonomike ne bi šlo. Vabili so nas na festival, ker so klubi za najem, za koncerte, zelo dragi. Iz vse Ukrajine se tako zberejo in naredijo festival in predstavljaj si, kako je Ukrajina velika. Marca bi lahko na to mini turnejo prišli tudi mi, a nimamo popolnoma nič keša. Malo moramo dati – daš 150 EUR in imaš v to všteto vse – hrano, vse je poceni – a ta hip ne gre niti to, ker smo popolnoma presušili svoj fond. Je posebna ta izkušnja in mi smo šli z Jeguljo po Ukrajini, Češki, Madžarski. Rezerv tam nimaš in ni druge kot ta, da se igra v živo in na vso moč. To je edina opcija, ki nas kot majhen bend rešuje in gradi. To bi morala biti konstanta in to bi moralo delovati ves čas.
Plani za prihodnost, kar zadeva koncerte, torej so. Kako pa napreduje pisanje novih studijskih materialov?
Jure: Sej tu smo imeli vedno konstanto, ker je imel tudi Vuko fetiš na snemalne naprave in smo od začetka snemali svoje glasbene seanse. Tudi Nord kot komad je le delček dolge klobase, ki smo jo nasneli pred časom in po tem, ko smo material posneli, smo se ga morali še enkrat na pamet naučit. Sej veš kako je: »Ti, to pa ne bo šlo!« »Kako, če si to že enkrat zaigral …« (smeh) Ta del posla je zanimiv in velikokrat zabaven, seveda pa delamo tudi na novih stvareh.
Fajn bi bilo, da je pri roki vedno kak obstojnejši nosilec kot disk, da se spet ne zbriše material …
Jure: Mi to rešujemo s telefoni … (smeh)
Samo pametni telefoni imajo življenjsko dobo dve leti ali maksimalno tri …
Domen: Obstaja pa še ena velika firma, ki ima čez brskalnike, omogoča tudi shranjevanje ogromnih baz posnetkov …
Zaupaš temu, da svojo kreativnost, svoje delo daješ na virtualni cloud?
Domen: Sej ne gre za klasični oblak …
Jure: In nam nekdo to sheka ter izda našo glasbo na svojem ploščku …
Nova plošča Desert Sessions kot vaše delo? (smeh)
Domen: Bi imeli le popolni mastering …
Jure: Rif od komada Wig Pigs slišim tako pri Opeth pri Sorceress … (smeh)
Jan: Avtorske pravice so tako in tako tema za eno dolgo in žolčno debato.
In prav tu bi vprašal, ali obstaja kakšna alternativa, ki jo lahko glasbeniki postavite SAZAS-u kot edini instituciji za varovanje avtorskih pravic?
Jan: Ne vem, če si bil pozoren na znakec na našem CD-ju? Mi kot avtorji dajemo soglasje, da lahko vsak uporablja glasbo, jo distribuira, ne sme pa se z njo okoriščati. S to etiketo smo krili sebe in kontrirali SAZAS-u.
Jure: Pri zaščiti nam je z dobrimi nasveti pomagal tudi Jizah, ki je s situacijo bolj seznanjen in je principa tovrstne zaščite vajen že s področja rap produkcije. V bistvu se odpoveš avtorskim pravicam do neke mere, če pa pride do distribucije in trženja pa si ti, kot avtor, upravičen do nekega sorazmernega deleža. Pri nas se dela tako, da SAZAS škoduje glasbeni sceni in glasbi nasploh in to je nesprejemljivo, za popizdit. In če si alternativa, kako ukrepaš? Odjebi SAZAS in vztrajaj pri tem, dokler se kaj ne reši ali pa zbrati ljudi v bran alternativi, a kdo se bo s tem ukvarjal? Mi se fukamo s šihti, da lahko sploh sponzoriramo to svoje početje. Moral bi se najti nek človek, ki bi lahko stvari uredil in postavil na svoje pravo mesto.
Jan: Dejansko je res, da tudi mi, alternativci, prodajamo svojo rit in preživeti je potrebno, težko pa je biti pri takih rešitvah inteligenten. Položnice je potrebno plačat vsak mesec, živeti je potrebno.
Jure: In to je fakt življenja, če pa tega ne delaš in si puščavnik, se izoliraš od vsega in živiš v utopiji – kdo te bo takšnega gledal? Sam sem goščavnik iz Dolenjske, s Turjaka.
Pa imaš bolj ljubljanski naglas od Ljubljančanov.
Jure: Me pa za tri dni fukneš med Štajerce sem pa ta pravi Štajerc, čuj … (smeh)
Domen: Ima razcepljeno osebnost … (smeh)
Saj v dobi, v kateri živimo, bi morale biti duševne bolezni še bolj tolerirane, saj smo vsi rahlo premaknjeni …
Jure: O tem lahko še debatiramo in povem še kaj … (smeh)
Želim vam čimprej čimveč koncertov, pa tudi to, da prvenec dobi čim prej kakovostnega naslednika. Še sklepna misel, da damo uradni del za sabo. Sklepna beseda je vaša, draga Jegulja.
Jan: Ohranite hrbtenico in poskusite biti samosvoji, da ne bo vse enako zvenelo in da ne bodo vsi enako govorili. Meni se zdi, da je tega absolutno premalo. Ni treba biti ves čas olikan, kdaj je potrebno tudi koga kam poslati.
Jure: Tako je! Iskrenost je ta, ki po mojem največ šteje, obenem pa mislim, da bi moralo biti čim manj ignorance do sveta in ljudi.
Domen: Želje. Imejte želje, da boste imeli svoj drajv.
Jan: To se vse lepo sliši, realnost pa je … Kot Platonova votlina, iz katere moramo še priti. Včasih se vprašam – sploh v tem bendu – kaj bo denar in babe, ko vidim kako igramo mi, se nemalokrat vprašam, kaj njiju sploh motivira? (smeh)
Jure: Sej z Jerryjem iz Vudu Mule sva se pogovarjala, kolikokrat je kdo od naju sploh seksal zaradi muzike. Delamo očitno napačno muzko … (smeh) Delamo torej nekaj le prav, a ne?
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter