1. 3. 2017
Ljubljana / Kino Šiška
Če se po prvem dnevu mesec pozna, potem bo marec mesec poln dobre, kakovostne alternative ter mesec izvrstnih rezultatov na popravnih izpitih. Enega takšnih smo lahko opravili vsi tisti, ki smo pred parimi leti neplanirano izpustili iz rok priložnost, da na koncertnih odrih preverimo kondicijsko pripravljenost prenovljene in pred leti v življenje priklicano skupino, ki je navdihnila malo morje vplivnih in eminentnih glasbenih imen naše dobe, izvrstne Helmet. Tokrat se je dogodek napovedoval za Kino Šiška in v pričakovanju nepopisne gneče sem se odpravil proti hramu slovenske alternativne kulture, kjer pa je sledil prvi šok – zaradi slabše predprodaje vstopnic je bil koncert meseca marca preseljen v spodnjo, precej manjšo dvorano, kar je obetalo malce manj udobja, a vseeno malce bolj neposreden in intimen stik med zvezdniki na odru ter publiko pod odrom.
Kot prvi sta oder okupirala čikaška glasbenika Scott Lucas ter Ryan Harding, dvojec pa sliši tudi na ime Local H. Zasedba je sicer v zadnjih tridesetih letih doživela številne metamorfoze zunanje podobe, vedno pa je ostala zvesta rustikalnemu dosledno ostremu grunge alter izrazu, s punkersko ostrino pa se je tokrat postreglo tudi slovenski publiki, ki je Local H koncertno užila prvič. Piski radiofonije, Lucas si nato oprta svoj vidno in kakovostno obrabljeni črni Telecaster, Harding pa impulzivno in odločno preizkusi trdnost open na svojem setu Ludwig bobnov. City Of Lights iz zadnje perfektne plošče zvokovno precej in nemudoma spomni na zlato dobo in agilnost pokojnega Cobaina, le da Lucas prinaša v ostri in brezkompromisni vokalni liniji svojo dozo hrupa in jeze le v kombinaciji naelektrene kitare ter perfektno pretresenih bobnov, ki jim Harding jemlje mero z ostrimi, trdnimi in odločnimi udarci. Malce novejši in bluesovsko kalibrirani briljant iz bogate diskografije osmih super ploščkov, komad Mansplainer, vrti kazalce na čas aktualne zadnje plošče Hey Killer. Poln, popoln zvok, neapologetski retro občutek, kot da bi bila devetdeseta zgolj deset let nazaj – moja grungerska duša je dobila to, kar je iskala zadnjih nekaj let – parafrazo na Nirvano iz obdobja Bleacha, le da sta Local H, navkljub sivim lasem in manjšemu številu odrskih akterjev, nosilca nekega drugega izraza, predvsem pa še prekleto žive in živahne odrske rutine, v kateri ni prostora za leporečenje in dobrikanje publiki, temveč za izvrstni šus na polno. Temu sledi tudi Sperm Whale z ducata jeznih mesecev in plošče Twelve Angry Months.
Po umirjanju strasti se Lucas odloči za vnovični potop v dobo plošče As Good As It Gets. Back In The Days mi odkrito prikliče v misel vprašanje, kako to, da smo v naših logih lahko preslišali in spregledali bend kalibra Local H v času, ko so bili normalno in nujno zlo Pearl Jami, Soundgarden, Nirvana, Smashingi, Stone Temple Pilots in Alice In Chains. Bend je, navkljub emšu in časovni oddaljenosti tiste zlate dobe organskega, namensko razglašenega in razpizdenega zvoka, še vedno svež, magnetično privlačen in poslušljiv. Celo bolj kot Mudhoney, ki smo jih v Sloveniji gostili ne tako dolgo nazaj! OK, devetdeseta se vračajo, pa čeprav z malce zamude in odzveni, ki jih prej nismo nosili v ušesih. The Misanthrope z umazano blues podnoto in Queens Of The Stone Age vajbom je novejše delo, a bi prav tako lahko krasil ploščo As Good As It Gets iz leta 1992, kot denimo Bound For The Floor, nakar polagamo roke na Biblijo s skladbo Hands On The Bible in se umirjamo nato s skladbo That’s What They All Say pri čemer dobi Ljubljana nekaj, na kar, verjamem, ni bila pripravljena.
Na odru se agilnemu dvojcu Local H pridružijo vsi člani nove soldateske Helmetov z izjemo eminentnega Pagea Hamiltona. Nova skladba z aktualne plošče Hey Killer dobi novo dimenzijo. Zabela z dvema setoma bobnov, dvema kitarama in masivnim basom zveni brutalno, ostro, globoko, vrhunsko, Slovenija pa očitno ni dojela, kaj se ji je zgodilo. »Are you on fuckin’ rock’n’roll concert or what? There you had guys from Helmet. Do you get it? Whatever …« okrca mlačno klimo slovenskih pododrskih monolitov prvo grlo zasedbe Local H. Nadaljevanje z Frit’s Corner prikliče v odrsko rutino pridih Foo Fightersov in Nirvane iz Bleacha ter zgodnjih zametkov Neverminda ali vsaj nekaj takega resonira v mojem centru za percepcijo. Lep sklep s skladbo High Fiving Motherfucker servira še zadnjo dozo decibelov, zlorab ojačevalcev ter atestiranja bobnarskih open. Local H deluje kot perfektno uravnotežena odrska zver, njihova predstava pa je vredna slehernega centa! Scott napada strune in mikrofon brez rezerv, vsa pohvala in klanjanje pa gre tokrat tudi najnovejšemu članu zasedbe Local H, garaču Ryanu Hardingu za bobni. Izvrstna predstava daje vedeti, da je European Vacation Tour vse prej kot brezskrben odmor ter relaksacija na lovorikah stare slave. Local H so perfekcionisti odrske predstave brez olepšav, bleščic in odrskih efektov. Božansko!
In to je bila šele prva runda, saj sledi nadaljevanje z bendom, zaradi katerega je večina sploh odšla proti Kinu Šiška. Legende iz Velikega jabolka, Helmet ali bolje izvrstni izvirni »greh« svetovne alternative Page Hamilton ter nova soldateska so zasedli oder v ekspresnem tempu slabe pol ure po nastopu Local H. Postavo leta 2016 poleg sivolasega staroste Hamiltona tvorijo izvrstni Kyle Stevenson za bobni, s HC čepico opremljeni ritmik Dan Beeman na drugi kitari ter rdečelasi bradač z občutkom za bas Dave Case. Ljubljana prejme tokrat malce predrugačen odrski repertoar. Z legendarne plošče Betty najprej malce jazz uvoda in senzualnih Hamiltonovih kitar z Beautiful Love. Page obvlada jazz standarde, nato pa se odprejo dobro znani ventili kakovostnega besa. Malce bolj suhe distorzije, več piskov, umazanije, ki kvari lepoto pod vsem tleče mehkobe, nakar se na Betty lepo lepi standard s plošče Meantime Give It. Hamilton je dobro uigran in dobrovoljen, prav tako tudi ostali deli četverca. Bend je našel novo ravnotežje in samozavest. Tudi tako, da so lani izdali po dolgoletnem zatišju izvrstno ploščo Dead To The world, ki servira vse adute Helmet produkcije, a z več nove globine, disonance ter elana.
Z osme plošče se kot prvi predstavi komad Life Or Death, ki fuzijsko lepo združuje vse stare trademarke zasedbe, mehke in ravno prav raskave Hamiltonove lirične napade na mikrofon, predvsem pa perfektne, prav tako rustikalne in na organski patini sloneče kitare, ki so alter, a so obenem tudi post punkerske, rockersko igrive ter ravno prav umazane. Seksi! In ta zvočni seksapil lepo pozdravi tudi ljubljanska publika, ki je kar korektno napolnila kotičke dvorane. Birth Defect spomni na ploščo Aftertaste, ki jo po dvajsetih letih kot iztočnico za svoj zvok navajajo Deftones, Korni in System Of A Down, Helmet pa tudi po vsem tem dolgem času prinašajo neko novo dimenzijo, tisti občutek nekonformizma pa se navkljub letom, hvala bogovom alternativnega Olimpa, ni polegel ter podlegel klicu po podreditvi sistemskim normativom ter klišeizaciji. Broadcat Emotion je jasni disonantni izraz tega, da so tudi pri ustvarjanju alternativne glasbe zelo potreben intelekt, lucidnost ter vizija, zaradi katere lahko Page Hamilton upravičeno parira intelektualizmom Maynarda Jamesa Keenana, le da je Page bolj naklonjen odrski komunikaciji s publiko, organskemu stiku in fuziji s svetom okoli in ne zahteva hladno distanco, ki lahko bend na odru oddaljuje od realnosti. S predstavitvijo članov zasedbe, ki jo je Hamilton nabral iz vseh možnih vetrov ter težko izgovorljivih zaselkov Amerike, kot se pošali sam, potegne paralelo z Led Zeppelini in provokativno, za vse mladce in mladenke pod odrom, provizorično oddrgne par tonov skladbe Stairway To Heaven, nato pa v podporo novi plošči domala po beatlovsko resonira Bad News, nato pa zarohnijo Helmet z rahlo jazz umiritvijo, NoMeansNo občutkom skladbe Enemies, po navedbi Pagea, novim favoritom v Helmet repertoarju.
Suspenz in eksplozije se nizajo, odrska mašinerija pa melje odločno proti končnici večera. Drunk In The Afternoon, čeprav se Hamilton, tako pravi sam, drži proč od toksičnih zamegljevalcev uma, lepo odšteva takte do izteka rednega dela. I Love My Guru sklene tega na način, kateremu bi marsikateri bend težko še kaj dodal, a se tokrat zabava šele začne. Po gromkem aplavzu in priklicu Helmetov nazaj na oder se retrospektivni prebliski kar nizajo, Helmet pa ne kažejo nikakršnega znaka odrske utrujenosti ali neperfektnosti. Z Monochroma potegnjeni jazzcore šus skladbe On Your Way Down vrti kazalce v leto 2006, nato nas Helmet povabijo v eksotične vode predzadnje in kar precej spregledane plošče Seeing Eye Dog. Welcome To Algier morda ni največji briljant Helmet diskografije, a je v tokratni sestavljanki večera veliko tistih začimb, strastnih dodatkov, zaradi katerih bi težko navajali zmagovalca večera. Dobra kemija benda na odru se seli in zliva v korteks publike in nagrada za trud ter vztrajnost je kopica neplaniranih dodatkov, med katere se doda Red Scare, vnovič prav za slovenijo predrugačeni Life Or Death in za veliki, nepreklicni in dokončni finale za tokrat še posebej bučno pozdravljena Wilma z njeno mavrico. Seksi! Nato sem sam moral predčasno zapustiti prostor ekstremne sinergije z velikim občutkom obžalovanja, a je določene stvari dobro ohraniti v tistem maksimalno polnem trenutku potešenosti in sreče, saj je karkoli več v paleti okusa preveč, ravnovesje pa se lahko po nepotrebnem skvari, poruši.
Vsekakor smo bili tokrat deležni koncerta, ki bi moral iti v anale kot eden boljših trenutkov koncertnega leta 2016 in, pozor, leto se je šele začelo! Izvrstna predskupina Local H si zasluži stoječe ovacije in upamo lahko, da jih bomo na odrih Slovenije še kdaj deležni, vsekakor pa upam, da se k nam kmalu vrnejo tudi Helmet, čeprav jim po treh decenijah dela ne bi mogli očitati nič, tudi če bi si po svoji notranji inerci želeli vzeti čas za nabiranje novega, večjega notranjega naboja, ki pri Helmet kulminira v inteligentni glasbi za inteligentne ljudi z ušesi in srcem na pravem mestu! V želji po nadgradnjah lahko tokrat rečemo samo iskrena hvala za vse in na svidenje v naslednjih strastnih bitkah z demoni realnosti in minevanja. Po tem, kar smo dobili tokrat je čas res relativen, saj so devetdeseta sveža, kot bi bila včeraj!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter