9. 3. 2017
Ljubljana / Kino Šiška
Bi se strinjali z navedbo, da je edino, kar rešuje kakovost slovenske, evropske in svetovne glasbe prodornost ter v kreativo usmerjeno neodvisno založništvo, ki edino, navkljub majhnim finančnim proračunom in s tem manj variacijskega prostora za zgrešene investicije dejansko vsako leto ponuja kopico izdelkov, zaradi katerih je konzumcija užitne glasbe sploh mogoče? V Sloveniji smo tako na samo preddverje pomladi vsako leto deležni soočenja slovenskega založništva, ustvarjalcev ter organizatorjev glasbenega dogodja na naši majhni, a plodni grudi, tokratno že osmo edicijo festivala Tresk, ki ga vestno in domiselno kroji Radio Študent. Vse pa je zaznamovalo dejstvo, da kakovostne produkcije pri nas ne manjka.
Poleg glasbenih nastopov na dveh ločenih lokacijah je pomembno funkcionalno noto pustil tudi natečaj za najboljšo grafično podobo, koncertno fotografijo ter najbolj domiseln plakat, v tem pa se je komisija prebijala čez nabor 35 plošč, 23 plakatov in 62 koncertnih fotografij ter pred samim začetkom prvega festivalskega dne razglasila favorite. Izpod prstov Nine Vrhovec ter Mihe Brodariča je tako priznanje za najboljšo grafično podobo prejela aktualna zadnja plošča slovenskega DJ-ja in elektro beat kreativca Gramatika, album Epigram, ki sta mu res dobro konkurirali številni grafični izdelki, svoje priznanje pa je prejel EP Domestic zasedbe Mart ter albumzin zasedbe Jimmy Barka Experience. Da je manj lahko več, je dokazalo priznanje plakatom Luke Bevka, ki z minimalijami vabi na koncerte na obali, svoj poklon pa je komisija dala tudi Koordinatam zvoka in opusu grafik Klemna Ilovarja ter Nejca Praha. Nagrado za najboljšo fotografijo pa je prejel Sebastijan Iskra.
Pred nastopi se je na odprtih stojnicah z razprodajo svojih fonogramov predstavila letos malce manj številčna zasedba založnikov, ki so obiskovalcem za bolj ali manj solidno vsoto ponujali svoje produkte tako v klasični formi optičnih diskov kot vse bolj prisotnega in k življenju obujenega vinila. In sleherni nakup je pomenil tudi prost vstop na prizorišče, kjer so se v Katedrali Kina Šiška kot prvi predstavili novogoriški kreativci ter ljubitelji afrobeat latino ritmike, soldateska Nesesari Kakalulu. Če je Ornette Coleman za svojo vizijo osamljene ženske uporabil bolj jazzovsko suspendirane tone, so Nesesari Kakalulu v žmohtno mešanico dobro uravnotežene ritmike in melodije dodali več sproščene, dosledno neameriške duše. Kakalulu zvok se osredotoča in uravnotežuje okoli bogatih in dobro pretipanih bobov nadarjenega Urbana Kušarja, ki mu na levi strani tolkalsko dopolnitev dajeta Žiga Ipavec ter Martin Gerbec, poleg stopita Timi Vremec z jazzovsko nastavljenim basom, s sambo prepojeni Rok Černič na kitari, malce spregledani akustik Vasja Kavčič na elektroakustični kitari, pozornost pa na prvem otvoritvenem štartu popolnoma ukrade pihalna bras sekcija, ki jo sestavljata trombon in saks Jureta Suliča ter trobenta Mateja Podobnika, mislim pa, da se slednji občasno prime tudi pozavne.
Okusni štart se nadaljuje z bolj estrogenskimi podtoni, saj se deveterec razširi z osmercem brhkih študentk. Umpa je Samba pa ti po slovensko, z latino ritmi napolnjen komad pa lepo uravnotežuje sinkopirane kitarske ritme, tolkalske vstavke in pihalno stopnjevanje, je pa res, da bend, odkar so Kakaluloti dobili v svoji sredini tudi ženski podton s Kakalulikami, funkcionira celo bolj poslušljivo od materialov, ki so se znašli na predvajalniku pred časom. Bend je dobil globino, s plesno ritmiko prežeti takti pa se v nadaljevanju ne umirjajo. Psihedelija funka v opoziciji ter sambe in latino ritmov v epidermisu se podpihuje in razpihuje z izvrstno skladbo Potpljenje v vasi. Seksi utrip življenja daje vedeti, da bend diha in gara za glasbo, v slabega pol leta skupnega obstoja pa se da slutiti, da so tudi vikendi dovolj, da bomo na slovenskem plesali malce bolj živahno v izštevankah temperamentnejših ritmov. Naravna fuzija in stapljanje tekočega ritma se ob manjših, a zanemarljivih zvočnih kiksih benda, ki se težko hvali s koncertno kilometrino, predstavlja suvereno. Epsko dolga skladba Skrajno neodgovorno se s slabih četrt ure stopnjevanja servira kot malce zahtevnejši posladek za cuzanje, a vseeno je bila Ljubljana ta večer deležna več kot le povprečne godbe. Jazz, prog, afro in latino beat, psihedelija, v ozadju pa natripani obrati napisa na grafoskopu, kjer se v podzavest zažira ime Nesesari Kakalulu. Ime morda ni najbolj posrečeno, a smo bili vsem fekalnem obetu imena navkljub deležni glasbe, ki resonira globlje in sili k gibanju. Bravo!
Po dobro sprejetem in s solidnim aplavzom nagrajenem otvoritvenem dejanju je sledila kratka pavza za osvežitev s hmeljevim sokom, kaj kmalu zatem pa se s tempom, ki ga diktirajo festivalsko natančno odmerjeni časomeri, na subtilno osvetljenem odru v iskanju svojega zena postavijo izvrstni zaloški stoner rockerji Carnaval. Agilni četverec je pred novim letom izdal novo ploščo Miss Universe, na kateri se slovenski in svetovni publiki predstavljajo v rahlo spremenjeni zasedbi. Že z albumom je bilo slišati, da so paradigme zasedbe Carnaval s prihodom kitarista Vitje Balžalorskega postali bolj hommeovsko nastrojeni, z bolj recimo temu komercialno naravnanostjo glasbenega izraza pa se ne izgublja tisti seksapil, zaradi katerega ob zvokih galantne psihedelije z grundom absolutno odločno polzite v sfere popolnega odklopa v najboljšem smislu besede. Izvrstni zvok, ki že s prvimi takti bobnarske otvoritve s skladbo Space bar z aktualne vsevesoljske misice daje videti, da bo ta večer vse popolnoma štimallo. Ažov SG na eni in Vičotov Les Paul na drugi strani rohnita kot masivna mišičava diva, v sredini pa ju medsebojno lepo lepi Saccov mastni in prekleto perfektno začinjeni bas.
Instrumentalna eksplozija ritma in fine melodične igre se lepo stopnjuje ter ziblje konkretno napolnjeno dvorano v stanje hipnotičnega transa, aktualije pa padejo lepo skupaj tudi na temelje stare Carnaval godbe. Shut up s plošče Tennis Football Basketball zveni še bolj mastno, bolj polno, bolj resonantno kot na plošči. Ažo s sanjavim in verjetno enim boljšim stonerskim vokalom na slovenskem briljira in nikjer ni videti ne slišati mehkih tkiv ali pomanjkljivosti. Vičovi prijemi celoto le dodatno debelijo ter dajejo glasbi vse večjo kozmično tretjo dimenzijo. In slednja je pri aktualijah nabrita ter nespregledljivo slastna. Moon Shuffle zareže v večer kot toplo kirurško rezilo, medeni podtoni debelega basa ter lepo plavajočih kitar, bobnov ter Ažovega vokala premikajo raven Carnaval estetike za več kot le ped dalje od tistega, kar smo poznali od prej. Bluebird zarohni v tistem počasnem psihotičnem groove ritmu, s katerim se obračunava s skeptiki tako, da ne more več niti en dvigniti glasu ter oponirati potenci poslušljivega ter na novo odkritega spevnega izraza Carnavalov v letu 2017. Sledi umazani Seven, ki je domala sonično nadaljevanje Bluebirda, vsekakor bolj potentno pa zahrumi Saccov bas, ki mu parirata umazani kitari ter bolno deftoneovski ritmi in vokali na New Shoes Of Mine, le da so tokrat lirični ekskurzi bolj zadimljeni in ravno prav ostri. Seksi! S prvenca 1 servirana psihogena in ostra, z jezo nasičena Chocolate Cake prevetruje večer z malce bolj retro Carnaval podtoni, da se lahko ob igrivem in plesnem ritmu skladbe Born In The River vrnemo v obdobje lepe preproščine efektivne in naelektrene godbe z EP-ja Big Fish. V morju okusno postavljenih luči dajejo Carnaval vedeti, da so več kot slovenski bend. Dejansko, dragi moji, smo s slehernim taktom maziljeni s prvorazrednim svetovnim stonerskim ekstraktom perfekcije in po slednjem ostaja bore malo za razglabljanje in debato. Po finalnem izgorevanju z izvrstno psihedelično natripano glasbo komada Burning sun bi si sicer želel še, masivne podaljške, celoten opus in nato reprizo tudi že slišanega, a se mora izjemno stanje ekstaze v imenu nadaljevanja in festivalskih urnikov prekiniti.
Nasilno iztrgan iz cerebralnih kozmičnih vodov se ekstatičen, vznesen in doslej izvrstno potešen odpravim v preddverje, kjer se v morju alternativcev ob pivu in debati pripravlja plato za bolj družbeno kritičen diskurz ter na boljši jutri kalibrirani nabor Besnih pesmi, ki so jih Ljubljani ta večer krstno predstavili starosta in punkerski poet z raskavim in lirično polnim glasom Jani Kovačič ter pivški puntarji ter glasbeni zabavljači s smislom za satiro, zasedba Ana Pupedan.
Aktualije so namenjene puntu ter intelektualnemu uporu proti sistemu, proti tiraniji maloumnih nad večino pasivnih. Besne pesmi so dokument časa, ki potrebuje dramitev in slednja je lahko zakuhana s cinizmom, ironijo, inteligentnimi verzi o naši razprodaji Grand Hotela Slovenija. V ozadju besedila, ki jim lahko publika pritegne sproti, v ospredju pa dobro razpoloženi Pupedanci, ki tudi po dvajsetih letih eksistence stavijo na koncertno neposrednost in ostrino. Simon, Boštjan, Peter, Marko in Bojan se podkrepljeni z decibelno podkrepljeni Janijevi električni kitari neposredno soočajo z Demošisti in democisti sodobne družbe. Izvrstni rock s punkersko podnoto spomni na krvave Fakte ter Dežurne krivce, organski žmoht pa se postravi ostro po robu socialnim nepravičnostim, pauperizaciji ljudske pameti, intelekta, se postavijo v bran majhnemu človeku ter mu z neposrednimi parimi akordi ter masivnimi stihi spirajo preliv mehkega fašizma evropocentrične Slovenije z malih možganov ter opravičujejo konstruktivni revolt za boljši jutri.Da ne bi prihodnost postala repriza preteklosti.
Sledi enako potenten in oster Ljudje govorijo. Ravno prav disonantni šus, rahli pisk in neapologetska, a poslušljiva godba nezadovoljnih za nezadovoljne. Da ne postanemo Kanibali in se v maniri »Človek človeku volk«, svarijo Jani in Pupedanci. »Kdor nima, temu se bo vzelo …,« poleg precej preprostih kitar in bobnov pa prek vsega violine, publika pa dobi vsem prihranjenim decibelom konkretno in vel kot korektno godbo, ki nas popelje v Dobo tepcev, v kateri zapojemo Cestarja bluz, zaplešemo grško opustošeni finančni Sirtaki, prepesnimo Himno, pademo v trans Hevi metal prekariata, ko nas vlada straši, da če ne pristanemo na suženjstvo, kako nam bo hudo s Tarantelo, smo ravno prav Žleht in se na rovaš Amebe, človeka, ki apatično sprejema vse kot brute fakte, znajdemo na Zabavi za reveže, po kateri lahko le še Delam kot zamorc. Mater. »Samo še danes grem na šiht, pa do konc lajfa, pol bom pa frej,« so se nekje v podzavesti slišali odmevi filma Pr’ Hostar, ko so Pupedanci z Janijem intenzivno in strastno mešali štrene ter publiki ponujali prekleto sugestivne podobe, kot jih zmorejo servirati le pravi mitični godci in resnično navdihnjeni hiperaktivni rapsodi. Folk z rockersko noto je spel in izpel resnično iskreni in kakovostni traktat, po katerem vam enostavno ne more biti vseeno za državo in majhne ljudi, ki sestavljamo državo.
Poln vtisov sem se ta večer, v lovu na zadnji avtobus, odpravil prezgodaj v noč Ljubljane. V ozadju so še odmevali takti Ane Pupedan, baje nadstandardne eksplozije provokativnosti in elektronske eklektike ljubljanskega kolektiva $MeR† ß0H∀ inu ؆RØkkk pa ta večer žal nisem ujel niti za hip. Morda bolje, saj je stvari bolje pustiti z dobrim pozitivnim priokusom v ustih, mračnjaštvo nafleksanega dark tripa in hip hopa pa niso najbolj pozitiven sklep za že tako intenzivni dan. Provokativni ljubljanski mojstri ceremonije morda sicer predstavljajo urbano vzporednico slogu kamniških Matter in prebijajo četrto steno s svojo (ne)resnostjo in rimoklepaštvom, ki njihove nastope povzdigujeta v glamurozen razvrat, a mi po dobrem vajbu ni šlo za to, da bi se s preobiljem vsega pahnil v še večjo krizo identitete. Morda drugič. Morda ob za to rezervirani priložnosti.
S pridihom zgolj bolj organske, nemanipulirane manualne moči analognega nad digitalnim nasičeni prvi dan dvodnevnega festivala Tresk je bil le ogrevanje za bolj eklektični eksperiment v lokalu Pritličje, kjer so dan zatem v petek večer barvali elektrika, mešalke Soči ’91, nato Blaž Pavlica in sintetika metala in elektra v formi Noča iz Kranja ter noise hip hopa zagreba v podobi akterja Pavleisdead. Ne vem, morda sem pri konzumiranju glasbe preveč izbirčen, a bolj čislam organsko, sintetično pa mi ne paše za vsak dan in za vsako ceno. Toliko vtisov in to zgolj v enem samem dnevu so dali vedeti, da produktivnosti doma ne manjka. Samo dva milijona nas je, a znamo vsako leto stkati nekaj, kar ima potenco, smisel in šus. Tresk je v svoji osmi ediciji dal vsakomur nekaj, obenem pa serviral to na način, ki je bil okusen, stilsko dodelan in uravnotežen. Showcase fest a z globljo noto je tudi letos kakovostno združil zdravi vpogled v duševno stanje družbe, kateri je glasba sposobna še vedno smiselno postaviti nasproti zrcalo, v katerem se zomboidni odtujenci kdaj pa kdaj tudi prepoznamo, predramimo in naredimo korak naprej k reformi lastne percepcije na bolje ali pa vsaj za hip konzumiramo malce boljši odmerek družbeno kritične subverzive. Tudi to šteje. Tudi to ima smisel in tudi to je po svoje esencialna nuja, brez katere bi šlo vse skupaj že precej prej pozlu.
tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter